Planinski vestnik 2007/11
Velikopotezno prečenje
Zlatorogove steze – delo legendarnih plezalcev Mihe Potočnika, Stanka Tominška, Jože Čopa in Matevža Freliha, ki so 24. julija 1931 prečili Steno v enem dnevu z znamenitim kartanjem vmes. Ni kaj, bili so carji. Podroben opis njihove pustolovščine si lahko preberemo v knjigi Stena, ki jo je napisal Tone Svetina. Prvo tako želeno zimsko ponovitev so med 19. in 23. decembrom 1977 opravili Bohinjci (Pavel Odar, Janko Humar, Marko Šurc, Janko Arh in Lojze Budkovič). Bistvo alpinizma lepo ponazarja razmišljanje Marka Šurca med sestopom proti Doliču: »Misli so bile čudno jasne, mirne, urejene. Razmišljal sem o minulih dneh, ki sem jih prebil v Steni. Vedno znova se mi je vsiljevalo vprašanje, zakaj smo pravzaprav plezali, čemu ozeble roke, čemu ti do kraja utrujeni koraki, ki sem jim sledil skozi svetlo noč. … O, prekleto hrepenenje! A vendar, hvala ti! Hrepeneli smo po ledenih vesinah, zasneženih grapah. Hrepenimo po topli sobi, vročem vinu in morda bomo čez mesec dni zopet hrepeneli po hladni senci v skalah in nam bo pesem kladiva mila.«
Ko sem Marku (sotrpinu na odseku, da ne bo pomote) predlagal Zlatorogove steze, sva se soočila z vprašanji, če sva prava za tak vzpon, bova potrebovala en dan ali dva …, ter s pametovanjem, da če bo potrebno, lahko izplezava tudi po Sfingi (sem kar vesel, da sem ob pivu lahko pameten).
Prav od začetka
V soboto zjutraj se v vremenu, ki se ne sklada z napovedjo prejšnjega dne, znajdem pred trgovino v Mojstrani. Malo pred dogovorjeno uro zazvoni mobitel: »Ma, stari, veš, tle je cela štala na avtocesti …« Nenadejane priložnosti se razveselim kot mali otrok in počistim avto. Vsaj približno … Smeti so zaradi vsakodnevne časovne stiske stare dober mesec; po petih minutah intenzivnega čiščenja je avto približno urejen. Nato se zgodi čakajoč Marka. Kot vsako dejanje se tudi to nekoč zaključi (za primerjavo naj omenim, da tudi sončeva svetloba ni večna) in po obvezni kavici ter obisku tistega soseda, ki ga ima vsaka vas, se znajdeva v Vratih. »Ja, fak stari, ej! Ja kje bova pa parkirala?!« Dobrohoten redar naju usmeri na neko gozdno cestico in končno lahko začneva zvončkljati z opremo. Pot čez Prag do originalnega vstopa Zlatorogovih polic mine v prijetnem kramljanju in malo manj prijetnem rinjenju v breg. A si nisem enkrat letos že obljubil, da tu niti sestopal ne bom več, zdaj pa … sestopam sicer ne, sem pa dejansko res tako neumen, da rinem po tem bregu gor!
