Planinski vestnik, avgust 1896
Triglavski koči
Visoko stavi gnezdo ptica siva,
Sokolje gnezdo vrh pečine bele,
Da sokoliče mlade in vesele
Pred tata drzno roko varno skriva.
Iz gnezda rod sokolji razmotriva
Svoj dom: gorovja glave osivele.
Po njih zahrepene peroti smele, Razpne jih drzno in prostost uživa.
Sokolje gnezdo si — Triglavska koča:
Zavetje varno vsakemu ti bodi;
Za rod slovenski več se ti naroča:
Razkaži svojo zemljo nam odtodi,
Da vname za njo se mu želja vroča,
Da za njo se bori, kjer koli hodi.
Hribolazcem ob otvoritvi Triglavske koče
Potu se mnoga kaplja je prelila,
Nemirno mnogemu srce je bilo,
Dokler se zmogla strme poti sila,
Doseglo se Triglavske koče krilo.
Sedaj pozabljen trud je in vročina.
Za vse imate drago povračilo:
Snega belota vam je srebrnina
In zarja, ki po nebu je razlita,
Gora sinovom čista je zlatnina.
Uživaj danes, duša ponosita,
Uživaj sliko tihe rajske sreče,
Ki v gori le pod nebom ti procvita.
Lahko! Saj, gore do neba kipeče,
Ve gore sive — ste pred vrati raja,
Kamor srce nam koprni trpeče.
Zato po vas od zgoraj nam prihaja,
Kar iščeš mi zastonj po belem mesti —
Veselje, ktero duše nam pomlaja.
Veselje to prežene vse bolesti,
V srce in dušo sladki mir nam vliva
In vabi tukaj biti — tukaj sesti.
Zato je srečen, kdor v gorah počiva,
Da križe svoje vsaj takrat pozabi,
Da mir nekaljen vsaj takrat uživa.
Še bolj ste srečni vi, ki vas privabi
V goro srca nikdar vgašena želja,
In ne opešate Vam nogi slabi
V goro, kjer zadrhti srce veselja;
Ker gora ta gora je vseli kraljica,
Kar v svetu slavska sluša jih povelja.
Naj le slavi zato se veselica,
Veselje naj kipi iz duše vnete,
Razžarja vsem naj danes jasna lica!
Saj ni ponos to naše le prosvete,
To praznik je za vsakega Slovana,
Ki boljših dni podaja nam obete:
Slovencev mračna doba je končana,
Naloge svoje se Sloven zaveda.
Kjer je njegova gora in poljana,
Ki bila je lastnina že pradeda,
Sloven zastavo če razviti,
Na svojo last opomniti soseda!
Na lastni zemlji tujec noče biti,
To priča koča ta-le vrh Triglava,
Ki nema vendar more govoriti:
“V prisego dvignena sem roka prava
V nebo, kjer sodni stol stoji pravice,
Da gore prej bo padla siva glava,
Kot v tujo last preide očetnjava.”
Fr. S. Finžgar.
In napočil je dan slave, dan veselja po trdem, napornem delu, dan otvoritve Triglavske koče.
Srčno smo si želeli tega trenotka in Boga hvalimo, da smo ga srečno učakali.
Težavno je bilo podjetje, katerega seje bilo pred letom dni lotilo “Slov. plan. društvo”. A poleg vseh težav se je društvo tudi popolnoma zavedalo imenitne, ve-levažne svoje naloge. Ta zavest ga je navdahnila z junaškim pogumom in živo-tvorno energijo, in ob krepki roki svojega častnega člana vlč. g. župnika Jakoba Aljaža, ki so mu ga sama nebesa rosila, je dovršilo sijajno delo. Ta krasni uspeh je vir našemu veselju, našemu ponosu in naši iskreni želji, da bi on bodril ves slovenski narod k pravemu pozitivnemu delovanju.
