Že od nekdaj me je mikala severna Kanjavčeva stena naravnost iz Zadnjice. Vezali pa so me razni problemi imenoslovja tako, da sem ture zgolj iz alpinističnega interesa odlagal, kakor drugod v Trenti, n. pr. po severni steni Razorske Planje 2459 m, po severni in vzhodni steni Bavškega Grintavca 2344 m, ¡po severni steni Srebrnjaka 2099 m iz Zapotoka. Imel sem označene ture dobro proučene; le čas mi je vsako jesen uhajal. Naš alpinistični naraščaj bi te in še celo vrsto drugih tur v Zapadnih Julijskih Alpah zlahka zmagal; žal, da nam je prekrižala načrte italijanska meja. Tem bolj me je veselilo, da sta lansko poletje zmagala Kanjavško steno naša vrla dva plezalca Marko Debelakova in Edo Deržaj. Zaprosil sem go. Marko, naj mi turo opiše; drage volje mi je dala na razpolaganje svoje zapiske. Dasi stene sam nisem preplezal, se mi je po točnem opisu in svoječasnem pregledovanju z daljnogledom zdelo vse kakor pred očmi.
Opis ture pa je ta: Kanjavčeva stena se dviga iz Zadnjice z ogromno višino 1500 m. Spodnji del je rušast in razčlenjen v velike žlebove. Ti se stekajo na veliko gredino, ki deli spodnji del stene od vrhov. Od gredine se proti vrhu gubi velika konta s strmimi snežišči. Konto obkrožajo strme stene, ki vrhujejo tik pod glavnim vrhom. Smer je s tem dana. Prvi cilj je velika gredina, drugi skozi konto in preko vrhnjih sten na glavni vrh.
Z Deržajem sva prišla 6. VII. 1928. preko Luknje v Zadnjico, zavila sva pri točki 1000 m po poti skozi Komar. Poti sva sledila do konca žleba, odkoder sva krenila skozi ruševje po levem bregu žleba kvišku proti mali rušasti glavi z macesni. Tik pod glavo je 45° — 50″ nagnjena ploščata stena, po mojem mnenju ca 40 m visoka. Približno v sredini je zrastel iz pokline mal macesen, ob tem sva prečila plošče k zajedi, ki jo tvori stena z glavnim masivom. Po zajedi sva plezala vrh stenice na malo škrbino, kjer sva našla kozjo stezo, ki naju je preko žleba okrog ovinka privedla na zelenico, poraslo z macesni. To je leva glava, gledano iz Zadnjice. Ker je bilo pozno popoldne, sva se odločila, da bivakirava na zelenici; višje bi ne imela tako pripravnega mesta. Našla sva globoko lopo, ki služi divjim kozam. V lopi je prostora za tri, v sili za štiri ljudi. Zaprta je na tri strani, četrto, odprto stran sva zagradila s kamni in z vejevjem. Ležišče sva nastlala z borovimi vršički in imela tako prav udoben bivak. Pod noč je prihrumela nevihta, pravcati »pekel«. Kljub temu sva ob 10. uri zvečer zaspala in se zbudila ob 3. uri zjutraj ter čakala dneva.
Ob 5. uri sva šele zapustila bivak in tik ob njem za velikim bolvanom našla prehod iz zelenice v strmo ruševje nad njo. Skozi ruševje, ki tu kar visi po strmini, sva se s težavo prerivala v loku na desno k prodnati konti, ki jo tvorijo strmi skoki v velikem žlebu. Iz te konte sta možna dva prehoda: desno po rdečem strmem kaminu, ki je silno krušljiv, levo pa v odprti steni z laštami in poklinami, ki so s travo porasle. Deržaj se je odločil za steno. Navezala sva se na vrv. Plezanje je bilo možno le s pomočjo cepina tako, da sva zasajala oklo v travnate pokline in dobila umetne prijeme. Deržaj je splezal kot prvi preko stene in porabil zato skoraj celo dolžino 30 metrske vrvi. Prišel je nad steno zopet v žleb. Sledila sem mu.
