Ne, planinci, smučarji in alpinisti ne bi smeli tvegati v razmerah, ki so objektivno nevarne – še posebej, ko so opozorila jasna, razmere ekstremne in posledice lahko usodne. A trditve niso le osebne presoje, temveč tudi sistemske odgovornosti, ki je pogosto neizrečena.
Ko lepota gora zasenči previdnost
Tragedija na Cimi Vertani, kjer je snežni plaz 1. novembra 2025 odnesel pet življenj in prizadel tri družine, je znova odprla staro vprašanje: ali je bilo tveganje res nujno? Po podatkih Zillertaler Bergführerverein, ki so sprožili vprašanja, so bile razmere izjemno nevarne: gladka ledna podlaga, temperatura pod -8 °C, svež sneg, nevihtni vetrovi in vztrajno nizke temperature. To so klasični dejavniki za plazove – in hkrati jasno opozorilo na nevarnosti.
Na nek način podobno se je zgodilo pod Toscem, kjer je plaz presenetil skupino hrvaških planincev. Čeprav so bili navedno izkušeni, je narava pokazala, da izkušenosti ni vedno dovolj. V obeh primerih se porajajo ista vprašanja: ali je bilo tveganje upravičeno? Bi ga lahko kdo preprečil?
Kdo je dolžan sprožiti vprašanja o odgovornosti?
Tu se razkrije tiha praznina. Preiskovalni organi, ki so večinoma le v službi, da jim mine delovni čas, se osredotočajo na njim znana dejstva (kot je npr. neprilagojena hitrost), reševalci na pomoč. A nihče ne sproži razprave o odgovornosti – o tem, kdo je bil vodja ture, kdo je presojal razmere, kdo je morda spodbujal odločitev za vzpon.
V nekih oddaljenih časih so to tudi, kot špica strokovne izobraženosti in izkušenosti, pri nas počeli gorski vodniki. Pisali so javno, opozarjali, izpostavljali dileme. Danes pa je ta glas pogosto tiho. Morda zaradi strahu pred javno (ob)sodbo, morda zaradi komercialnih pritiskov, morda zaradi … A ravno oni – kot strokovnjaki, kot pogoste priče razmer – bi morali biti prvi, ki sprožijo razpravo.
Darko Berljak je pred dnevi v zapisu V Himalaji sneži!!! na družabnem omrežju opozoril na paradoks sodobnega trekinga. Nepalske agencije in tuji vodniki že leta tržijo konec oktobra in začetek novembra kot idealni čas za treking. A vsakih nekaj let se zgodi, da se ciklon iz Arabskega morja združi s tistim iz Bengalskega zaliva – in ustvari snežno past za tisoče turistov. Berljak piše: “Namesto da bi gledali modro nebo in bele vrhove, tavajo po megli in zlonamerno se mučijo po belem snegu, ki v tem delu leta običajno ne pade.” Spominja se, kako so se pred desetletji brez interneta, brez satelitskih telefonov, brez aplikacij, s 40 nosači in enim psom prebili iz slepe doline Miristi Khole. In kako so morali v Lukli z lopatami sami zravnati vzletno stezo, da so jih sploh pustili domov.
Kaj se je torej spremenilo? Ljudje? So gore res le turistični produkt?
Informacije so na voljo – a kdo jih bere?
Danes imamo vremenske modele, plazovne napovedi, satelitske prikaze, družbena omrežja, aplikacije. Informacij je več kot kadarkoli. A odločitev za turo je še vedno osebna. In tu se pogosto zgodi razkol med podatki in željo – med razpoložljivostjo in zanikanjem.
Ko se zgodi nesreča, se vsi sprašujemo: ali bi se dalo preprečiti? A redko se vprašamo: zakaj se je sploh začelo?
Tri družine, tri izgube – in tišina
Tragedije niso le statistika. So globoke osebne zgodbe, izgube, žalovanje. In čeprav se v gorah vedno skriva možnost smrti, je dolžnost skupnosti, tako planinske kot strokovne, da se vpraša: ali smo naredili vse, da bi jo preprečili? Morda je čas, da se znova vzpostavi glas odgovornosti. Ne kot obtožba, temveč kot povabilo k razmisleku. Da se v prihodnjih sončnih dneh in na že ne več novem snegu ne bi spraševali zakaj, temveč kako drugače, …