Vstopni del večina plezalcev obide in pride do Zlatorogovih stez po Slovenski smeri. Midva sva se odločila, da turo opraviva v celoti. Začetni kamin je krušljiv. Ko plezam nenavezan za Markom, imava vsak svoj monolog, zakaj sva s seboj vzela vrv, pasove in podobno navlako. Krušljiv kamin je pravzaprav najbolj siten del ture in to že kar za začetek. Opremljenost s klini je sumljivo podobna tisti v smereh, ki se vertikalno pnejo čez Steno. Slediva Miheličevem opisu in kmalu uzreva Ustoličenje. Steze naju rahlo spuščajoč peljejo proti Slovenski grapi. Razveseliva se znanih krajev, zato se že n-tič ustaviva in fotografirava. Nikamor se nama ne mudi. Povezava Slovenska grapa–Nemški turnc je res prava steza. Kot bi se sprehajala po kaki poti na Šmarno goro, le da sva sredi Stene. Na Nemškem turncu ni nikogar več. Privoščiva si prvi premor s prebiranjem vpisne knjige in obujanjem spominov. Do Nemškega turnca je šla najina pot rahlo navzdol, tu pa se priključi Dolgi Nemški smeri in tako se tudi midva vzpneva proti oknu. Prečiva v desno, natančno tako, kot je priporočeno v opisu. En del opraviva kar po kolenih, prepevajoč si znamenito Saškino pesem Ne grem na kolena. Tu se za naju začne neznan svet. V Črni graben, proti kateremu se spuščava, se še ne vidi. To je bila ena izmed neznank prvih plezalcev. Polica je široka, da bi zlahka bivakirala kar tu. Po opisu sledi eno izmed mest, ocenjenih s IV-. Spoštovanje do prvih plezalcev, njihovega slovesa ter upoštevanje načel varnega plezanja naju prepričata v to, da se naveževa in preobujeva v plezalnike. Svoj ego potolaživa z debatiranjem v slogu, da če že imava toliko opreme s seboj, jo morava uporabiti … Črni graben sploh ni strašljiv, pa še voda teče po njem. Vesela sva, da si lahko napolniva čutare. Vseeno se kaj hitro pobereva proti Gorenjskemu turncu, saj sta bili malo prej navezi v Ladji kar radodarni s kamenjanjem Črnega grabna. Na turncu je spet čas za fotografiranje, razlaganje, kje gre Čopov steber, nabijanje o lastni superiornosti, malico, … prvo debato, kje bova prespala. Da bi se ustavila kar tu, je še vseeno malo prezgodaj. Opis in skica sta si edina, da se morava sedaj malo spustiti, kar pa se lažje sliši kot naredi, predvsem če smeri ne poznaš prav natanko. Slabo uro porabiva za iskanje prehoda. Seveda morava najprej pretehtati oziroma preizkusiti vse druge možnosti, preden najdeva prehod.
Bivak sredi stene
Sledita druga in tretja razprava o primernem mestu za bivak. Ta del Stene nama ni znan, ime Prižnica pa verjetno nakazuje prostor podobne velikosti, zato se za bivak odločiva kar na razu znamenitega Čopovega stebra. Joža Čop ga je v legendarnem petdnevnem vzponu skupaj s Pavlo Jesih preplezal v svojem 52. letu starosti. Zadnji del zaradi izčrpanosti soplezalke celo sam. V težkih delih se je po njegovih lastnih besedah pač v meglo oprl. To je bil tudi njegov največji vzpon. Po tem se je le vdal svoji zaobljubi in se poročil. Posvetil se je drugim stvarem, kot so otroci, družina. Med njegovimi hudomušnimi izjavami je tudi tale o rojstvu hčerke: »Sadil sem korenje, pa je zrasla češplja«.
Naju pa trenutno najbolj zanima preživljanje noči v Steni. Marko si pod manjšim previsom iz skal jasnovidno sestavi dokaj udobno ležišče, sam pa se ne obremenjujem preveč ter točno na razu razgrnem armafleks. Večerja je podobna požrtiji. Ker se podobno kot najina smer imenuje tudi znana slovenska znamka piva, si odpreva vsak svojo pločevinko. Ob smotki in pivu zreva v del smeri, ki vodi proti stiku s Prusikovo smerjo. Substance in pojemajoča svetloba napravita svoje. »Ej, stari …« »Kaj?« »Ej, tole pa zgleda kr zajeban …« »Ja, a je tebe tut kej strah?« Končni sklep je bil, da je pri bivakiranju priporočljivo gledati v del stene, ki si ga že preplezal in hkrati v višave povzdigovati že premagane težave.