Ta stena je zelo težka in eksponirana. V žlebu sem zasigurala Deržaja, ki je prečil na levo po oizki lašti in splezal v previsno zajedo. Tik pod njenim vrhom se preči, zelo eksponirano, a z dobrimi stopi brez prijemov, na levo do samotnega borovca. Ta borovec tvori sigurno zavarovanje.
Od tu sva tik nad borovcem, preko male prevese prišla po travnatih policah v malo sedelce. Za sedelcem sva plezala strmo po žlebičku do malega macesna, od katerega sva prečila zopet desno v glavni žleb. Odtod sva dobila lahek prehod na levo okrog vogala in sva skozi žlebič prišla na malo sedlo, ki sva ga krstila kot pravcati prelaz »Lubelj«. Preko Lubelja sva prišla zopet v močno nagnjen žleb. Spodnji del je prodnat, v zgornjem delu pa leži strmo snežišče. Ob njem sva nekoliko počivala. Tam, kjer je bilo snežišče najožje, sva ga kar v plezalnih čevljih prečila in splezala po lahki skali na greben, ki tvori levi breg žleba. Stopila sva na veliko gredino. Gredina je stopnjasta, s prodom in drnom pokrita. Ponekod je do 15 m široka, zožuje se le v žlebovih, ki sečejo gredino. Prečila sva skozi njo dva žleba proti desni in prišla tako do lepega pomola pod glavno konto. Tu sva postavila kamenito piramido in obula okovanke. Sodeč po sosednem Ozebniku (2084 m) je pomol v višini ca. 1950 — 2000 m. Od pomola se dviga strmo snežišče v glavno konto in se tu deli v dva rokava. Levi vodi na malo sedelce — desno od kote 2362 m — desni pa v strm, zaprt žleb med severnim grebenom in glavnim vrhom. Iz severnega grebena pada v konto prehodna stenica. Med sedelcem in zaprtim žlebom je manjši strm žleb, ki je bil sedaj napolnjen s snegom in je tvoril sila strmo snežišče s prehodom k glavnemu snežišču pod vrhom. Ta žleb sva si izbrala za prehod preko kontne stene. Hudo je bilo, »celo večnost« sva delala stopinje in zasajala cepina, preden sva prišla pod glavni vrh. Bila sva tako izčrpana, da se nama ni ljubilo obleči plezalne čevlje, temveč sva kar v okovankah preplezala stenico na vrh. Bilo je ob 1. uri popoldne.
Od bivaka do vrha sva rabila 8 ur. Iz Zadnjice do bivaka približno dve uri, skupno torej ca 10 ur. V Kanjavčevi steni je možnih več krajših varijant; glavna smer ostane seveda neizpremenjena. Najtežji je spodnji del stene. Vsa tura je silno naporna in jo vsled tega prištevamo med zelo težke. Orientacija je dokaj težavna.
Opisana tura je prvenstvena. Doslej Kanjavške stene od severa ni izven Trentarskih lovcev še noben turist preplezal. Tura od severne strani, ki sem jo popisal v Plan. Vestniku l. 1921, str. 30, ni težka tura.. Gre visoko gor po Komarju in zavije na desno šele za vrhom 2362 m, odkoder po produ in snegu ni težko na vrh. Marko in Deržaj sta sledila izprva ob 1400 m višine iz Komarja lovski stezi čez Solnice, nad Strgačami pa po plateh. Od zelenice, ki jo Marko omenja, bo pač prva, leva. Težko plezanje je opisano od leve do gredine. Nad gredino in žlebom omenjene stenice so menda Pokonceljni. Zadnja smer ture mora biti nekoliko zahodna, ker je veliko snežišče pod vrhom nagnjeno nekoliko vzhodno; opisana tura je vsekakor samostojna.
Dr. H. Tuma