Otvoritev Triglavske koče se je kar najslovesneje vršila dne 10. avgusta t.l. Prostrano poslopje na prijazni Kredarici je bilo natlačeno polno udeležnikov, ki so prihiteli z vseh strani na lepo slavnost. Bilo nas je do sto. Zadnji so dospeli v kočo ob devetih zvečer dne 9. avgusta. Naj omenimo, da je bilo vreme kar najugodnejše za hojo, brez najmanjše pripeke, ki je mučna zlasti nevajenemu hribolazcu. Le malo dežja je padlo prvi dan, druge neprilike ni bilo.
V topli koči je šumelo in vrvelo kakor v čebelnjaku, zunaj pa je bril mrzli sever in jasnil nebo. Zdaj pa zdaj je razsvetlila okolico plamteča žarnica, ki jih je užigal na Kredarici član g. Knafeljc. Pozno po noči je šele potihnilo v koči, vne pa je hrulo in bučalo, kakor po navadi v tako visoki legi.
Jasno nebo seje razpenjalo drugo jutro nad vsem pogorjem; niti najmanjša meglica ni zastirala Triglavu vrhunca. Solnce še ni bilo vstalo, ko so se pomikali prvi izletniki po strmih stenah Malega Triglava. To je bil pohod, kakršnega še ni videl častiti Triglav! Okolo polusedme ure je stalo nad 60 turistov na vrhuncu ob Aljaževem stolpu. Veselje je sijalo vsakomu iz oči ob veličastnem razgledu, in srce mu je prekipevalo od ponosa na prekrasno domovino. Stali smo na svojem Triglavu in zrli sad domačega dela: na vrhu Aljažev stolp in Staničevo zavetišče, pod sabo pa kočo v Vratih in Vodnikovo kočo na Velem Polju. Tu na vrhuncu je g. prof. dr. Chodounsky, ki se je udeležil slavnosti s svojo častito obiteljo in z g. Dvofakom, v slovo izpregovoril nekako tako: “Cenjena gospoda! Ker me pot vede dalje in se slavnostne otvoritve … Triglavske koče ne utegnem udeležiti, se poslavljam tu vrhu Triglava, zahvaljujoč Vas za gostoljubni, prijazni vzprejem.
Presenečen sem po razsežni in intenzivni delavnosti Slov. plan. društva, in turist, ki potuje po Triglavu, ne bo našel tu samo dela drugih, ampak tudi delo domačinov Slovencev. In ravno vaša nova koča na Kredarici, Staničevo zavetišče pod vrhom ter Aljažev stolp tu na vrhu so najznamenitejše stavbe, kar jih je sploh raztresenih v tem pogorju.
Čestitam v imenu Kluba čeških turistov na velikih uspehih Slov. plan. društva, čestitam pa ob enem, da ima društvo tako energičnega in požrtvovalnega pospešitelja ter mecena, gospoda župnika Aljaža.
Živeli slovenski turisti! Živel Aljaž!”
Odzdravil je v ime društva g. odbornik Mandelj ter dejal: “Z nenavadno radostjo je napolnjeno srce vsakega slovenskega turista, daje nam poslal tako dragi in simpatični narod češki svoje zastopnike k tej znameniti slavnosti.
Dolgo pot ste storili iz daljnjega kraljestva češkega sem k nam, da bi podali bratsko roko slovenskim turistom. Hvala, tisočera hvala za to nenavadno pozornost! Uživajte to mogočno in divno krasoto, katero je tako bohotno božja roka posejala pa naših krajinah. Ko se pa vrnete k domačim ognjiščem, sporočite svojim krajanom o krasoti našega juga. Sporočite jim tudi vročo hvalo našo za izdatno denarno podporo pri stavbi Triglavske koče, kajti izmed vseh sorodnih slovanskih plemen je bil edini narod češki, ki nas je z znamenitim denarnim darom razveselil. To nam je dokaz, da čut vzajemnosti velja pri vas tudi tedaj, kadar zahteva denarnih žrtev.
Srčno gineni od Vaše ljubezni in naklonjenosti, priznavamo, da smo ponosni na prijateljstvo in bratsko ljubezen naroda češkega v obče, a čeških turistov posebej.
