Slovenski narod, 6. marec 1896
(konec)
“Slov. plan. društvo” pritrja, kakor pišejo, svoje napise poleg nemških. Tudi to je večinoma neresnično. Saj dobro vemo, koliko napiso v je “D. u. Oe. A. V.” postavil po Kranjskem in Spod njem Štajerskem, pač pa so jih v novejšem času napravili poleg slovenskih in se sploh učili šele od “Slov. plan. društva”. V Logarjevi dolini je imela celjska sekcija l. 1893. samo dva nemška napisa. “Slov. plan. društvo” je postavilo istega leta v Sav. planinah nad 40 napisov ter jedinega poleg nemškega pri slapu pod Rinko, ker celjska sekcija noče poznati slovenskega jezika v slovenskem okraju. Leta 1894. pa je ista sekcija postavila nemške napise poleg slovenskih, in sicer pri takih potih, katere je zaznamenovalo le “Slov. plan. drutvo”. Po takem ravnanju so nas minili vsi oziri, in “Slov. plan. društvo” bode napravljalo zanaprej svoje napise povsod, koder so potrebni, naj stoji tam že kak nemški napis ali ne.
Napisi sekcije “Krain” so bili tudi prej redki. To je gola resnica, katere ne podere nobeno obrekovanje. Vzrok grdemu hujskanju je povedal očitno dopisnik “Tagblattov”, rekoč: “wenn die Hetzer (sic!) damit den Alpenverein wirklich von dem alten deutchen Alpenboden im Süden verdrängen könnten …” V tem grmu tiči zajec! Naše planine so potemtakem stara nemška last, katero ima “Nemško in avstr. plan. društvo” ohraniti, da se je ne polaste Slovenci! Kako modro in oblastno! Zato niso na vaših napisih našla prostora slovenska imena. To je odkritosrčna izpoved, zakaj vas bodejo slovenska imena v oči. Popačili ste celo slovenska imena naših gora, hoteli ste jih tudi prekrstiti, ali ni šlo, ker se naš žilavi in pošteni narod ne ukloni strasti posameznih kričačev. Kar drugi nekoliko diplomatično zakrivajo in taje, to je leta 1893 izjavila Akad. plan. sekcija graška na vsa usta, rekoč, da hoče ob nameravani otvoritvi pota skozi Robanov Kot zanesti nemški jezik, nemške šege in nemško kulturo v Savinske planine, ki jim preti nevarna slovanska povodenj, dasi v vsem okraju ni toliko Nemcev, da bi jih seštel na prstih jedne roke. Zdaj pa kdo reci, da ni to hujskanje dotičnega prebivalstva!
Smešna je nadaljnja pritožba, da “Slov. plan. društvo” ne pušča avtorizovanih vodnikov v svoje koče, ker imajo ključe do njih le zaupniki tega društva. Ali ni pri “D. u. Oe . A . V.” ravno tako? Kdo more v kočo na Korošici, na Okrešlju, kdo v Dežmanovo kočo, ako ga ne spremlja vodnik “Nem. in avstr. plan. društva”. Pred nekaj leti še udje sekcije “Krain” niso mogli priti v kočo na Korošici, ker niso imeli ključa. To naznanja napis na vratih: “Ohne Schlüsel keine Hütte ” — Section I “Krain”. — Zares imajo ključe od koč “Slov. plan. društva” le zaupniki, ker se ključ ne sme vsakomur dati, vendar so na razpolago pri nekaterih občinskih uradih in gostilnicah, kjer jih lahko dobi vsak, kdor jih želi. Ali morda to pospešuje lagotnost in prijetnost potovanja, ako kdo pride ves utrujen iz Bistrice črez Kamniško sedlo, od Grintovca po Turškem Žlebu, ali iz Jezera po Savinskem sedlu na Okrešelj in najde kočo zaprto ter mora dve uri daleč k Piskerniku poslati po ključ in čakati skupaj štiri ure na planem, dasi je tik koče zanesljiva planšarica, ki bi pazila na kočo?! Kaj torej oponašate nam, ako ravnate sami tako in se slabeje? Ali ni to navadno obrekovanje? Po mnenju naših ljubeznivih nasprotnikov postavlja “Slov. plan. društvo” le konkurenčne koče, torej povsod tam, koder se je potrebam turistov s kočami “Nem. in avstr. plan. društva zadostilo. Zopet očitna neresnica! Vprašajmo samo, komu je Orožnova koča na Črni Prsti škodovala, komu Vodnikova koča na Velem Polju? Ali se z zgradbo Kocbekove koče na Molički Planini ni obisk Ojstrice velikansko pomnožil? Ali morda tak brlog, kakor je bila koča na Korošici, zadostuje sedanjim potrebam turistov ? Števila vpisanih turistov v naših kočah govore najjasneje, ali so bile naše koče potrebne, ali ne.
Sicer pa si je člankar v “Tagblattu* zelo navzkriž z logičnim mišljenjem, ker najprej trdi, da zadostujejo popolnoma koče “D. u. Oe. A . V.”, pozneje pa pravi, da bi imeli na Kranjskem in Spodnjem štajerskem Slovenci in Nemci še dovolj dela, da bi krasne gore s kočami in poti napravili dostopne. Ali ni to protislovje? Jedenkrat je dovolj koč, drugič pa premalo.
Koče “Slov. plan . društva” so po mnenju teh temeljitih člankarjev še iz druzega ozira nepotrebne, ker baje slovenski in nemški turisti lahko v nemških kočah najdejo skupno zavetja in krepčave. Al se to dozdaj ni godilo v naših kočah? Navedite vzglede! Mnogokrat so že rabili turisti raznih narodnostij koče po naših planinah, kakor je to razvidno iz dotičnih spominskih knjig, in upamo, da jih bodo tudi še v bodoče. Razumen turist sploh ne vprašuje dosti, čigava je koča, samo da mu ugaja, in da je postavljena na turistično primernem kraju. Nasprotno pa lahko dokažemo, da sekcija “Krain” naših članov ne sprejme v svoje koče, in da imata dotična oskrbnika v te m obziru stroge ukaze. Toda navzlic temu smo mi gostoljubno sprejemali nje člane v naših kočah, ker imamo malo boljše pojme o gostoljubnosti in tovarištvu. Tomu hujskanju je videti prozorni namen, da ne bi nemški turisti obiskovali koč “Slov. plan. društva”. Sicer se pa v tem obziru tudi še na drug način zoper nas deluje. Ako je kdo tako strasten, da se naših koč ostentitivno izogiblje, svobodno mu s tem ne škoduje »Slov. plan. društvu” niti najmanje. Vedno pa so bile in bodo naše koče in naprave vsem turistom brez razlike narodnosti gostoljubno na razpolaganje. Ako pa naši domači nasprotniki hočejo z zlobnim obrekovanjem in nasprotovanjem odvrniti turiste od naših lepih gora in krajin, pač sami sebi ravno tako škodujejo. Zapomnijo naj si pa tudi, da s svojim krikom ne bodo nikdar strahovali slovenskega prebivalstva na svojem lastnem domu: toliko zavednosti in ponosa imam o še vedno!
