Skrita past sodobnega planinskega turizma
Večdnevno planinarjenje je bilo nekoč svobodno gibanje — pot, ki se je začela z vremensko napovedjo in končala z občutkom, da si bil tam, ko je bilo prav. Danes pa se vse pogosteje začne z rezervacijo. V nekaterih planinskih kočah je treba prenočišče rezervirati mesece, včasih celo leto vnaprej, kar pomeni, da se pohodnik zaveže za datum, ko vremenske razmere še zdaleč niso znane.
Ko urnik premaga vreme
To ustvarja nevarno dinamiko: pohodniki se počutijo dolžne, da se odpravijo v gore, ker so rezervirali in plačali — ne glede na razmere. Vremenska napoved je lahko slaba, poti nevarne, a »termin je rezerviran«. Tako se gora podredi urniku, ne obratno.
Primeri, kot je Triglavski dom na Kredarici, kažejo, da so prenočišča v sezoni zasedena že mesece vnaprej. Komentarji na forumih in družbenih omrežjih razkrivajo frustracije domačih planincev, ki ne morejo več spontano načrtovati ture, saj so koče »razprodane« — pogosto zasedene s tujimi gosti, ki rezervirajo v paketih prek turističnih agencij.
Subvencije za koga?
Ob tem se pojavlja vprašanje: kdo ima od tega korist? Planinske koče v Sloveniji večinoma upravljajo planinska društva, ki so združena pod Planinsko zvezo Slovenije (PZS) — nevladno organizacijo, ki pa v praksi deluje kot upravljavec turistične infrastrukture. Koče prejemajo državne subvencije, tudi iz evropskih skladov, za obnovo, energetsko učinkovitost in digitalizacijo.
A če so koče zasedene s tujci, ki rezervirajo prek platform, ki niso pod slovenskim nadzorom, se postavlja vprašanje: ali javna sredstva res služijo slovenskemu planincu? Ali pa se prek teh kanalov pretaka javni denar v zasebne turistične tokove, kjer domači obiskovalec ostane brez postelje — in brez glasu?
Planinska zveza – javni servis ali zasebni interes?
PZS ima status nevladne organizacije, a upravlja z več kot 170 kočami in 9000 km poti. Njena vloga je hibridna: prostovoljna, a operativno komercialna. V praksi to pomeni, da se društva obnašajo kot zasebniki, ko gre za trženje in rezervacije, a kot javne ustanove, ko gre za subvencije in dostop do sredstev.
Ta dvojnost odpira vprašanje: ali je planinska infrastruktura še javna dobrina? Ali pa postaja tržno blago, kjer se gora prilagaja urniku, ne pa človeku naravi?
Copilot
Planinska koča ni hotel in rezervacije so skregane z vsako logiko hoje v gore, pa je tu povsem nepomembno, od kje prihaja planinec – iz tujine ali Slovenije. In povsem nepomembno, v kateri alpski državi je koča. Verjetno so rezervacije začeli uvajati, ko so koče preplavile množice “družebnoomrežnih” planincev, ki v gore zares ne sodijo – saj se pridejo le slikat zaradi objav, ki so jih videli na družbenih omrežjih. Mi, izkušeni, “pravi” planinci, pa se – kot tihotapci – nekako znajdemo, hodimo mimo koč, načrtujemo ture tako, da ni treba prespati v koči ipd. Skratka, smo omejeni z nekimi pravili, ki ne sodijo v gore. Koča je zavetišče in ne hotel! Bom prihodnjič, ko bo koča polna, poklical helikopter, saj vozijo v dolino vse, ki blodijo po gorah … 🙂