Glas, 9. december 1977

Piše: Andrej Štremfelj
nadaljevanje
8. julij. Točno dva meseca je, odkar smo odšli od doma. Na hribu pa delamo šestnajsti dan. Nejc kuha mleko z medom, kar se je izkazalo za odlično pijačo. Tako sem zaspan, da bi še kar spal. Toliko se dvignem, da popijem mleko, pa zopet padem na ležišče in zaspim. Andrej napravi se, iti bova morala. Joj, kako bi še spal! Misel na hojo in sploh na kakršno koli gibanje mi je odvratna. Toda Nejc neprestano sitnari, tako da se počasi skobacam iz spalne vreče. Oblečem vetrne hlače in anorak. Potem se spravim na obuvanje škornjev. Vsak gib je muka. Preden obujem en sam čevelj, moram večkrat počivati. Vsako delo v tako majhnem šotorčku bi bilo zoprno že v dolini, kaj šele tu, 7500 m visoko. Prek protektorjev je treba privezati še dereze. Kako zoprno delo. Trakove na desni derezi slabo zategnem, toda nimam volje, da bi si jih popravil. Bodo že zdržali do vrha. Končno sem pripravljen. Le veston še oblečem. Uležem se še za toliko časa, da se pripravi Nejc. Tudi njemu gre delo počasi od rok.
Sedaj pa na pot. Zunaj zavija veter. Plahutanja šotora sva se tako navadila, da tega prej sploh nisva opazila. Nebo je jasno, čeprav se v daljavi že kažejo oblaki. S seboj imava le fotoaparate in vsak nekaj dekstroze. Vzpenjava se po snežišču, ki postaja vedno bolj strmo. Sneg je zoprn, posejan z velikimi kolobarji klože. Ko stopiš na tako ploščo, se ti odlomi in precej truda je treba, preden priplezaš nanjo. Iz neizrazite rame nad taborom se nama odpre pogled proti vrhu. Strma snežišča prekinjajo skale.
Nejc hodi pred menoj za razdaljo, ki jo prehodiva med dvema počitkoma. Le borih 10—15 m je to. Nejc na teh mestih nekajkrat udari s cepinom, da napravi poličko, kjer lahko stoji vsaj z eno nogo. Jaz počivam na polički, kjer je bil prej on. Hodiva počasi. Nekaj korakov, glavo nasloniš na sneg in globoko dihaš. Pa zopet naprej. Tako počasi, a vztrajno napredujeva proti vrhu. Ob devetih naju zagrne megla. Prek strmih odstavkov v skalah včasih le s težavo priplezam. Dereze škrtajo po skali. Veter je prav neznosen. Snežinke, ki jih nosi, se zaletavajo v obraz, ki se je tega bičanja že navadil. Očala so mi zamrznila, tako da zelo slabo vidim, sneti pa jih ne smem, kajti kljub megli bi na tej višini takoj dobil snežno slepoto. Vse pogosteje hlastam za zrakom. Nejc hodi pred menoj kot stroj. V zavetju velike skale malo dlje počijeva in pojeva vsak košček dekstroze. Veter tuli z nezmanjšano močjo. V strmem skoku mi dereza spodrsne na skali. Na srečo pristanem na kolenu. Roke krčevito držijo za oprimke, čeprav so skoraj brezčutne od mraza. Posebno v desno, v kateri držim cepin, me možno zebe. Skale zamenja sneg, ki vodi strmo navzgor v meglo, ki se nevidno spaja s snegom. Hodim kot stroj, nedovzeten za okolico, brez misli in brez občutkov. Nejc mi je nekoliko ušel.
Zdajci ga opazim, kako nekaj vleče iz nahrbtnika. Saj to so vendar zastavice! S počasnimi nerodnimi kretnjami jih privezuje na cepin. Mar je to mogoče? Sva res že na vrhu? Misli se prebude iz otopelosti, možgani prično pospešeno delovati.

