Zgodovinski vzpon Hans Ertl & Franc Schmid (1932) in sodobna tura Alina Ledinek & ekipa (2025)
Ortler (3905 m), najvišji vrh Vzhodnih Alp, je že stoletja simbol veličine, trme in lepote. Njegova severna stena nameri 1200 metrov, je pokončna stran zgodovine – prostor, kjer se je odvijala ena najtežjih alpinističnih dram 20. stoletja in kjer se danes rojevajo nove zgodbe, polne smeha, glasbe in prijateljstva. V gorah ob Ortlerju pa se še kar naprej dogajajo res obupne tragedije …
(Arhiv: F. Savenc)
1932: Hans Ertl in jekleni boj s steno
V okrilju Slovenskega planinskega društva je Hans Ertl iz Münchna predaval o svojem vzponu s Francem Schmidtom v severni steni Ortlerja. Junija 1931 sta se podala v steno, ki se je dotlej zdela nepremagljiva. Osemnajst ur sta plezala v neprestani smrtni nevarnosti, pod grožnjo padajočega ledu in skal, po pobočjih z naklonom do 80 stopinj.
Tik pod vrhom, v zadnjih sončnih žarkih, je Ertl z zadnjimi močmi, s krvavimi rokami, zabijal železne kline v kristalni led – vsakih 50 udarcev za pol metra napredka. Viseč med nebom in zemljo, centimeter za centimetrom, je dosegel vrh. Zvečer sta se s tovarišem spogledala – kot obujena iz smrti.
Njegovo predavanje je bilo polno dramatičnih poudarkov, a brez teatralnosti – govorila je mladost, ki je doživela vojno, in volja, ki je hotela zmagati.
2025: Alina Ledinek in smeh v vetru
Skoraj stoletje kasneje se v severno steno Ortlerja poda naveza Alina, Miha in Aljana. V zimski sobi, ob drugi uri zjutraj, se začne njihova tura. V soju čelnih svetilk iščejo vstop, ga najdejo in se podajo v svet črnega ledu, škripavca in pršnih plazov.
Prehod skozi zlovešči del stene, imenovan The Gargoyle, jih pozdravi z jutranjimi barvami. Seraki se obarvajo zlato, Mifi si prižge plezalno playlisto, Alina in Aljana pojeta Tabuje. Smeh, glasba in skupnost – to je njihov slog.
Vršna flanka jih vodi proti robu stene. Po sedmih urah in pol stojijo na vrhu. Sproščeni, a nevedoč, da jih čaka še 6 ur sestopa. Greben je izpostavljen, snežne razmere slabe, a ekipa se ujame. Najbolj ikoničen trenutek? Zajahati greben, na obeh straneh šus. Na koncu jih sprejme koča Payerhütte, nato še baza Tabaretta. Tura se zaključi z utrujenostjo, smehom in obljubo: Until next time.
Dve generaciji, ena stena
Hans Ertl je v steni iskal zmago, dokaz, preživetje. Alina Ledinek je v njej našla skupnost, doživetje, smeh. A obema je bila skupna ena stvar: spoštovanje do stene. Ortlerjeva severna stena (kljub spremembam v njej) ni le prostor plezanja. Je prostor, kjer se človek sreča s sabo — v trmi, v smehu, v utrujenosti, v svetlobi …
Copilot