Vas navzočne slovenske turiste pa pozivljem, da zakličete v slovo vrlim češkim gostom: Z Bogom in na svidenje pri otvoritvi prihodnje koče. Na zdar!”
Zagrmeli so navdušeni klici: “na zdar!” in “slava!”
V ime primorskih planincev je pozdravil vrle Čehe g. Bole.
V čast poslavljajočih se Cehov je zbor pevcev navdušeno zapel “Lepa naša domovina” in “Kje dom je moj”. Slovesno in mogočno se je razlegalo ubrano petje z najvišjega vrha na Slovenskem. Bilje to trenotek prevzvišen, preveličasten.
Razšli smo se: Čehi so krenili prek Sedmerih jezer v Bohinj, ostali pa smo se vrnili prepevaje in ukaje nazaj na Kredarico k slavnostni otvoritve koče.
Ob desetih je blagoslovil kočo vlč. gospod župnik J. Aljaž ter lepo obredno molitev opravil v latinskem in slovenskem jeziku. Po obhodu okolo koče so izbrani pevci, na čelu jim slavni zborovodja g. Mat. Hubad, zapeli “Lepa naša domovina” ter milokrasno pesem “Triglav”, katero je bil uglasbil sam g. župnik Aljaž, in ki je priložena današnji številki “Plan. Vestnika”.
Namesto bolnega g. načelnika je govoril otvoritveni govor njega namestnik gospod Kruleč. Govor je slul: “Spoštovani člani in prijatelji!
Čast mi je, v ime Slov. plan. društva prav iskreno pozdraviti vse, ki so prišli iz raznih krajev divne naše ožje in širje domovine k današnji slavnosti. Zlasti izražam veselje, da so prihiteli poveličevat današnje slavje zastopniki bratskih nam društev, to je kluba čeških turistov, ki je našemu društvu vrl podpornik, in Primorskega planinskega društva. Spominjati se mi je pa tudi prav prisrčno odposlancev naše Kamniške in Radovljiške podružnice.
Naše društvo se je osnovalo šele pred štirimi leti in to iz čiste ljubezni do domovine slovenske; ta edina je bila naša izpodbujalka. Iz središča se je preneslo nekaj delovanja na podružnice, ki so se zapored ustanovile v Savinski dolini, v divnem Kamniku, v prijazni Radovljici in letos tudi v Soški dolini. Osrednje društvo se je s pomočjo teh podružnic vztrajno poprijelo dela po naši domovini. Zaznamenovalo je že na stotine in stotine potov in postavilo po naših rajskih planinah pet lepih in pripravnih koč: Orožnovo na Črni Prsti, Kocbekovo pod Ojstrico, Vodnikovo na Velem Polju, Aljaževo v Vratih — in danes stojimo pred novo, smelo trdim, monumentalno planinsko stavbo, pred Triglavsko kočo, ki ni le ponos Slov. plan. društvu, ampak celemu napredujočemu narodu slovenskemu. Kočo to je postavil in najudobneje opravil slovenski narod vsemu potujočemu občinstvu, ne oziraje se na njega narodnost. V njej se bode spoštovala prava slovanska gostoljubnost.
Spominjati se mi je onih mož, ki imajo nevenljivih zaslug za dovršitev nove koče. V prvi vrsti mi jo omeniti našega častnega člana, preč. g. župnika Jakoba Aljaža, ki je zasnoval to lepo stavbo, bil nje višji nadzornik in nje požrtvovalni podpornik. Njemu našo iskreno zahvalo! (Živio g. Aljaž!) Vrl pospeševatelj naših prizadevanj je Dovški župan g. Jakob Janša, ki se, žal. ni utegnil udeležiti naše slavnosti. Njemu tudi našo srčno zahvalo! (Živio!) Dalje se mi je spominjati moža, ki je več mesecev preudarno in vztrajno vodil izdelovanje koče na tem mestu. Ta mož je Klinar, po domače Požganec, kateremu bodi iskrena zalivala za njegov trud! (Živio Požganec!) Zahvaliti pa se mi je še vsem Dovžanom in Mojstrančanom za simpatije, s katerimi podpirajo vsestransko naše pošteno prizadevanje v korist domovini. Prisrčno zahvalo izrekam v ime Slov. plan. društva naposled vsem neštevilnim dobrotnikom, ki so kakor koli podprli naše podjetje ter tako omogočili srečno in častno izvršitev naše lepe namere.
