Jutro, 8. april 1939 – dLib.si
Zima v onih gorah, ki venčajo Logarsko, dvojno zibelko Savinje, Robanov in Matkov kot, traja predolgo, je preveč trdovratna in kljubovalna, se je pregloboko vkoreninila in vgnezdila, da bi se mogla, naglo in lahko posloviti od tega krasnega gorskega sveta, od njegovih visokih vrhov, grebenov, skalnatih sten, njegovih jarkov in jarug, krnic, okrešljev, ogradcev, dolinic, kotlinic. Po dolgotrajnosti, stanovitnosti, žilavosti in vztrajnosti je zimi v povirju Savinje edino še pomlad ob dolnjem toku tega bistrega gorskega potoka podobna in sorodna. Toda dočim je ta pomlad tudi pri svojem še tako poznem slovesu vedno mehka, ljubka in mila ter se nikoli ne izneveri ah izpridi, stopnjuje ona zima v svoji nepopustljivosti svojo mo in silo pri svojem slovesu do gigantske kljubovalnosti, do zagrizenosti in besnosti, da se tresejo večno trdni, negibni roglji, vrhovi in grebeni, da slabotni smučar in hribolazec, ki je zabredel v njeno blazno besnenje, pade v zevajoči prepad bledi beli smrti v naročje kakor jeseni suhi list z drevesa.
Mirna tišina plava, globoko spodaj nad Logarsko, nad njenimi mestoma že kopnimi logi in lokami, nad njenimi samotnimi kmetskimi dvorci in nad ljubko cerkvico Kristusa Kralja. Prav tako mirno in tiho in samotno je v Matkovem in v Robanovem kotu v soteskah in tesnicah okoli Solčave. Mlada Savinja, med domačini Črna imenovana, Jezerca iz Matkovega in Bela iz Robanovega kota se pritajeno in ljubeznivo pogovarjajo s svojimi steklenočistimi bistrimi vodami v tišini, ki jo le od časa do časa motijo glasni klici drvarjev in plavcev ter gromoviti ropot hlodov, ki bliskovito hite po suhih in vodnih drčah v Savinjo.
V to sanjavo, samotno idilo pokojnega miru in tihe zapuščenosti se režijo titansko kljubovalno, nedostopno in odvratno vrhovi onih orjaških gora, ki v oklepni silnih ledenih in snežnih skladov in žametov nočejo in ne morejo popustiti od svoje oblasti in sile, ki so jo v teh gorah imeli že več ko pet mesecev dolgo. V vrtovih ob dolnji Savinji, v Celju in v Laškem, že stoje marelice in breskve v nežnem pomladanskem cvetju, z mehkim smehljanjem spremlja tamkaj zgodnja pomlad šumenje gorskega potoka.
Gigantska borba z nežno, toda zmagovito močjo in silo pomladi pričenja v gorah okoli zibelke Savinje. V samoto tihega miru Logarske buči in grmi silili glas zime, kljubovalne, nepopustljive zime, ki poslavljajo se od Ojstrice, Raduhe in Rinke, od Brane, Planjave, Mrzle gore in od Okrešlja, se bije zadnji, veličastni in strahoviti smrtni boj.
Drugačen ko prihod je odhod zime iz gorskega sveta ob gornji Savinji. Ob njenem prihodu so veselo ukali planšarji, pastirji, planšarice in oskrbniki planinskih ko na svoji poti v dolino; razlegala se je pesem lovcev, ki so se odpravljali v skalnate stene na gamse; prijazno jesensko sonce, polno mehkobe in milobe, je gledalo tedaj na gorske velikane in ko so se po jesenskem deževju razšle jesenske megle, so se črez noč na mah zasvetile lepe glave Ojstrice, Raduhe in Rinke v žaru kraljevskih snežnih diademov, v Celjski kotlini pa je v onih dneh počasi dozorevalo sladko grozdje. Odhod in slovo zime iz povirja Savinje je tragično, je strahovita, silna borba nasprotnih ali v silnem gorskem svetu, kljubovalni upor gigantov titanov proti večnim bogovom, ki morajo baš zato, ker so neizprosni in nepremakljivi v redu vseh dogodkov na tem svetu, biti in ostati zmagovalci tudi v tej borbi.
