Marco Toldo in Diego Dellai v sledi legend – Koliko so slovenski alpinisti in njihovi vzponi prepoznani v tujini? – Italijansko časopisje, ki ga je obvestil Gianpaolo Sani, vodja postaje Alpske reševalne službe Belluno, se je v teh dneh razpisalo o pomembni ponovitvi …
Belluno, 10. april 2026 – »Il capocordata esce dai tetti, la Via Italo‑Polacca è stata ripetuta!«
Glas, ki se je ob 17. uri razlil po Val de Piero, je naznanil nekaj, kar se v Dolomitih zgodi redko: ponovitev ene najbolj skrivnostnih in spoštovanih smeri v celotnem masivu Schiare.
Marco Toldo in Diego Dellai sta 7. in 8. aprila 2026 dosegla šesti vzpon v zgodovini s ponovitvijo Poljske (Italijansko-poljske) smeri – linije, ki je pol stoletja burila domišljijo, vzbujala strahospoštovanje in ostajala skoraj mitska.
Smer, ki je skoraj ne bi smelo biti
Italijansko‑poljska smer je bila od svojega nastanka obdana z avro enkratnosti.
Pred 58 leti sta Messner in Renzler opravila »vzpon po učbeniku«, a že leto prej je bila stena »oskrunjena« – tako je menil Messner – od 15. do 18. avgusta 1967 so Jerzi Brudny, Kazimir Liszka, Jan Junger in Adam Trzaska preplezali zgornji del, najzanimivejši in najtežji del. Poljski alpinisti Bebak, Ferenski in Zawadzki pa so le nekaj dni pozneje, od 21. do 25. avgusta skupaj z Bellunežanoma Garno in Gianesellijem prehiteli vse in celo steno spremenili v linijo, ki jo je narava sama izklesala v osrčju Burèla. Kot piše Gogna je gornji del najbolj navpičen in previsen (in zato najbolj zanimiv), spodnji del pa je lažji, a tudi najbolj divji in najbolj osamljen, bolj podoben grozljivemu in spolzkemu lijaku kot pravi steni.
Njihova zgodba je bila epska:
– 1400 metrov navpične in previsne stene,
– 30 raztežajev VI. stopnje,
– odseki A2,
– 120 klinov in nekaj zloglasnih ekspanzijskih klinov, ki so sprožili Messnerjevo kritiko in Garnov šaljivi odgovor, da jih je zabijal »za zabavo v čakanju na Poljake«.
Smer je skozi desetletja živela svoje življenje. Ogromni podori so grozili, da jo bodo izbrisali, dokler ni leta 2023 drzna vaja bellunskih gorskih reševalcev pokazala, da je bila rešena za en sam meter (?).
Kdor je kdaj (po)bival na Burèlu, ve: stena je živa, negibna in vendar v nenehnem gibanju.
Vzpon: dva dnevi v sledi zgodovine
1. dan – od La Stange do Fratte del Moro
Diego Dellai in Marco Toldo sta na velikonočni ponedeljek ob 7.30 zapustila La Stango in se po poti 502 dvignila proti Forcelli Oderz. Tri ure strmih trav, macesnov in melišč, nato še ura spusta v gruščnato kotanjo, kjer se začnejo Italijansko-poljska in sosednje smeri Miotta in Beeja.
Vstop v smer je bil takoj resen: 500 metrov navpične stene, komaj pet klinov, improvizirane police, stalne »sassoiole«. Sneg je skopnel, a april je prinašal vročino in odmeve plazov s Pinèjev.
Do »cengie mediana« (prečnih polic) sta prišla ob zahodu, do Fratte del Moro pa v prvem mraku.
Fratta del Moro – kraljestvo gamsov in gozdnih jerebic – je kraj, ki ga je Miotto v »La notte delle fulische« povzdignil v mit. Danes tam manjka le še črni bor, ki ga je pred leti odnesla tromba d’aria.
2. dan – v središče zgodovine
Z jutrom so se nad Val de Piero dvignili pogledi domačinov. »V Italijansko‑poljski je naveza!« se je razširilo po dolini. Z daljnogledi so sledili drobnima figurama, ki sta se vzpenjali po raztežajih, kjer so nekoč stali Bebak, Ferenski, Zawadzki, Miotto, Bee, Messner, Renzler, Kiene, Kullmann, …
Na nekaterih mestih sta se Diego in Marco skoraj prekrivala s starimi fotografijami:
– prehod v A2 pod strehami,
– štirje klini na prečki Kieneja,
– izpostavljena cengia Gianesellija,
– »slaba skala« VI. stopnje, kot piše v starih opisih.
Diego je obšel zoprno petico in se približal znamenitemu 24. raztežaju, kjer je našel ostanke edinega klina, ki ga je Gianeselli kdaj zabijal – podor ga je pretrgal, ne pa pometel.
Marco je nadaljeval čez izpostavljeno prečko v levi, v raztežaj, ki je v zgodovini smeri postal skoraj legendarni.
Nista vedela, da bosta vrh dosegla šele ob 20. uri, da bosta v temi in snegu do kolen sestopila do Biancheta, kjer ju bo čakal prijatelj s pivom, salamo in listkom.
Nista vedela niti za šalo kolegov iz helikopterskega reševanja naslednji dan: »Poznaš novo serijo I cercatori del marcio?«
»Videla sva stvari, ki jih ljudje ne bi mogli niti sanjati … in ki so spremenile moj pogled na marcio,« je odvrnil Diego.
Šesta (Italijani navajajo le pet) ponovitev smeri
Italo‑Poljska smer je ena tistih, kjer se zdi, da drugih ponovitev ni – vsaka je prva.
Toldo in Dellai sta 7.–8. aprila 2026 vstopila v to ozko družbo:
Messner – Renzler (1968),
Miotto – Bee, prva zimska (1974),
Kiene – Kullmann (1976),
Riccardo Bee, prva solo (1979),
Bogdan Biščak, Rado Fabjan, Igor Mezgec in Igor Škamperle (1982),
Toldo – Dellai (2026). Njuna statistika:
– 4 ure dostopa,
– 7 ur plezanja spodnjega dela (550 m),
– bivak na Fratti del Moro,
– 12 ur plezanja zgornjega dela (600 m),
– 3 ure sestopa po zasneženi normalki.
Protagonista
Marco Toldo (1987) – San Pietro Valdastico, gorski vodnik, član Gruppo Roccia 4 Gatti.
Diego Dellai (1990) – Tonezza del Cimone, gorski vodnik, tehnik helikopterskega reševanja, prostovoljec CNSAS Belluno.
Njuna ponovitev ni le športni dosežek, temveč poklon zgodovini, ki je na Burèlu vedno prisotna – v skali, v zraku, v spominih in v legendah.
Dodatek
Čeprav italijanski viri navajajo le pet ponovitev integralne Italijansko‑poljske smeri, Burèl ni ostal neznanka za slovenske alpiniste. Leta 1982 je takrat »navita« postojnska naveza Bogdan Biščak, Rado Fabjan, Igor Mezgec in Igor Škamperle preplezala Poljsko smer po veliki zajedi (VI, A2, 1200 m) v 15 urah – izjemno hitro in v razmerah, ki so jih sami opisali kot »skalo, ki ni prav nič dolomitska«, z izpuljenimi klini, porušenimi stojišči in stalnim padajočim kamenjem …
