Hitra in strokovna pomoč reševalcev je rešila življenje 19-letnemu Janku Mehletu, ki ga je med vzponom na Malo Mojstrovko zasul plaz
Delo, 6. januar 1986
KRANJSKA GORA, 5. januarja – »Nad nami je počilo. Preblisnilo me je: Plaz! Sekundo zatem je vse štiri zajela sipka snežna gmota. Potrgalo nam je nahrbtnike s smučmi in palice. Iz plazu smo se začeli reševati s plavalnimi gibi. Prijateljem je uspelo. Mene je drugi val snega posrkal vase. Trudil sem se, da bi si pred obrazom izboril čim več prostora za dihanje. Vse bolj sem bil ukleščen v vedno bolj zbitem snegu. Bolelo me je koleno. Videl sem le temo. Spominjam se, kako sem se že poslavljal od najbolj dragih stvari, preden me je zmanjkalo …,« pripoveduje 19-letni Janko Mehle z Broda, pri Ljubljani. Te dni so ga iz jeseniške bolnišnice prepeljali na intenzivni oddelek instituta Golnik.
ŠTEFAN KOLOŠA
Vse, ki so preživeli plaz, ki se je 28. decembra utrgal pod Malo Mojstrovko, 200 metrov nad Vršiško cesto, je spremljalo najmanj sto sreč. Največ jih je spremljalo študenta prvega letnika gozdarske fakultete Janka Mehleta. Takoj, ko je ob 12.30 izginil v plazu, sta ga prijatelja začela iskati. Tretji je v snežnem metežu pohitel proti Erjavčevi koči. Od tam se je skupina kljub opozorilom oskrbnika podala na Malo Mojstrovko (2332 m). Med potjo so se zaradi vremena premislili, med vračanjem jih je zajel plaz.
Dežurni miličnik na oddelku milice v Kranjski gori je ob 13.30 dobil obvestilo o nesreči. Začel je obveščati gorske reševalce, zdravnika in oba vodnika lavinskih psov. Že pol ure po obvestilu je strojnik Janko Košir odpeljal s teptalnim strojem proti Vršiču zdravnika, dr. Janka Kokalja, reševalca z lavinskim psom Janeza Mertlja in miličnika Štefana Kološo s službenim psom Činčem. Z večjim teptalcem so se za njimi peljali proti Vršiču še drugi reševalci iz Kranjske gore.
S toplotnim ovojem so tržiški gorski reševalci že pred več kot 15 leti rešili življenje starejši planinki, ki se je podhladila v avgustovskem neurju na Kriški gori. Takrat ji je zdravnik dr. Andrej Robič dajal tudi toplotno infuzijo za ogrevanje jedra.
Zahvala požrtvovalnim reševalcem
Ker ni vrednosti, s katero bi mogli nadomestiti našo hvaležnost in ni besed, s katerimi bi jo lahko izrazili vsem, ki so kakorkoli nesebično pomagali pri reševanju izpod plazu ter v medicinski oskrbi našega Janka, naj pove vse le preprosta beseda, izrečena z najglobljimi občutki: hvala!
Zahvaljujemo se: gorski reševalni ekipi iz Kranjske gore, vodnikom lavinskih psov, delavcem Postaje LM Kranjska gora, kranjskogorskim žičničarjem, osebju in prisotnim v Erjavčevi planinski koči, zdravniku-gorskemu reševalcu, dežurni kirurški ekipi bolnišnice Jesenice, osebju intenzivnega oddelka bolnišnice na Golniku ter nenazadnje njegovim prijateljem, ki so izkazali svoje nesebično tovarištvo.
Življenje ste Janku rešili z izredno strokovno in hitro reševalno akcijo. Zavedamo se, da ste bili v njej potrebni prav vsi, ki ste sodelovali, saj če bi spodletelo delo le enega, bi bil trud vseh drugih zaman.
Hvala vsem – MEHLETOVI
»Čeprav poznam sposobnosti psa Činča, skoraj šest let sva že skupaj, sem imel med vožnjo na Vršič nekaj treme. Toda ko smo prigazili od ceste do plazu, je zaskrbljenost izpuhtela. Umiril sem psa in ukazal, naj išče. Činč je stekel, dvakrat se je zasukal na plazu. Potisnil je nos v sneg. Dlake na hrbtu so se mu naježile, začel je odmetavati sneg. Zasutega smo našli po dobrih petih minutah. Štiri ure je že poteklo, ko ga je plaz potisnil poldrugi meter globoko. Činč se je izkazal, tako kot že velikokrat v dolini. Še kot mladiča mi ga je v pasji šoli priporočil inštruktor Jože Selan. Pred petimi leti sem kot miličnik prišel z njim v Kranjsko goro. Komandir Andrej Kolenc, ki je tudi gorski reševalec, mi omogoča, da vadim psa za iskanje predmetov in ljudi, skritih v snegu. Brez teh vaj tudi uspeha na Vršiču ne bi bilo. Tako sem bil vesel da sem Činču kupil in za nagrado spekel 4,5 kg svinjskega mesa,« opiše iskanje na plazu miličnik, vodnik službenega psa, Štefan Kološa.
»Na Vršiču je v soboto divjal pravi snežni vihar. Komaj smo našli plaz, kjer so nas že čakali. Tako, ko je pes našel zasutega, smo ga začeli previdno odkopavati. Brez zavesti je bil, toda živ. Po brezžični zvezi smo zaprosili oskrbnika Erjavčeve koče, naj za ponesrečenca pripravi tople rjuhe in odeje. V njem je še tlelo življenje, čeprav je bil podhlajen. Štiri ure je preživel zasut v plazovini. Pol ure smo potrebovali za transport do koče, kjer smo okrog 17. ure začeli podhlajenega Mehleta ogrevati. Vroče rjuhe in odeje smo ovijali okrog njegovega prezeblega telesa in omote hitro menjavali. Tako je šlo več kot dve uri, vendar ni moč popisati srečnih obrazov in občutkov vseh, ki smo bili takrat v Erjavčevi koči, ko se je Janko zavedel. Brez spleta srečnih okoliščin, recimo jim sto sreč – od dobrega psa, tvegane, toda srečne vožnje s teptalcem do Vršiča, pravšnje sestave plazu, skozi katerega je planinec še dobival zrak, uspešnega oživljanja s toplotnim omotom — fant danes ne bi živel. Vsi smo naredili samo to, kar delamo pri slehernem reševanju,« skromno dodaja mladi zdravnik Janko Kokalj.
Zgodovinski viri povedo, da so pse za iskanje zasutih v plazu prvič uporabili pred 50 leti v Švici. Načelnik oddelka lavinskih psov pri GRS Slovenije Jože Fele z Jesenic trdi, da vodnik vzgoji in izšola psa za iskanje v plazu v treh letih. Vsako leto preverjajo učinkovitost lavinskih psov in najboljše uvrstijo na tako imenovano dežurno listo. Letos je na tem seznamu 31 psov. Največjih je z Gorenjske, žal nobenega v Bovcu, slabše je pokrit bohinjski kot. Niti ena planinska koča, ki je pozimi odprta, nima lavinskega psa. Trudimo se, da bi jih dobili, toda vse je odvisno od oskrbnikov. Janko Mehle je nov dokaz, da so lavinski psi potrebni, saj v gore hodi vse več ljudi tudi pozimi, nevarnosti plazov pa se vedno ni mogoče izogniti.
Mirko Kunšič
