Planinski vestnik, št. 8 – 1906
V zadnjem času se ponavljajo nezgode po raznih planinah že tako pogostoma, da skoraj ni dneva, da bi ne dobili poročila o tem ali onem ponesrečencu. Vsak časopis ima že predelek o teh gorskih žrtvah. Seveda tudi naše gore ne smejo zaostati ter zahtevajo svoje žrtve.
Dne 31. julija popoldne se je ponesrečil pri plezanju po severnih stenah proti Mangartovemu vrhu dr. Konrad Godel iz Judenburga. Ponesrečenec, sin advokata dr. Godla v Judenburgu, šele lani v Gradcu promoviran za doktorja prava in še ne 24 let star, je bil navdušen hribolazec. Odkar pa se je bil njegov prijatelj profesor Wolf-Glanwell, ki je ž njim premagal marsikatero alpinsko veličanstvo, v planinah ubil, je sklenil hribolastvu se celo odpovedati. Pa menda se tobakar laglje odpove svoji navadi nego hribolazec planinskemu športu. S svojim mlajšim bratom si je hotel Godel še enkrat ogledati koroške in kranjske vrhove, in ko je sedel — kakor se nam poroča — dne 31. julija v restavraciji pri rateškem kolodvoru in zrl na veličastni Mangart, ga je začelo mikati in vleči na vrh. Razmotrivšemu različne steze, se mu je vsilila misel: pojdi naravnost — to je kaj za veleturista! Mogoče, da ga je izpodbudilo v ta naklep, katerega je tudi očitno izrazil, poročilo, da so nekaj dni preje turisti tudi po severni steni priplezali na Triglav. Opoldne sta odrinila iz Rateč. Pri koči pod sedlom »Travnikom« in »Rateško planino« sta zavila na levo. Plezala sta navezana nasproti Ponce po strmih skalah proti Mangartu. Bila sta že 200 m visoko. Naenkrat izpodrsne ponesrečenec in pade v prepad ravno v trenotku, ko si je brat odvezal vrv — drugače bi bil šel za njim v prepad! Ker je tu, kjer je zdrčal, zelo nevarno mesto, ni mogel brat ponesrečencev ne naprej, ne nazaj — obdržal se je z velikim naporom na gladki skali ter klical na pomoč. Na srečo je markiral voditelj Hoitzinger iz Volčje vasi pot iz Rateč na Mangart ter slišal njegov klic. Hoitzinger se je sezul ter priplezal srečno do obviselega, ko so ga že skoraj moči zapustile. To je bilo že zvečer. Občudovati moramo Hoitzingerja, da je zvečer, ko se je že slabo videlo, obviselega skoro prinesel iz skal v dolino. Drugi dan so mrtveca našli in prinesli v Belo peč in ga odtod odpeljali v Judenburg. V spomin naj bo ta tragični slučaj vsem onim, ki se postavljajo s tem, da hočejo po bližnjicah preplezati najnevarnejše točke, ne da bi premislili, kaka nevarnost jim preti in koliko žalosti, če ne škode, utegne povzročiti taka predrznost. Zakaj neki ti predrzneži v mestu ne gredo namesto po cesti — po strehah na izprehod?!
V. B.
