Zgodovinski in drugi paberki z Gorenjske
Glas Gorenjske, 14. januar 1957
Kdo ne pozna tega najlepšega in našega največjega slapa pri vasi Ukanca na zahodnem koncu Bohinjskega jezera, ki privre iz Komarče in pada 97 m v globino. Malo je odraslih Gorenjcev, ki bi vsaj enkrat ne poromali v ta lepi košček naše gorenjske zemlje.
Slap Savico je ovekovečil dr. France Prešeren v svojem Krstu pri Savici. Zanimivo je, kaj pripoveduje o nastanku te umetnine bohinjski rojak dr. Janez Mencinger. Mavrica pri slapu je v resnici tako krasna, kot jo opeva pesnik v verzih:
Izmed oblakov sonce zdaj zasije,
in mavrica na bledo Bogomilo
lepote svoje čisti svit izlije,
nebeški zor obda obličje milo …
Mavrico pa vidi le malokdo, ker obseva sonce spodnjo polovico slapa in goste vodne kapljice razpenjenega slapa le v zgodnjih dopoldanskih urah. V ledenomrzli megli kapljic narede sončni žarki več mavric, drugo nad drugo. Posebno goste in živobarvne so videti na levi strani kotla, tako da imaš sonce ravno za hrbtom. Človeka, ki stoji pod slapom, pa mavrica ne more obsvetiti in se je pesnik poslužil tu prispodobe.
Kot se Mencinger spominja, so v njegovi mladosti bohinjska očanci pripovedovali, da je obiskal Prešeren Bohinj z večjo družbo. Pri slapu so morali biti pred deseto uro, ker se pozneje mavrica ne vidi. Pogled v krasni prizor ga je tako prevzel, da je iz tega vtisa ustvaril enega izmed najlepših prizorov v Krstu pri Savici. Pripovedovali so tudi, da je Prešeren ves zamaknjen dolgo časa strmel v mavričaste pene slapa in mogočne sklade nad njim. Tovariši so ga nadlegovali, naj katero zakroži o Savici. Odkrižal se jih je s precej robato zabavljico na Savico. Ker z njo niso bili zadovoljni, jim je obljubil, da bo o Savici tako pesem zapel, da bodo vsi strmeli. In tako naj bi se — po Mencingerjevem mnenju — spočel Krst pri Savici.
