Bohinjske novice, november 2007
60 let Gorske reševalne službe Bohinj
Društvo Gorska reševalna služba Bohinj je 12. oktobra v Kulturnem domu Joža Ažmana v Bohinjski Bistrici pripravilo slovesnost ob 60-letnici svojega delovanja. “Ljudje GRS Bohinj so ljudje dejanj. Mogoče je hvala premalo, ampak naj se vam v imenu Bohinjk in Bohinjcev iskreno zahvalim za vaša velikodušna dejanja v preteklosti.” je v svojem govoru rekel župan Franc Kramar. Predsednik Društva GRS Bohinj Janez Rozman je opisal nastanek in razvoj društva, nato pa se v imenu društva še posebej zahvalil PD Srednja vas. Občini Bohinj, Gorski reševalni zvezi (GRZ) Slovenije, policijski letalski enoti Brnik, 16. helikopterskemu bataljonu SV, Regijskemu centru za obveščanje, PO Bled, PD Bohinjska Bistrica, PGD Stara Fužina in Zdravstvenemu domu Bohinjska Bistrica. Predsednik GRZ Miran Pogačar je ob obletnici Janezu Rozmanu predal tradicionalno darilo – 60 metrov vrvi – z besedami: “Kolikor let, toliko vrvi. Čez deset let dobite 70 metrov.” V kulturnem programu so nastopili člani Gledališča 2B. sopranistka Janja Hvala in pianistka Mojca Prus. Društvo je pripravilo tudi razstavo o reševanju skozi čas.
Petra Lotrič, Foto Andrej Rožič
– – –
Gorska reševalna služba Bohinj
Bohinjcem pripada slava prvih pristopov na Triglav, obsežnega gorsko vodniškega delovanja v zgodnjem času slovenskega planinstva in ustanovitev prve planinske organizacije društva Triglavski prijatelji. S pobudo Žige Zoisa in s sodelovanjem izobražencev Baltazarja Hacqueta, Karta Zoisa, Valentina Vodnika, obeh kaplanov Dežman in drugih se je pred več kot 230 leti rojevala na bohinjskih tleh planinska misel. Štirje srčni možje, kot jih radi imenujemo, so v avgustu 1778 prvi priplezali na vrh Triglava in tako na stežaj odprli vrata Bohinja obiskovalcem in občudovalcem.
S povečanim obiskom gora so so dogajale tudi nesreče. Gorski vodniki, lovci, pastirji in drvarji so prvi oskrbovali ponesrečence in jih nosili v dolino. Najstarejše omenjeno reševanje sega v leto 1822. Takrat so so na vrh Triglava povzpeli nosači z vojaškim zemljemercem Boiso. Zajela jih je nevihta, v kateri je strela ubila nosača Antona Korošca. Prenos trupla v dolino je bil v tistem času pravi podvig. Po znanih virih jo to prvo organizirano reševanje pri nas in celo eno prvih v Evropi.
V drugi polovici 19. stoletja je razmah turizma v evropskih gorah privedel do organiziranega reševanja. Pri nas so slovenski gorski vodniki sprva reševali v okviru Alpskega reševalnega odbora kranjske sekcije Nemškega in avstrijskega planinskega društva. Takšna reševalna postaja je delovala tudi v Bohinju s sedežem v hotelu sv. Janez.
V boju za ohranitev slovenstva v naših gorah je dr. Josip Tičar 16. junija 1912 po sklepu Slovenskega planinskega društva (SPD) ustanovil postajo Gorske reševalne službe v Kranjski Gori. Po I. svetovni vojni je reševalna postaja delovala tudi v sklopa Podružnice SPD Srednja vas. Postajo je vodil Matevž Škantar iz Studorja. Žal zaradi finančnih težav ni nikoli povsem zaživela, vmes pa je prišla tudi II. svetovna vojna.
Po vojni sta priprave za ustanovitev postaje pričela znana predvojna alpinista Franc in Martin Ceklin. Pri ustanovitvi in nadaljnji utrditvi postaje so pomagali znani jeseniški alpinisti in reševalci Uroš Zupančič, Joža Čop, Drago Korenini, Maks Medja, Andrej More in drugi. Postaja je bila ustanovljena spomladi 1947 in je delovala v okviru PD Srednja vas. Prvi člani GRS Bohinj so bili Franc Ceklin, Martin Ceklin in Tine Štros. Na jesen istega leta so se jim pridružili še Franc in Martin Mencinger ter Alojz Arh. Istega leta so izvedli prvo reševalno akcijo, ko so v Matuču pod vrhom Vogla reševali nečaka slovenskega pesnika Dragotina Ketteja. Pri rojevanju je sodeloval tudi Franc Žnidar, ki pa so ga vojaške obveznosti za nekaj let odtegnile od reševalnega dela.