Otvarjam torej to novo kočo z iskreno željo, da naj bode varno zavetišče utrujenemu popotniku v naših planinah in viden spomenik slovenskega napredka. Bog blagoslovi naše delo!”
Glasno so pritrjevali vsi udeležniki govornikovim besedam. Zlasti prisrčna ovacija je donela predičnemu našemu častnemu članu Jakobu Aljažu, pa tudi vrlemu a skromnemu Požgancu, ki se je moral še posebej prikazati iz koče, da je vsakdo videl moža poštenjaka.
Po tej slovesni otvoritvi, ki se je vsa vršila pred pročeljem koče, je g. Bole z Reke čestital v ime primorskih planincev Slov. plan. društvu na krasni stavbi ter zaklical pokrovitelju slovenske turistike, g. Aljažu, krepek “živio!”
Nastopil je g. prof. Štritof ter govoril tako-le: “Slavna gospoda! V imenu tistih današnjih izletnikov, ki dosedaj še niso bili člani Slovenskega planinskega društva, si usojam zahvaljevati odbor tega društva za prisrčni vzprejem in lepo prireditev otvoritvene slavnosti, ob enem pa mu tudi čestitati na prekrasnem uspehu, katerega je dosegel z zgradbo te najvišje planinske koče v slovenskih gorah. Smelo trdim, da to ni samo lokalen uspeh Slov. plan. društva, ampak po vsej pravici imenujem današnjo slavnost pomembno za vse Slovenstvo (klici: res je!), ker se nam v njej kaže nov znamenit pojav v splošnem kulturnem napredku Slovencev.
V zadnjem času smo Slovenci mnogo in vsestransko napredovali. Vsi se še spominjamo, kakšno zmagoslavje je n. pr. po zimi praznovala slovenska pesem na kritičnih tleh Dunajskih. Pa ne samo v koncertih, ampak na vsej črti narodne prosvete se nam vidno kaže lep napredek. Toda ni še dolgo, kar se je začel ta napredek. Ce pogledamo nekoliko nazaj v zgodovino slovenskega naroda, vidimo prežalostno sliko. Skozi 1300 let je ubogi naš narod roboval tujcem, ki so ga po vrsti tlačili in ga od vseh strani zavirali. Niti slovenskega imena nam niso hoteli priznati, nikar da bi nam bili priznali človeških pravic. Bili smo brez plemstva, brez meščanstva, brez razumništva, torej brez vsega, kar bi narod moglo dvigniti do višje kulturne stopinje. Ali slovenski kmetovalec, ta čvrsta korenina našega naroda, je imel sam toliko žive moči v sebi, da ga vse sile niso mogle zatreti. V eni roki plug, v drugi pa meč, tako so cesto branili naši pradedi ubogo ped lastne zemlje.
Šele s prebujenim sedanjim vekom se je jelo tudi nam obračati na bolje. Rodili so se nam možje, ki so prvi začeli buditi iskro narodne zavednosti, kakor Vodnik, Prešeren. Slomšek, Bleiweis in mnogi drugi. Ali posamezniki ne vzmorejo vsega; v združenju je moč. Po tem načelu so se ravnali tudi naši prvoborci in snovati so jeli razna društva, ki naj bi vsako po svojem budila narod k duševnemu vstajenju. Pred vsem so bile naše čitalnice, naša pevska in sokolska društva, ki so neprestano netila in jačila narodno zavest. Poleg teh društev pa so se osnovala še druga, ki niso tolikanj delovala z zunanjimi sijajnimi nastopi, ampak ki so, kakor dišeče vijolice svoj vonj, mirno in tiho ali baš zato tem uspešneje širiti jela narodno prosveto. Gospoda, vsi vemo, kaj nam je Družba sv. Mohorja, kaj Slovenska Matica, kaj Glasbena Matica, kaj Dramatično društvo, kaj Družba sv. Cirila in Metoda. Mirno, pozitivno delovanje teh društev na polju narodne prosvete je v prvi vrsti povzročilo oni splošni napredek Slovencev, ki sem ga omenil s početka.
