Slovenski alpinizem 2016
Rok Ružič (1988-2016)
Bil si skromen in preprost fant, a stvari, ki si jih imel rad, si počel s srcem in s strastjo. Tako strastno, kot si znal razliti jezo čez politiko, Viole, policaje in kakšen kos opreme, tako strastno si prebiral alpinistično literaturo, spremljal aktualne plezalne dosežke in bil na tekočem z vso plezalno opremo, ki je bila na trgu.
Če so bili hribi tvoj drugi dom, so bila plezališča in Plezalni center tretji. Tvoja motivacija in forma sta rasli hitreje, kot so se uspele celiti blazinice na prstih.
V plezališčih se je od daleč slišal tvoj temperament, ko si se z velikim zagonom podajal v smeri in se soočal s problemi. Precej bolj umirjeno si plezal v hribih, kjer je bilo čutiti spoštovanje do gora in si znal poslušati svoje telo in sposobnosti. Razen budilke, ki ti je nemalokrat zatajila, in posledičnega zamujanja si se na turo vedno dobro pripravil. Imel si pravo zbirko skic, opisov in razne literature. Tudi nas, nevedne tečajnike, si spodbujal k študiranju skic, dostopov, sestopov … Ter nas večkrat opomnil, naj si preberemo kaj o zgodovini alpinizma.
Tvoja največja strast je bilo plezanje pozimi. Vsako leto si navdušeno čakal na zimo in upal na dobre razmere. Ure in ure, ki si jih preživel v plezališčih, so dvigovale tvojo formo in samozavest, s tem pa so rasle tudi želje in cilji.
Žalostno, a na neki način me tolaži to, da si svojo pot končal tam, kjer si se najbolje počutil, in to ravno po tem, ko ti je uspelo preplezati najbolj zahtevno smer v življenju. Pa še v domačih hribih, ki si jih imel izredno rad.
Ko se peljem mimo Vrat, se nevede ozrem na Stenar, pomislim nate in občutim, da si tam. Od nesreče sta minili dve leti, meni pa se zdi, kot da te ni že celo večnost. Včasih me razžalosti, ko se ne morem spomniti tona tvojega glasu ali smeha. Ko gledam slike in berem tvoje objave, me boli nekje globoko, kjer je potlačena bolečina in so shranjeni lepi ter večni spomini nate.
Tadeja in ostali prijatelji iz Akademskega AO
