Avskultant Josip Turk †
Jutro, 28. november 1922
Letošnje leto je posebno nesrečno za naše planinstvo. Pripetila se je znana smrtna nesreča na Bambergovi poti na Triglavu, potem ona na Srednji Ponci in sedaj na Grintavcu.
V soboto popoldne se je odpravila s kamniškim vlakom v gore družba ljubljanskih turistov, med njimi gg. Avskultant Joško Turk, žel. asistent Hinko Šircelj, tipograf Janez Bitenc z gospo, žel. revident Merzelj, nadučitelj Ivan Tavčar in magister Stanko Kmet. Pohiteli so na Cojzovo kočo z namenom, da poskusijo pristop na Skuto.
Nameravana tura je v običajni poletni dobi brez posebnih opasnosti, mogoča je tudi sredi zime, v januarju. Koncem novembra pa so takšne ture radi novega, še prenizkega in neuležanega snega in radi poledice na skalah, ki štrle iz snega, ne samo prav težavne, ampak izredno opasne tudi za dobro izvežbanega planinca.
V nedeljo so se 4. imenovanih turistov odpravili na pot iz Cojzove koče čez Mala vratica in odtod levo zahodno do žleba ali doline med Velikim Grintavcem in grebenom Malega Grintavca. Tu so se ustavili in iskali markacijo. Avskultant Turk se je ločil od družbe in se kljub odločnim svarilom spustil najprej kakih 100 m v dolino, jo prečkal in se potem vzpenjal naravnost po steni navzgor, dočim so tovariši ostali na grebenu, ki ga nekateri imenujejo »Mali Grintavec«.
Turk je dospel še kakšnih 20—30 m nad svoje tovariše, preplezal potem še eno steno in dospel na strmo snežišče, pod snegom je bila še trava, — tu pa je nenadoma zdrsnil.
Iz družbe, ki ga je čakala na »Malem Grintavcu«, se je baš ta hip nekdo ozrl kvišku, kje da Turk ostaja, in je zapazil njegov padec. Nesrečnež je drvel z velikansko brzino po strmem snežišču in čez stene približno 150 m navzdol ter izginil turistom izpred oči. Njegov cepin je ostal na mestu padca trdno zasajen v sneg, kar kaže, da je nesrečni planinec to prepotrebno orodje v kritičnem trenutku morda slučajno ali pa iz presenečenja izpustil ter tako izgubil glavno svojo tehnično oporo, ki je na takšnih mestih neobhodno potrebna. (Slučaj je torej deloma sličen, kakor pri † Cerku, ki je dal cepin iz rok svojim tovarišem.) Nesreča se je zgodila ob pol 1. uri popoldne.
Družba je nato sestopila s potrebno opreznostjo, da poišče ponesrečenca.
Precej globlje je našla najprej krvavo sled in še nižje pri neki skali mrtvo truplo ponesrečenega tovariša. Očividno je med padcem večkrat z glavo ob skalo z vso močjo, kajti lobanja le bila razbita, da so izstopili možgani in mu je bil ves obraz okrvavljen. Smrt le bila brezdvomno nastopila takoj že pri prvem udarcu.
Tovariši so se vrnili v kočo po nosilnice in vrvi, da preneso ponesrečenca, ker je pa čas za povratek že pričel potekati so morali oditi na Kranj in se vrniti po truplo šele danes. Avizirani so todi vodniki, da se udeleže prenosa. Iz Ljubljane sta pohitela po svojega ljubljenega brata gg. Rajko in Albin Turk.
Pokojni Joško Turk je spadal k mlajši generaciji »Drena« in je bil znan kot zelo podjeten, neustrašen in vztrajen planinec, obenem pa tudi zelo priljubljen in vesel tovariš. Tudi na večer pred nesrečo je v koči zabaval svojo družbo s harmoniko. Bil je tudi navdušen smučar in planinski fotograf; star je bil 25 let, avskultant tukajšnjega sodišča, že iz srednje šole vdan planinarstvu, vesel, toda trezen mlad mož. Na svojih turah je bil popoln abstinent. Študiral je na Dunaju in študije dovršil v Pragi. Pokojnik je sin občespoštovanega dolgoletnega mestnega svetnika, bivšega deželnega poslanca g. Josipa Turka, posestnika in prevoznika v Ljubljani. Vest o nesreči je v vsem mestu napravila globok vtis in vzbudila sočutje, zlasti pa še pri vseh onih, ki so bodisi kot sošolci bodisi kot planinski tovariši pokojnika poznali in ga zato znali ceniti. Težko prizadeti rodbini naše najtoplejše sožalje nad nenadno bridko izgubo.
