Ski Touring (tudi slovenskega naziva si dogodek »tam, kjer ima še dež mlade,« ne zasluži) festival je (bil) zasnovan kot (izredno popularen) »praznik« turnega smučanja, kot prostor srečevanja, znanja, izkušenj in odgovornega gibanja v gorah. Toda letošnja izvedba je (kot večina takšnih »projektov«) razgalila tudi drugo plat zgodbe: kako hitro lahko (prebogat) mestni turizem prehiti lokalno skupnost, kako zlahka se v Bohinj (in drugam) pripeljejo koncepti, ki so videti trajnostni (STFB: Slovenija zato ne stavi na množičnost, temveč na pristop »nekoliko več in veliko bolje« – goste, ki ostanejo dlje, razumejo prostor in ga spoštujejo), a v resnici reproducirajo logiko prekomernosti – več aktivnosti, več obiskovalcev, več vsega – ne da bi se vpraš(ev)ali, ali si to podgorski prebivalci sploh želijo.
Narava kot dediščina – ne kot produkt
Bohinjski mag. Martin Šolar je na festivalu jasno poudaril, da gore niso produkt, ki bi ga lahko pakirali v turistične pakete. So skupna dediščina, prostor, ki ga je treba razumeti, ne porabljati. A prav tu se pokaže razkorak: turizem, ki prihaja od zunaj, pogosto vidi naravo kot kuliso, ne kot prostor življenja. Bohinjci (ali pa drugi prebivalci pod gorami) pa v tej isti naravi živijo, delajo, vzgajajo otroke in nosijo posledice vsakega turističnega pritiska.
Ko se festivali in dogodki selijo v gorska okolja brez resnega dialoga z lokalno skupnostjo, narava nehote postane produkt, čeprav je namen govorcev ravno nasproten.
Turizem, ki spodbuja »več«, ne pa »bolje«
Politik dr. Klemen Belhar je opozoril na paradoks sodobnega turizma: tudi na počitnicah sledimo logiki produktivnosti. Želimo čim več aktivnosti, čim več doživetij, čim več »izkoristiti«. A Bohinj je prostor, ki ne prenese neskončnega »več«. Je prostor, ki bi moral spodbujati manj: manj hrupa, manj pritiskov, manj tekmovalnosti, manj sledenja trendom.
Toda realnost je drugačna. Dogodki, kot je festival, pogosto nehote spodbujajo prav to logiko – več udeležencev, več aktivnosti, več promocije. Vse to pa se prelije v dolino, ki že zdaj nosi težo prekomernega obiska.
Ski Touring Festival Bohinj: Ob tem pa ne smemo pozabiti na tiste, ki prostor najbolje poznajo. Kot je bilo v razpravi rečeno – malo v šali, malo zares: »Lokalci so specialci«.
Prav oni imajo pogosto najbolj dragoceno, skoraj specialistično znanje o prostoru, pokrajini in naravi, v kateri živijo.
Zato je morda najpomembnejša misel večera: če želimo ohraniti naravo, moramo najprej ohraniti prostor za ljudi, ki tam živijo.
Tveganje kot del izkušnje – a kdo nosi posledice?
Dr. Jon Heshka je predstavil, kako pomembno je upravljanje tveganj v avanturističnih športih. Toda v Bohinju tveganje ni le stvar posameznika. Vsak incident, vsaka nesreča, vsaka napačna odločitev se prelije v delo lokalnih reševalcev, v obremenitev infrastrukture, v dodatne stroške in v občutek, da se v dolini dogaja nekaj, kar ni več v rokah prebivalcev.
Ko turizem spodbuja aktivnosti, ki povečujejo tveganje, mora hkrati prevzeti tudi odgovornost. A pogosto se zgodi ravno nasprotno: tveganje ostane lokalno, dobiček pa globalen.
Tehnologija kot rešitev – ali kot novo breme?
Dr. Truls Engström je izpostavil, da lahko digitalna orodja pomagajo pri usmerjanju obiskovalcev. Toda digitalna zrelost outdoor turizma je nizka, še ni sistemov, ki bi resnično razbremenili prostor. Tehnologija lahko pomaga – a le, če je v službi prostora, ne v službi promocije.
V Bohinju pa se pogosto dogaja, da digitalna orodja služijo predvsem temu, da privabijo še več ljudi, ne pa temu, da bi jih usmerjala stran od preobremenjenih območij.
Bohinj kot opozorilo: ko turizem prehiti skupnost
Ski Touring Festival Bohinj je bil poln »dobrih idej«, strokovnih razmislekov in iskrenih opozoril. A hkrati je pokazal tudi nekaj, kar bi morali vzeti resno: turizem, ki prihaja od zunaj, pogosto ne vpraša lokalne skupnosti, ali si ga sploh želi, dogodki, ki govorijo o trajnosti, lahko hkrati reproducirajo logiko prekomernosti, narava je vedno prva, ki plača ceno, prebivalci pa so tisti, ki posledice živijo vsak dan.
Bohinj (in drugi »popularni« kraji) ne potrebuje več aktivnosti. Potrebuje več posluha. Več dialoga. Več razumevanja, da je dolina dom, ne kulisa.
Več turnih smučarjev = več valeče se kolone pločevine – tega pa se-ve-da nihče od predavateljev ne (spre)vidi … Kaj neki bi denimo »njega dni« samotni popotnik in strasten smučar Ciril Praček o(b) vsem tem »outdooru« dejal …
PN