Sto rok, sto nog ima zima, da se z njimi krčevito drži in oklepa vrhov, slemen in stolpov, sten, vrat, prepadov in oken na Brani, Mrzli gori, Ojstrici, Rinki, na Škarjah in na Grofički. Tedaj zapiha in zatuli črez Kamniško sedlo, nekdanjega »Konja«, jug, divje in vendar toplo; njegov dih razmaja zimi temelje pod njenimi nogami, razrahlja in razmehča silne sklade ledu in snega, da grmijo s strašnim truščem velikanski plazovi snega, ledu in skalovja v Robanov in Matkov kot, v Logarsko in na Okrešelj tja do prve zibelke bistre Savinje. Strašna, herojska in tragična je ob slovesu borba zime, dokler si v svoji besni kljubesti sama ne uniči vseh svojih sil. Milo in ubrano žuborenje Jezerce, Črne in Bele se je spremenilo v glasno šumenje in bučanje visokonaraslih hudournikov, ki pode svoje razbrazdane valove skozi soteske in tesni, skozi »Klešče« in »Kladivo« pod Belo. Sedaj se nobene zastavice dima se igrajo mimo, ki tiho nad samotnimi kmetijami Podbrežnika, Logarja in Plesnika in njihovimi hišami in ognjišči;, zvonček v gorski kapelici, ki, l. 1897. posvečena kot jubilejna kapelica, gleda z višine skoro 2000 m v Robanov kot, zvoni in kliče kakor na pomoč brez prestanka, vmes tuli vihar in žvižga skozi Žvižgovec v Jeruzale, cerkvica Kristusa Kralja in ona pri Sv. Duhu pod Olševo v solčavski Proštiji, celo župna cerkev v Solčavi se tresejo ob strašni borbi zime v bližnjih gorah, ob njenem strahovitem grmenju in hrumenju.
Slap Rinke, ki odvaja mlado Savinjo iz njene prve skalnate zibelke, pa tudi vso snežnico z Okrešlja in njegovih orjaških gor črez visoko, nadvisno steno v strahovit prepad in v Logarsko, buči in bobni tako mogočno, da ga niti plazovi ne prevpijejo. Blaga, človeku, zlasti pastirjem naklonjena bitja, ki bivajo v votlinah blizu Slapa, rojenice in žalik-žene so zbežale v dolino. Samo sojenice, nesmrtne in neizprosne, zdrže ter tko niti življenja ali jih brez usmiljenja na mah pretrgajo. Gorni mož pa vlada in gospodari po mili volji. Poleti so mu lahko ubežali pastirji, dečki in deklice, če so sedli na štor, ki so vanj drvarji vsekali znak križa. Sedaj se je to spremenilo in brezmejna je ob slovesu zime oblast Gornih mož. Zdi se, da se lomijo in pokajo orjaške skalnate trdnjave zimskih vrhov in gora. S silo in brzino dalmatinsko-kraške burje se zaganja jug v nakopičene sklade ledu, snega in skalovja; pojemajoče grmenje tu in tam, blizu in v daljavi, je zadnji, strašni pozdrav mogočnih plazov, pozdrav, ki spremlja v ledeni grob vsakogar, ki se drzne, v svoji radovednosti motiti borbo prirodnih sil ob slovesu zime ob prvi zibelki Savinje. Noben smeli hribolazec, noben drzni lovec na gamse se sedaj ne upa, da bi obhodil in preiskal grebene in stene na Ojstrici ali Rinki kakor o božiču, ko je s smučmi, krpljami, derezami in cepini brez vsake bojazni pred plazovi lahko zalezoval po snežiščih plemenito divjad. Sedaj pa je čas, ko hočejo biti same zase tiste gore, ki stoje okrog in okrog zibelk Savinje, same tako dolgo, dokler se ni poslovila od njih končno vendarle zima in je dokončana silna borbe, med besno kljubovalnostjo zime in med nežno silo tople pomladi in njenega sonca.
Ko so snežni plazovi v dolinskih kotih in ogradcih že večinoma skopneli, razodeva razdejanje in pustošenje v gorskem gozdu še dolgo časa njihove smeri in poti; toda prej in hitreje ko na drugih mestih se ob njihovem robu prikažejo iz tal prve pomladanske cvetlice, pritlikavk burja in dišeči volčin. Kmalu zazelenijo na Mrzli gori, na Rinki, na Velikem vrhu blizu one jubilejne kapelice dolge, zelene, plazeče se veje pritlikavega bora sredi belih lis zadnjega zimskega snega. Snežnice, ki žuborijo črez cvetice in zelenice v Jezernico, Črno in Belo, omogočajo v Savinji pomladansko plav lesa, ob slovesu zime, tako divjo, nevarno in zanimivo, kakršne morebiti Alpe sploh ne poznajo. Visoko gori ob snežiščih ob ruševju pa poje najlepši ptič tudi v Savinjskih Alpah, ruševec, njegova rastitvena pesem je pesem ljubezni, pomladi in življenja, pa tudi poslovilna pesem, ki velja premagani zimi in njenim žrtvam.
