Tedenska tribuna, 4. julij 1966
Minulo nedeljo sta se v severni steni Štajerske Rinke smrtno ponesrečila Cene Grčar, 21, in Drago Geršak, 23. Ko sta že premagala največje težave, je v vrhnjem lažjem delu stene omahnil prvi plezalec in za seboj potegnil še drugega v navezi. Očividci sodijo, da v usodnem raztežaju nista zabila varovalnih klinov. V zadnjih nekaj letih je to peta nesreča, ki se je zgodila v zelo podobnih okoliščinah.
Severna stena Štajerske Rinke sodi med najtežje stene v Savinjskih Alpah. Pred petintridesetimi leti sta jo prva preplezala Boris Režek in Vinko Modec (bela črta). Minulo nedeljo sta hotela po tej smeri preplezati steno Cene Grčar in Drago Geršak. Potem ko sta premagala najtežji del stene med prvo (I) in drugo (II) gredino, sta na slednji dalj časa počivala, potem pa sta se lotila vrhnjega dela stene. Plezala sta bolj na levi kot Režek in Modec. Ob pol štirih popoldne je prvi plezalec (puščica, gornji križec) omahnil na vrvi in za seboj potegnil še drugega v navezi (spodnji križec). Plezalca sta padla petsto metrov globoko, kjer so ju pod steno našli reševalci (puščici). ➠
»Zakaj?« so se spraševali pogrebci. V krsti ni bil bolnik in ne starec. Umrl je mladenič.
V sredo so v Kamniku pokopali 21-letnega Ceneta Grčarja, ki je pred dnevi dokončal srednjo tehniško šolo. In v Krškem njegovega tovariša iz mnogih strmih sten 23-letnega Draga Geršaka, ki je bil pri koncu študija agronomije. Skupaj sta umrla v gorah.
Še pred dnevi, sta kovala načrte, katere stene bosta še letos preplezala, danes pa gredo za pogrebom njuni prijatelji planinci in se drže, kot bi bili krivi. Zakaj?
»Če se dva ubijeta z avtomobilom, je v časopisu le drobna vest, če pa padeta iz stene – pol strani,« mi je dejal Ciril Debeljak, vodja celjskih gorskih reševalcev, ki so mrtva plezalca spravili v dolino.
Smrt v gorah je veliko bolj na očeh kot smrt na cesti. Zdi se, da za planinarstvo nima nobenega praktičnega razloga, po tisti znani »gora ni nora…« In umreti zaradi stvari, ki ji na prvi pogled ne veš pravega smisla, pravijo, velja obsojati. Sprašujem se, ali ni zaradi smrti v gorah toliko zgledovanja prav zato, ker se zgodi predaleč, da bi jo vsi videli?
Hoditi v gore samo po sebi ni »usodno«. Raziskave planinskih nesreč nedvoumno dokazujejo, da je pri devetih od desetih nesreč kriva neizkušenost in prevelika drznost.
Planinci z »neposvečenimi« zelo neradi govore o svojih nesrečah. Ne vem natanko, zakaj ta skrivnostnost. Morda zato, je smrt v gorah veliko bolj preprosta kakor na cesti? Pri vsem tem pa sem trdno prepričan, da tudi za nedeljski avtomobilski izlet težko najdeš bolj praktičen razlog kot za vzpon na goro in da za krmilom vozila veliko manj pretehtam in zavarujem vsak korak kakor v steni.
V dolini smo vajeni plačevati na obroke, v hribih se še po starem plačuje v gotovini: omahneš, če preveč na široko raztegneš korak, ne da bi se prepričal, ali bo noga našla oporo. Na srečo vse ni tako zelo kruto: sodobne vrvi se ne pretrgajo in če je tisti, ki v navezi varuje na dobrih klinih pribit v steno, brez posebnih težav zadrži padec.
Nekaj tveganja seveda še vedno ostane. O tem priča deset odstotkov nesreč, ki se zgode zaradi povsem nepredvidenih okoliščin: izjemnih plazov, padajočega kamenja, strele.