Ob 12.15 stojiva na vrhu. Objameva se, solze sreče pa skrivava za očali. Kar ne morem verjeti. Na vrhu osemtisočaka, in to pri dvajsetih letih! Na vrhu sva, jaz in Nejc, njegov drugi osemtisočak. Občudujem ga. Bil je moj učitelj. Dobro se spomnim dni, ko me je v plezalnem vrtcu učil prvih plezalnih korakov. Vedno mi je bil za vzor. In sedaj? Sedaj sva skupaj na vrhu osemtisočaka. Veter pa tuli in razsaja po grebenu. Morda pa se tudi on veseli najinega uspeha, le da veselje izraža na sebi primerno grob način. Megle se včasih pretrgajo in pokaže se celo sonce. Slikava drug drugega s cepinom v rokah. Zastavice veselo frfotajo v vetru.
Po strmih snežiščih se spuščava navzdol. Sneg je pri sestopu še bolj zoprn. Vse od štirice navzgor sva nenavezana, kajti vrv se nama je vedela pretežka. Nejc sestopa naravnost, z obrazom obrnjen proti dolini. Tudi sam poskušam. Kloža se mi je speljala pod nogami, tako da sem ob visel le na cepinu. Naprej sestopam s prsmi obrnjen v dolino. Toda Nejcu gre hitreje. Izginil je v megli. Zdajci se zopet prikaže, kot temna pega v globini. Postane me strah, da se bom izgubil. Vedno znova skušam sestopati kot on, pa mi ne uspe. Da bi bila mera polna, se mi odpne še dereza, ki sem jo zjutraj preslabo pritrdil. Vpijem za Nejcem, naj me počaka. Vihar sproti odnaša moje besede. Kljub temu se Nejc ustavi. Slišal me je in sedaj čaka. V strmem snegu si izkopljem polico, kjer si popravim derezo.
Sedaj sva spet skupaj. Tudi Nejc se boji, da bi zašla. Megla postaja vse bolj redka. Globoko spodaj zagledava šotorček. Tabor štiri, ki smo ga poimenovali po Planiki iz Kranja. Rešena sva. Še nekaj korakov in zgrudiva se v šotor. Brez misli ležim na hrbtu in s praznim pogledom begam po šotorskem platnu. Veter, ki ne odneha, pa se zaletava v ubogi šotorček, kot bi ga hotel odpihniti iz pobočij, kjer je gospodar le on. Ne zavedava se še tega, kje sva bila. Drugi jugoslovanski osemtisočak, osvojen v rekordnih šestnajstih dneh dela na gori. Torej le dva dni več od tako opevanega Messnerjevega in Habelerjevega vzpona na isti vrh. Vrh sva dosegla brez pomoči kisika iz kisikovih aparatov. Bili smo brez višinskih nosačev. Še in še bi lahko našteval. Toda v tem trenutku se tega uspeha še ne zavedava. Vse skupaj se nama zdi nepomembno. Želiva le ležati, ležati in dihati.
Kmalu zaslišiva skozi sunke vetra ropot derez in cepina. Nekdo se nerodno zaletava v šotor na nasprotni strani od vhoda. Drago je. Sam je prišel sem gor v tem slabem vremenu. S Čajzom sta šla skupaj iz trojke proti štirici. Pri skalah sta se ločila. Čajz je zaradi slabega vremena sestopil nazaj na trojko, Drago pa je vztrajal do sem gor. Vesel je najinega uspeha, obenem pa utrujen od pravkar prehojene poti. Pravi, da je napel dodatnih sto metrov vrvi. Jutri, če se bo vreme izboljšalo, bo odšel na vrh. V primeru slabega vremena pa bo čakal dva, tri dni, in se nato glede na vreme odločil za vzpon ali sestop. Opiševa mu pot do vrha in odsvetujeva vzpon v slabem vremenu. Ob pogovoru kmalu zaspimo.
Zjutraj nas zbudijo sunki vetra, k i se vedno znova zaletavajo v šotor. Zunaj je gosta megla, iz katere naletavajo posamezne snežinke. Draga nagovarjava, naj sestopi z nama. Ne uspe nama, kajti želja po vrhu je večja.