Začetki reševalnega dela so bali težki in skromni. Pomanjkanje denarja in reševalne opreme je premagalo požrtvovalno delo tedanjih reševalcev, ki so kljub temu pridobivali na strokovnosti in ugledu. Skozi leta so se vrste reševalcev širile, pomlajevale, menjavale so se generacije in iz nekdaj skromne in slabo opremljene reševalne skupine je v Bohinju zrasla močna reševalna postaja. Skozi 60 letno delovanje so postajo vodili Martin Ceklin, Miro Ceklin, Alojz Arh, Robert Klančar in zadnji dve leti Janez Rozman.V vseh letih smo opravili prek 850 reševalnih akcij.
Reševalno dejavnost v Bohinju so spremljale tudi organizacijske spremembe naše službe na državni ravni. Dolga leta je bila naša krovna organizacija PZS. V zadnjih letih pa je bila med reševalci po Sloveniji vse pogosteje izražena želja po samostojnosti in svoji lastni zvezi. Temu smo sledili tudi v Bohinju in v začetku leta 2006 Postajo GRS Bohinj preoblikovali v samostojno društvo, ki se je priključilo ustanavljanju nove GRZ Slovenije. Danes Društvo GRS Bohinj šteje 48 članov. Od teh je 35 aktivnih, ostali pa so častni, zaslužni ali pa izredni člani. Povprečna starost aktivnih reševalcev je 39 let.
Naša osnovna dejavnost je pomagati pomoči potrebnim v gorskem in težko dostopnem svetu. S pojavom raznih adrenalinskih športov pa se naše področje delovanja širi. Vsako leto opravimo veliko število reševalnih intervencij. Število se iz leta v leto povečuje. Pri našem delu sta nam v veliko pomoč helikopterja Policije in Slovenske vojske. V času visoke sezone nam pomaga dežurna ekipa na Brniku, v katero smo vključeni tudi bohinjski reševalci. Za kvalitetno reševalno delo je potrebno veliko usposabljanja, ki se opravlja v društvu in na nivoju zveze. S svojim znanjem in opremo pa pomagamo tudi ob naravnih in drugih nesrečah.
Vse naše delo temelji na prostovoljnosti in nepridobitnosti. Reševalno delo zahteva celega človeka, veliko odrekanja in veliko našega prostega časa. Naše največje plačilo je zadovoljstvo, ki nas navdaja po uspešnih reševanjih. Reševalci smo med seboj povezani z vezmi, ki se gradijo in krepijo pri našem delu. Za slikovit opis reševalnega moštva na delu si bom sposodil odlomek iz knjige Trenutki, ki jo je napisal žal že pokojni gorski reševalec zdravnik Jani Kokalj: “Če kdo misli, da so gorjani, ki prenašajo poškodovane nesrečnike z gora v dolino, grobi in neobčutljivi, se pošteno moti. Le redka skupina ljudi je sposobna toliko sočutja kot reševalna ekipa, kadar se poda na delo. Navidezna grobost in opolzke šale so le pretveza za tesnobo, ki se nabere v vsakem od nas ob negotovih situacijah. Največkrat se to dogaja, kadar hodimo pobirat ostanke žalostnih nesreč. Le na tak način ali pa s tišino se do neke mere lahko prikrijeta žalost in občutek nemoči. Šopek gorskega cvetja ali vejica rušja, ki spremlja truplo, daje pomen tistemu, kar se z besedo in obnašanjem ne da pokazati. Zaključki takšnih akcij so žalostni. Največkrat se ekipa hitro razide in vsak odnese s seboj nekaj turobnosti in grenkega spomina, ki ga potem še dolgo spremljata. Preživeli poškodovanec ob uspešnih akcijah pa je vedno vzrok za slavje. Takrat eksplodira prešernost veselja nad življenjem. Proslavljamo skupaj. Velika čustva, ki plemenitijo prestane napore, so last vseh. Vsak od nas rad pristavi svoji kupo ob prekipevajoč kelih življenja. Veselja ni nikoli preveč.”
Hvala vsem, ki nam pri našem delu kakorkoli pomagate! Posebaj to velja za naše družine in najbližje, ki nam pri našem delu stojite ob strani.
Vam, dragi kolegi reševalci, pa hvala za dobro opravljeno delo!
Iz govora predsednika Društva GRS Bohinj Janeza Rozmana na slovesnosti ob 60-letnici GRS Bohinj