In v to vrsto vzornih slovenskih društev spada po svojem delovanju tudi najmlajše: Slov. planinsko društvo. Ono je izdatno razširilo kulturni naš delokrog s tem, da je boj za priznanje pravičnih naših teženj po samostojni narodni pro-sveti, da je kulturni boj Slovencev raztegnilo iz doline — iz zbornic, uradov in šol — v zračne višine prekrasnih naših gora. Slovensko planinsko društvo je dokazalo, da tudi v divni turistiki ne zaostajamo za našimi sosedi.
Ker pa je vsakemu društvu glava odbor, zato si usojam odboru Slov. plan. društva za njegovo brezhrupno, a tem izdatnejše pozitivno delovanje v povzdigo najširše slovenske kulture iz srca klicati: Slava mu!” (Glasno pritrjevanje in klici: Slava mu!)
Prelepe jedrnate besede je naposled izpregovoril tudi g. J. Aljaž. Glasile so se: “Ko sem se izprehajal po Kredarici, tej lepi, pa skoraj goli planici, kjer stoji naša nova koča, sem našel le tri vrste cvetlic: bele,. modre in rdeče. Že narava sama nam priča, da je to pogorje slovensko.
Dasiravno pa je naša koča pred vsem slovenska, bo vendar tako urejena, da bo ustrezala turistom vsakega naroda. Vsi brez razločka se bodo enako prijazno sprejemali, to zahteva že slovanska gostoljubnost.
Tu vidim zbrane turiste vseh stanov. Kaj nas je združilo? Ali egoizem, ali denar, ali materijal izem? Nikakor! Združil nas je idealizem, čista ljubezen do naše prekrasne domovine in lepi čut, ki ga gojimo v svojih srcih do planinstva. Lepo število gospodov dijakov, ki gore za vzvišene idejale, daje nam vsem pogum. Domovina še ni izgubljena. Bog živi vse planince!”
Pomudili smo se potem še nekoliko časa na Kredarici in si do dobra ogledali lično kočo in nje okolico s prekrasnim razgledom. Ob najlepšem vremenu smo se naposled veseli razšli ter krenili nekateri na Velo Polje, večina pa skozi Kot in Vrata v Mojstrano, kjer se je pri Šmercu rekla in zapela še marsikatera.
V spomin otvoritve Triglavske koče je društvo razdelilo med udeležnike in domačine na Dovjem in v Mojstrani slike Jakoba Aljaža. Poznejše rodove pa bode spominjala spomenica na mramornati plošči v koči, katero je v dar izdelal domoljubni gospod Vinko Camernik, kamenosek v Ljubljani, da je„ta najvišji planinski dom na Slovenskem postavilo Slov. plan. društvo v četrtem letu svojega obstanka po načrtu in pod vodstvom častnega člana Jakoba Aljaža, župnika na Dovjem, ter ga otvorilo dne 10. avgusta l. 1896.
Poleg premnogih zasebnih pozdravov in čestitk, brzojavnih in pismenih, so došla tudi naslednja čestitajoča pozdravila:
Klub českych turistu v Praze: K slavnosti otevreni ochranne chaty pod Triglavem bratrsky pozdrav a mnoho zdaru.
Towarystwo Tatransky v Galiciji: Serdeczne zyczenia przy otwarciu dvvu nowych schronisk przesyla.
