Slovenske novice 23. januar 2016
V GORAH
Na območju Sovatne v Julijskih Alpah je v petek zgodaj zjutraj umrl alpinist Rok Ružič.
MOJSTRANA – Nekaj po četrti petkovi jutranji uri so zabrneli pozivniki gorskih reševalcev postaje Mojstrana. Zabeležili so sporočilo o gorniški nesreči. Center za obveščanje iz Kranja je sporočal o nezgodi enega izmed naveze dveh alpinistov, ki sta se v temnem jutru vračala proti dolini Vrat. Zgodilo se je na območju Sovatne, znane in velikokrat uporabljene poti za sestopanje v dolino Vrat.
za vedno vzele Roka Ružiča.
Foto: S.N.
»Fant, ki je dopoldne prišel do nas, je bil vidno pretresen, takoj smo vedeli, da gre za soplezalca drugega, tega, ki so ga šli iskat naši fantje,« nam je v enem izmed lokalov v Mojstrani ob dopoldanski kavi dejala gospodična za točilnim pultom. Kadar gredo njihovi gorski reševalci proti triglavskim ostenjem, se po vasi to razve v nekaj trenutkih. Čeprav še uradno zaprte, se odprejo vrata trgovine in pripravi sendvič za na pot, skuha se močna kava v lokalu zraven in se tako svojevrstno zaželi srečno. In potem vsi čakajo, da se njihovi fantje, drugače jih ne poimenujejo, vrnejo v dolino. Tokrat so se gorski reševalci vrnili v dolino z žalostno vestjo, ki so jo domačini že slutili. Niso zmogli pomagati, čeprav so hoteli po najboljših močeh, kajti takšno je njihovo poslanstvo. Bili so le tihi spremljevalci letošnje druge tragične nesreče v naših gorah, kjer je življenje izgubil Rok Ružič, alpinist iz Ljubljane. V prvi, pripetila se je drugi dan letošnjega leta, se je na Raduhi smrtno ponesrečil član Gorske reševalne službe Koroške in policist Grega Miklavc.
Na vrhu ju je ujela noč
Zaradi vremenskih razmer, poti proti vrhovom Julijcev se je trdno oklepala gosta oblačnost, asistenca helikopterja sprva ni bila mogoča. Niti pri prevozu moštva na izhodišče oziroma nekam v bližino kraja nesreče niti za poznejši transport preminulega v dolino, ki so ga gorski reševalci opravili na svojih ramenih. »Morda bi lahko poklicali na pomoč helikopter, a smo že bili precej blizu Sovatne, ko se je za nekaj časa razprlo nebo. Ker smo videli, da se zna oblačnost kmalu zapreti in bi to pomenilo precej težav tako za posadko plovila kot za nas, smo se domenili, da bomo akcijo opravili klasično, torej peš,« je dejal namestnik načelnika postaje GRS Mojstrana in naš vodnik na pohodih Sto žensk na Triglav Miha Pintar.
»Kot smo lahko izvedeli, sta fanta plezala ves dan v Stenarju, potem pa ju je na vrhu ujela noč,« je povzemal načelnik postaje GRS Mojstrana in vodja akcije Jože Martinjak. Rok Ružič, član Akademskega alpinističnega odseka Ljubljana, se je s soplezalcem, novomeščanom Domnom Kastelicem, sicer članom istega alpinističnega odseka, podal v smer Psihoza škotskih lijakov. V žargonu to smer plezalci poimenujejo tudi Markovičev vstop v zgornji štuk Stenarja v spomin na v Himalaji umrlega dolenjskega alpinista Andreja Markoviča, ki je sklenil življenje v ostenju Jongsang Rija.
Sestopila, ker nista našla zavetja
»Plezalca sta vedela, da na tistem območju ni nikjer moč najti zavetja, da bi prebila noč, zato sta se odločila za sestopanje,« pove Martinjak in še: »Bila sta odlično opremljena, hkrati polna znanja in veščin, dobra alpinista, kar gre sklepati po smeri, ki sta jo preplezala.« Ružič in Kastelic sta našla pot čez Sovatno in prispela do spodnjega skoka pod Stenarjem nekje na višini okoli 1800 višinskih metrov. »Tam je okoli petdeset metrov vertikale, zgoraj pa je močno poledenelo. Kako pravzaprav se je zgodilo, zakaj se je zgodil zdrs, nismo mogli ugotoviti. Nesrečni fant je padel čez skok, in kot smo sklepali, je bil v trenutku mrtev. Soplezalec je sestopil do njega, a žal mu ni mogel pomagati, poškodbe so bile prehude.« V ranem jutru je bila aktivirana posadka desetih gorskih reševalcev iz Mojstrane, poleg njih je pomagal v akciji še Robert Ternik, pripadnik gorske enote policije. Mojstrančani so do kraja nesreče iz doline Vrat, izpred Aljaževega doma, potrebovali slabo uro. Potem so opravili vse potrebno za spust preminulega v dolino, kar je trajalo dobro uro. Ob tem je treba poudariti, da razmere za gibanje v visokogorju niso idealne. Pred slabimi tremi meseci so mojstranški gorski reševalci že imeli primer tragične gorniške nesreče, ko sta ob prečenju snežišča pod Ržjo v smrt omahnila dva gornika.
»Eden boljših, kar sem jih poznal«
Smrt Roka Ružiča je, kot smo lahko razumeli njegove prijatelje, ki se sicer javno niso želeli izpostavljati, velika izguba za slovenski alpinizem. »Bil je eden boljših ljudi, kar sem jih poznal,« nam je povedal eden izmed njegovih soplezalcev in dodal, da je bil Rok zelo izkušen in zagret alpinist z res velikim veseljem do plezanja in jekleno voljo. »Plezanja se je loteval po inženirsko in do potankosti proučil vse vidike, od treninga in opreme do varnosti,« se ga je še spominjal in nadaljeval, da je preplezal več zelo zahtevnih smeri pri nas in tudi v pogorju Mont Blanca. »Veliko je sodeloval pri alpinistični šoli in svoje znanje in entuziazem prenašal na nove generacije,« je še zaključil sogovornik. Drugi Rokov prijateljev je povedal, da ga je novica o njegovi smrti zelo šokirala. »Bil je zelo pozitiven človek in poln energije,« je povedal.
Boštjan Fon