Ne vem za nobeno dejavnost, kjer včasih ne bi tvegal, da prideš naprej. In če pišem o smrtni nesreči Geršaka in Grčarja, potem ne zato, da bi smrt v gorah »postavil na cesto«, ampak v upanju, da bi bilo tveganja kar najmanj. Njuna nesreča se zdi namreč značilna, saj sta Geršak in Grčar že peta naveza (v mislih imam nesreče v Triglavski steni, Jalovcu, Raduhi in Koglu), ki se je v zadnjih nekaj letih ponesrečila v zelo podobnih okoliščinah:
• omahnila sta pod vrhom stene, ko sta že premagala največje težave;
• prvi plezalec je padel v razmeroma lahkem svetu, ki ga je po navadi z lahkoto premagal;
• plezalca sta bila navezana na perlonsko vrv, ki se tudi pri največjem padcu ne pretrga, pri tem pa klini, ki sta jih bila (morda) zatrla za varovanje, udarcu niso bili kos;
• oba plezalca sta padla do vznožja stene.
Za seboj je potegnil še drugega
»Tako kot vsako soboto v letošnjem juniju,« mi je pripovedoval Ciril Debeljak, »je bilo prejšnjo nedeljo na Okrešlju vse polno plezalcev. Zdi se mi, da že deset let ni bilo toliko obiskovalcev sten nad Logarsko dolino.«
Ko so minulo soboto že skoraj vsi planinci, ki so bili v koči na Okrešlju, odšli spat, sta prišla v planinski dom tudi Cene Grčar in Drago Geršak. Oba sta bila člana alpinističnega odseka pri planinskem društvu Kamnik in njuni tovariši vedo o obeh povedati samo najboljše. Tone Škarja, načelnik AO Kamnik: »Cene je plezal že štiri leta, Drago pa tri. Oba sta bila zelo dobra plezalca, še posebej Cene je preplezal nekatere najtežje kratke stene v Savinjskih Alpah. Ponavadi je bil z njim tudi Drago, ki naj bi odšel letos plezat tudi v Centralne Alpe. Bila sta še mlada, tudi v gorah.«
Grčar in Geršak sta se bila namenila v severno steno Štajerske Rinke. Preplezati sta nameravala plezalno smer, ki sta jo 1931 leta prva preplezala Boris Režek in Vinko Modec. Po lestvici težavnosti, s katero plezalci primerjajo težave v posameznih stenah, je smer Režek — Modec ocenjena kot izredno težavna (V in V +). Pred vojno je veljala za eno najtežjih smeri, kar so jih preplezali slovenski plezalci, pa v steni ni ostalo veliko klinov, saj je moč večino najtežjih mest preplezati, ne da bi si pri tem pomagali z zamudnim zabijanjem klinov.
Približno ob pol sedmih zjutraj sta Geršak in Grčar zapustila kočo na Okrešlju in se napotila pod steno. Celjski in koroški plezalci, ki so minule nedelje plezali v severni steni Planjave, so odšli že pred njima, tako da nihče ne ve natanko, kdaj sta vstopila v steno. Sodijo pa, da sta začela plezati ob pol devetih.
Severno steno Štajerske Rinke v višini prve in druge tretjine stene prerežeta dve široki gredini (široki polici). Zadnjemu delu stene — med drugo gredino in vrhom — pravijo plezalci »glava«. Geršaka in Grčarja ni nihče opazoval, ko sta plezala v spodnjem najtežjem delu Štajerske Rinke. Očitno pa je, da sta dobro napredovala in ob pol enih dosegla drugo gredino. Tako sta v petih urah premagala najtežji dve tretjini stene. Napredovala sta hitro, kar je dokaz, da jima stena ni delala težav.
Približno opoldne se je z drugih vrhov in sten vrnilo na Okrešelj že veliko planincev. Med njimi so bili tudi celjski, koroški in mariborski plezalci. Vreme je bilo jasno in so sedeli pred kočo in opazovali Geršaka in Grčarja, ki sta bila pravkar dosegla drugo gredino.
Ciril Debeljak: »Z daljnogledom si ju lahko natanko razločil, kako sta sedla na široko polico, zvila vrv in malicala.«
Dušan Gradišnik: »Z Okrešlja je tako dober razgled v severno steno Rinke, da smo ju videli tudi s prostim očesom. Celo uro sta sedela na gredini in počivala. Potem pa sta se lotila glave.«
Do vrha sta imela plezalca še dvesto metrov strme stene. V tem delu je skala bela in v primerjavi z drugimi stenami v Savinjskih Alpah še kar trdna. Težave ne presežejo IV. težavnostne stopnje, stena pa je izredno strma in izpostavljena.
