»Slovenski svet, ti si krasan! Ti poln največje si lepote! Ti biser meni vse zemlje!«
Kamničan, 18. avgust 1906
Lep dan je bil 11. avgusta t. l., ko so odhajali planinci in planinke iz vseh krajev po zložni poti ob kristalno čisti Bistrici proti izvirku in nekateri tudi še isti večer naprej do Sedla, slovesno otvarjat nov planinski dom kamniške podružnice »Slov. plan. društva«, pri katerem so zvečer veliki kres in mnogobrojne žarnice naznanjali planinski praznik.
Jasno nebo se je razpenjalo drugo jutro nad vsem pogorjem; niti najmanjša meglica ni zastirala velikanov vrhunce. Solnce še ni bilo vzhajalo, ko so se pomikali prvi izletniki po strmem hrbtu proti koči. To je bil pohod, kakršnega še niso videle častitljive kamniške planine! Okoli 7. ure zjutraj je stalo že okoli 200 slaviteljev pri koči ter na vrhu Sedla in veselje je sijalo vsakomur iz oči ob veličastnem razgledu in srce mu je prekipevalo od ponosa na prekrasno domovino. Stali smo na Sedlu in zrli sad domačega dela.
Dne 12. t. m. se je otvorila nova planinska koča na Kamniškem sedlu ob obilni udeležbi vrlih planink in planincev. Največja je bila udeležba iz Kamnika in Ljubljane, počastilo nas je lepo število vrlih Čehinj in Čehov. Ob 10. uri imel je g. frančiškan turist propoved, pristno planinsko, ki je pomen te slavnosti zelo povečala, potem sv. mašo na verandi ter blagoslovil novi planinski dom. Oddelek kamniške Lire je med mašo izbrano popeval. Bil je res idiličen prizor. Vsa tratina pred kočo polna turistov in turistinj, našteli smo jih čez 260. Kaj takega še slovenske planine niso videle.
Po maši je načelnik kamniške podružnice imel nagovor, ne kako takole: »In zopet se dviga nova trdnjava na našem planinskem svetu, na krasni zemlji slovenski. In zopet je napočil dan slave, dan veselja po napornem in trdem delu, napočil je dan otvoritve planinskega doma na Kamniškem sedlu, 1879 m visokem. Veselili smo se vsi tega svečanostnega trenutka in srečno smo ga dočakali. Podjetje, katerega se je bila kamniška podružnica lotila, je bilo izredno težavno, kajti v taki visočini postaviti planinsko zavetišče, zahteva mnogo truda, denarnih sredstev in krepke podpore, a podružnica zavedala se je poleg vseh teh težav častne svoje naloge in dovršila jo je sijajno. Velikega pomena ima današnji dan za slo vensko planinstvo, ker otvarjamo že 18. planinsko kočo, trdnjavo na naši rodni zemlji. Zbrali smo se torej danes tukaj, da slovesno praznujemo ta velevažni uspeh slovenske turistike in napredka in vam vsem v našem novem zavetišču iskreno zakličem: Dobrodošli! Misel, postaviti to kočo, sprožil je odbor že leta 1901 in je ta misel s sklepom na občnem zboru dne 23. avgusta 1902 bila potrjena ter se je takratni odbor koj obrnil s prošnjo za prepustitev prostora in potrebnega lesa na slavno kamniško meščansko korporacijo, ki je to prošnjo koj blagohotno rešila ter se je še isto leto pričelo s sekanjem lesa, 1903 nadaljevalo, prihodnje leto dne 24. julija postavil temeljni kamen in proti jeseni pretečenega leta — za otvoritev žal že prepozni letni čas — dovršila veličastna stavba. Ko danes tako slovesno otvarjamo novi planinski dom, čast mi je pozdravljati osobito zastopnike osrednjega društva, vrlo češko podružnico ´Slov. plan. društva´, ki je danes v tako mnogobrojnem številu tukaj zastopana, načelnika savinske, podravske in radovljiške podružnice, ter zastopnike kranjske, vipavske in tržaške podružnice; v posebno čast in dolžnost si pa štejem, zahvaljevati se prav iskreno v imenu kamniške podružnice vsem, ki so pripomogli k tej lepi stavbi, osobito pa slavni kamniški meščanski korporaciji za vedno naklonjenost, osrednjemu društvu za izdatno pripomoč in vsem blagim darovateljem. Otvarjam to novo kočo z iskreno željo, da naj bode varno zavetišče utrujenemu turistu v naših planinah in viden spomenik slovenskega napredka. Bog blagoslovi naše delo!«
Zbor »Lire« je nato navdušeno zapel »Lepa naša domovina«, da je odmevalo od gorskih velikanov.
Nato je načelnik osrednjega društva, prof. Orožen, razložil bajeslovni pomen Kamniških planin, podal zgodovinske črtice o teli planinah iz turške in francoske dobe in čestital kamniški podružnici na tej veličastni stavbi. S tem je bil oficielni del otvoritve končan in pričela se je neprisiljena veselica ob lepem petju kamniškega društva »Lire«. Poleg nekaterih pismenih pozdravov in čestitk je došla od cerkniške podružnice sledeča brzojavka: »Zadržani pozdravljajo najvažnejšo čuvajko slovenskih planin!«
Koča na Kamniškem sedlu je prav trdno usidrana, s pločevino krita, 13 m dolga in 8 m široka ter ima na južni strani odprto prostorno verando. Iz verande je vhod v kuhinjo, ki ima prav lepo štedilno ognjišče. Na levi strani proti Brani je prostorna moška spalnica (8 postelj), naravnost iz kuhinje se pride v sobo za dame (4 postelje), na desno od kuhinje proti Planjavi je jedilnica, ki ima prostora za 20 ljudi. Iz jedilnice drže stopnice v hladno klet, druge stopnice pa na podstrešje, kjer je sobica (2 postelji), skupno ležišče (6 postelj), sobica za oskrbnico in ležiš za vodnike. Na stavbi se nahaja strelovod, okrog nje lep raven prostor in na obeh straneh klopi za naravo obedujoče turiste. Koča je že sedaj tako dobro in ugodno opravljena, kakor ne lahko katera daleč okrog. Večino notranje oprave je podarilo osrednje društvo, mnogo daril pa je dobila podružnica od ljubljanskih planincev in kamniških meščanov. Ker je bilo vreme za napravo vodnjaka pri koči vsled preobilnega dežja skrajno neugodno in so izvedenci odsvetovali pri takem vremenu se tega dela lotiti, napravil se bode prihodnje leto vodnjak z vsebino 4 kub. met., ki bode vsem potrebam zadostoval. Cenik jedil in pijač v koči je nastavljen kakor pri drugih kočah enake oddaljenosti in visokosti ter od osrednjega društva kot primeren odobren, vsled česar je bila vsaka kritika na dan otvoritve neopravičena. Na dan po otvoritvi došlo je 8 pristnih Nemcev na Sedlo, ki so se jako laskavo o legi in dobrem stanu ter postrežbi izrekli, kar nam mora biti v prijetno zadoščenje.