Društvo „Erzgebirgsverein” v Homotovu na češkem: Zur Eroffnungsfeier des Triglavschutzhauses sendet der Erzgebirgsverein Komotau dem slovenisehen Alpenverein Laibach herzlichste Gltickwunsche. Wenn aucli nicht personlich, sind wir im Geiste unter ihnen. Ein donnernd Hoch der Gesellschaft! Tausend Griisse unserem Ehrenmitgliede Pfarrer Aljaž, dem Vater des Triglav.
Oesterr. T o ur istenclub: Pur die freundliche Mittheilueg v. 22. d. M. Z. 322 verbindlichst dankend, beehren wir uns dem geehrten Vere i ne zu der am 10. August d. J. stattfindenden Eroffnung des Triglavschutzhauses auf der Kredarica ein herzliches Gluckauf zuzurufen und zeichnen, der Feierlichkeit bestes Gelingen wtinschend, mit treu alpinem Gruss und Handschlag.
Savinska podružnica: Ker se iz tehtnih vzrokov noben odbornik, žal, ne more udeležiti slovesne otvoritve Triglavske koče, zato Savinska podružnica tem potom najprisrčnejše čestita k najznamenitejšemu uspehu slovenske turistike. Bog živi zasnovatelja smelega in za Slov. plan. društvo tako častnega podjetja, neumorno delujočega častnega člana prečast. gospoda Aljaža. Slava in čast mu! Najprisrčnejši pozdrav vsem zbranim planincem!
Dr. Mareš a dr. Franta: Vzpominame dnes s učasti vyznamne slavnosti otevreni koče Triglavske. Prejeme si všeho zdaru a volame planinskemu družstvu a horlivemu budovateli dustojnemu pauu vrele: “Živio!”
Načelnik Slov. plan. društva g. prof. Orožen: O priliki otvoritve Triglavske koče zbranim prečast. planincem. — Do zadnjega še sem se nadejal, da se udeležim znamenite slavnosti. Ker se pa že dalj časa trajajoč katar še ni popolnoma polegel, si nisem upal na tako daljnjo pot. Pošiljam Vam torej iz nižine prisrčen planinski pozdrav, želeč, da se v neskaljeni radosti veselite velikanskega uspeha našega planinstva. V duhu bodem pri Vas.
Triglavski koči.
Visoko stavi gnezdo ptica siva, Sokolje gnezdo vrh pečine bele, Da sokoliče mlade in vesele Pred tata drzno roko varno skriva.
Iz gnezda rod sokolji razmotriva Svoj dom: gorovja glave osivele. Po njih zahrepene peroti smele, razpne jih drzno in prostost uživa.
Sokolje gnezdo si — Triglavska koča: Zavetje varno vsakemu ti bodi; Za rod slovenski več se ti naroča:
Razkaži svojo zemljo nam odtodi, Da vname za njo se mu želja vroča, Da za njo se bori, kjer koli hodi.
Hribolazcem ob otvoritvi Triglavske koče.
Potu se mnoga kaplja je prelila, Nemirno mnogemu srce je bilo, Dokler se zmogla strme poti sila, Doseglo se Triglavske koče krilo. Sedaj pozabljen trud je in vročina. Za vse imate drago povračilo: Snega belota vam je srebrnina In zarja, ki po nebu je razlita, Gora sinovom čista je zlatnina. Uživaj danes, duša ponosita, Uživaj sliko tihe rajske sreče, Ki v gori le pod nebom ti procvita. Lahko! Saj, gore do neba kipeče, Ve gore sive — ste pred vrati raja, Kamor srce nam koprni trpeče. Zato po vas od zgoraj nam prihaja, Kar iščeš mi zastonj po belem mesti — Veselje, ktero duše nam pomlaja. Veselje to prežene vse bolesti,
V srce in dušo sladki mir nam vliva In vabi tukaj biti — tukaj sesti. Zato je srečen, kdor v gorah počiva, Da križe svoje vsaj takrat pozabi, Da mir nekaljen vsaj takrat uživa.