Počasi sestopava na trojko. Vrvi, o katerih nama je pripovedoval Drago, nisva našla. Zato sestopava kar naravnost na snežišča, ne da bi poiskala vrvi, ki sva jih sama napela. Nekaj časa sestopava po strmem snežišču, ki postaja vedno ožje, dokler ne preide v strm ozek žleb. Na koncu je majhen skok, preko katerega se zapeljeva kar po zadnji plati. Tu na snežišču, ki ima lep iztek na plato, popusti koncentracija. V noge, nad katerimi izgubljam kontrolo, se naseli strahotna utrujenost. Kaže, da je z Nejcem enako. Kar zapletava se in padava po tleh kot dve na smrt pijani muhi. Iz nizkih oblakov, ki naju ovijajo v gosto meglo, rahlo sneži. Veter je zamedel vse sledi. Kratko vrv čez razpoko na platoju še najdeva, naprej pa kolovrativa kar po svoje. Meja med meglo in snegom je izginila. Zaletavava se v nevidne snežne strmine in padava v kotanje. Po strmem snežnem razu se spustiva proti trojki, ki se pokaže iz megle. Sedaj, ko vidim še šotor in se mi pred očmi prikazujejo polne posode tople pijače, me moči povsem zapustijo. Vsakih nekaj metrov padem v sneg. Vselej se s težavo poberem. Nejc je že pri šotoru. Čajz, Čita in Filip pomolijo ven svoje glave. Čestitajo nama.
Vseh pet nas je v šotoru. V kotu brni gorilnik. Vso vodo, ki se natali, sproti popijeva. Sestopiti morava še na dvojko. Počakava, da se megla razkadi, kajti pot je povsem zamedena. Na trojki je padlo okrog dvajset centimetrov snega, ki še vedno naletava. Strme vesine proti dvojki nama pijejo še zadnje moči. Na dvojki si skuhava limonado. Nejc me pregovori, da sestopiva še na enko. Tu se pozna, da ni več tako visoko, kajti kar z lahkoto prideva do šotorov.
Zjutraj naju prebudi sneg, ki enakomerno škrablja po šotoru. Neobičajno toplo je. Brž pripraviva vse potrebno in odideva v bazo. Taka odjuga je, da se nama na ledeniku ob šestih zjutraj, kjer je bilo prej do osmih trdo, udira čez čevelj. V dneh, ko sva bila na vrhu, se je ledenik povsem spremenil. Stare poti skozi labirint serakov ne najdeva več. Z veliko težavo se prebijeva na obrobna snežišča.
V bazi so ravnokar vstali. Šodr naju je vesel, čeprav je njegov obraz zaskrbljen. Zaradi Draga namreč. Včeraj zvečer se je javil trojki. Rekel je, da bo šel naslednji dan to je danes, na vrh. Za zvezo so se zmenili zjutraj ob šestih in osmih. Toda zveze ni bilo. Čez noč je zapadlo na trojki še nekaj snega, tako da je nevarnost plazov precej velika. Šodr je v bazi povezal skupaj dve postaji in napravil veliko anteno, tako da sedaj dobi tudi štirico. Trojica sestopa iz tabora tri v bazo. Še vedno sneži. Popoldne se je vreme popravilo. Drago se še vedno ni oglasil. Postaja je stalno vklopljena. Vsake toliko časa slišimo Japonce izpod K2. Le vesti o Dragu ni in ni. Pošteno nas že skrbi.
Vreme se je popravilo. Vsi gremo na enko. Filip, Čita in Čajz bodo šli še naprej v zgornje tabore. Toda vreme drži le en dan, nato pa se zopet pokvari. Vsak dan sneži. Nov sneg nam vsako noč podere kuhinjo. Počasi se začnemo zavedati, da Draga ne bo nazaj. Gora je zahtevala svoj davek.
19. julija pridejo nosači. Le trideset jih je. Večina opreme je ostala na hribu. Nosači živahno izbirajo tovore. Ali se veselo smehlja. Popoldne odidejo iz baze proti ovinku, kjer bodo prespali. Počasi odhajamo po ledeniku navzdol. Skriti vrh se vedno bolj skriva, dokler povsem ne izgine. Težko je slovo od gora, ki so ti nudile toliko lepih trenutkov pa tudi grenkega razočaranja. Še težje pa je slovo od tovariša. Drago, nikdar te ne pozabim. Bil si dober tovariš, sedaj pa te zapuščamo samega med temi ledenim orjaki. Morda pa le ne boš sam, saj je tu Herman Buhl, ki ti je bil vzornik, pa Vilare pod Gasherbrumom dve in še mnogi tovariši, ki jih je doletela smrt na poti do njihovega in tvojega življenjskega cilja. Morda pa se še kdaj vrnem v ta čudoviti, pusti svet kamenja in ledu in te obiščem? Morda?