Debeljak: »Prvih sto metrov sta hitro napredovala, potem pa sem opazil, da sta zašla preveč na levo iz smeri. Drugi v navezi je varoval približno 120 metrov pod vrhom, prvi pa je le počasi napredoval.«
Gradišnik: »Večina planincev je že odšla v dolino, plezalci pa smo še ob četrt na štiri sedeli pred kočo in gledali v Štajersko Rinko. Takrat je Cic zavpil ‘Padel je!’ Vsi smo spet pogledali v steno in še nikoli nisem videl česa tako grozljivega. Prvi je padel najmanj sedemdeset metrov in udarec je odtrgal iz stene tudi drugega plezalca, ki je varoval. Videli smo, kako sta priletela na gredino, se odbila, potem pa nismo mogli več…«
Debeljak: »Fantje so jokali. Odhiteli smo pod steno.«
Reševalci so s kamenjem pokrili mrtva plezalca, potem pa raziskali vznožje, da bi našli plezalno opremo in tako morda lahko razbrali, zakaj se je zgodila nesreča.
Gradišnik: »Našli smo le dve vponki. V eni vponki je bil vpet zvit klin, pri drugi pa je bil zlomljen zob, kamor se zapne zatič.«
Debeljak: »Morda se je vponka zlomila zaradi udarca, ko je padel prvi v navezi in je tako drugega odtrgalo z varovalnega klina na stojišču. Seveda le ugibam. Prepričan pa sem, da med varovališčem in mestom, kjer je prvi padel, nista ponesrečenca zabila nobenega klina.«
Gradišnik: »Na vrvi ni bilo vozla, s katerim se plezalec ponavadi priveže na varovalni klin na stojišču.«
(Plezalca se v navezi varujeta tako, da je drugi plezalec na stojišču po pravilu vedno privezan na klin ali skalnat zob, prvi plezalec pa pod težjimi deli stene še zabije kline in vanje vpne vrv. Če zdrsne, tako ne pade za dvojno dolžino vrvi in obvisi globoko pod drugim plezalcem, ampak ga vrv zaustavi že prej, saj je vpeta v klin, ki je pod težkim mestom. Že od nekdaj velja pravilo, da morata plezalca, dokler sta navezana, varovati na klinih, sicer je bolje, da se razvežeta in v lažjem svetu plezata vsak zase, saj je brez klina skoraj nemogoče zaustaviti padec.)
V ponedeljek so reševalci mrtva plezalca odnesli v dolino.
Nazaj gre prehitro
Nikoli ne bo mogoče natančno pojasniti, zakaj se je zgodila nesreča. Očitno je le, da plezalca v usodnem raztežaju nista zabila klinov (ali so zelo slabo držali). S seboj pa sta imela verjetno dovolj opreme, saj sta na alpinističnem odseku vzela 14 klinov in 12 vponk.
Ostale so domneve in žalost. Tone Škarja: »Sploh nismo mogli verjeti, tako smo bili pretreseni.«
Naj bo še razmislek! Vrvi se danes ne strgajo več. Če je torej drugi v navezi dovolj dobro zavarovan, da ga padec prvega ne iztrga iz stene, se tudi hujši spodrsljaji le redkokdaj končajo najbolj tragično. Pravo nasprotje te vere, da je v gorah varneje kot na cesti, je pet podobnih smrtnih nesreč iz naših sten, ko sta omahnila v smrt oba plezalca v navezi.
Nočem soditi, saj dobro vem, kolikokrat sem že rekel v steni: »Ni treba varovati. Saj ne bom padel!« In pretirano zaupanje v lastno moč — še posebej takrat, ko si premagal najtežje in je pred tabo le še lažja stena — je krivo, da slabo varuješ. Tudi v stenah se nam včasih preveč mudi, pa pozabimo na varnost. Da, celo na varnost tistega, ki je navezan na isti vrvi. Ko pa se nam vedno in povsod tako zelo mudi.
Morda bo preveč željno hlastanje navzgor krivo, če bo »smrt na cesti« prišla tudi v gore.
Čopov Joža pravi: »še meter pod vrhom si še vedno bliže znožju stene kot vrhu gore. Nazaj gre hitreje kot gor.«
ANTE MAHKOTA