Sredi noči me zbudi par kapljic. Saj bo nehalo, si mislim, vendar se to kot ponavadi ne uresniči in čez nekaj trenutkov se s spalko in armafleksom, pripet na fiks, znajdem pri Marku. »Ej, dežuje!« Spalka se počasi zasuče, iz nje se zasliši nerazumljivo mrmranje, nato pa se obrne nazaj. »Mah, prijatelj pa tak,« si mislim, ko se čepeče-sedeč pokrivam z vetrovko. Ko plohica poneha, se prestavim nazaj na svoj prostorček. Zjutraj sem tako len, da samo opazim prelepe barve sončnega vzhoda. V danem trenutku bi jemanje fotoaparata iz nahrbtnika pomenilo neravnovesje med željo, energijo in voljo, zato, jasno, tega tudi ne storim. Potem od zapriseženega fotografa slišim kar nekaj krepkih na svoj račun. Kaj on teži, ko sem ga potem ob osmih komaj zbudil! Pa še nergal je: »Kaj si enamona, daj pusti me, da se vsaj enkrat naspim!«
Po lagodnem zajtrku se počasi odpraviva naprej proti stiku s Prusikovo smerjo. Spotoma srečava še navezo iz bratske domovine. Takoj ugotovimo, da imamo skupnega znanca in seveda poleg iskanja prave smeri dovolj materiala za pogovor. Včerajšnja grozota se izkaže za pohlevno plezarijo. Prižnice niti ne najdeva, verjetno bo krivo to, da nisva prave vere. Zgoraj se svet postavi malo bolj proti navpičnici in iz spoštovanja se navežemo. Mesto je ocenjeno s IV- in nam kljub enemu samemu klinu (pa še ta je na sidrišču) ne povzroča težav. Dolžina plezalnega dela je, mogoče tudi zaradi rahle naveličanosti, nesorazmerna s skico. Kmalu pride do spremembe razpoloženja, saj se znajdeva pred zračno strmo dvojko z odličnimi prijemi. Prideva v gruščnat kotel, ki zgleda podoben malo bolj strmemu peskovniku. Tu naju dohiti naveza Marenče-Plemeniti. Marko, jasno, ne more biti tiho in se pohvali, da je bivakiral. Marenče ga pobara, če je bivakiral s punco. Po obelodanjenju, da sem z njim bivakiral jaz, ki glede na zadnji podrobni fizični pregled nimam nikakršnih atributov ženske, sledi poved, ki vključuje besedo v povezavi s toplo vodo.
Zadovoljna sploh z vsem
Na škrbini se odpre pogled v Amfiteater in na Sfingo. Iz samega navdušenja sledi par fraz o reproduktivnih organih. Ampak najina smer je še dolga, zato se po mojem klasičnem nerganju odpraviva naprej. Kolega nama je spust v dno Amfiteatra opisoval kot zelo zoprn: plate, posute s peskom. Ponovno se izkaže, da naju je preveč skrbelo. Spust v dno Amfiteatra je v nekaterih delih podoben sestopu po melišču s Kamniškega sedla. Na naju čaka zadnja zagonetka smeri, kar pomeni najti pravo polico, ki iz Amfiteatra pripelje v Jugovo grapo. V Slovenskih stenah je lepo zapisano, da ne smeš izbrati prve police, ki pelje iz Amfiteatra. Hkrati tudi piše, da pravo in tudi edino polico, ki omogoča prehod, označuje travnata zaplata. Dobro, teoretično je seveda možen prehod po katerikoli polici, ampak to rahlo presega sposobnosti povprečnežev, kot sva midva. Torej poskusiva po dokaj očitni polici, ki jo označuje manjši travnik. Polica postane izpostavljena. Marko pravi, da se mu zdi, da to ni to, čeprav je še minuto prej trdil nasprotno. Vseeno se odločim, da je zagotovo prava in grem pogledat. Kmalu postane nesramno majhna in naenkrat je zmanjka. Dobro, saj je Joža bil car, samo po mojem pa tu čez res ni rinil. Odločiva se, da polica ni prava. Nato končno pogledava tudi na skico, kjer je seveda lepo narisano, v opisu pa jasno opisano, da se spustiš po žlebu navzdol. Kmalu jo odkrijeva, polico, ki je zares prava. Na njenem koncu je malo zoprno mesto. Pri klinu, ki označuje majhno stojišče, se naveževa in kmalu se znajdeva v Jugovi grapi. Čaka naju še malenkost, ki se ji reče izstop, a je vseeno ne gre zapostavljati. Vzpeti se je potrebno kakšnih 100 metrov po Jugovi grapi in nato prečiti navzgor proti levi na veliko belo ploščo. Zopet sva v znanem svetu. Kmalu si na najlepšem možnem prostorčku v zahodnem delu Triglava seževa v roke. Zadovoljna s seboj, z življenjem, s svetom in sploh z vsem za kratek čas zadremljeva na soncu v najlepšem travnatem naslonjaču Triglava. Sledi še radosten sestop do Aljaža, kjer ob pivu uživamo ob lepotah Triglava, ki jih pooseblja punca s tetovažo na skrajno spodnjem delu hrbta, ki po anatomski klasifikaciji morda spada že k zadnji plati.
Za konec naj dodam, da so Zlatorogove steze resna tura, ki bo z užitki postregla le kondicijsko dobro pripravljenemu plezalcu. Do izraza prideta predvsem občutek za orientacijo ter navajenost na šoder. Sposoben moraš biti plezanja mest z oceno II-III, medtem ko imaš pod ritjo polovico Stene. V nasprotnem primeru je zagotovljen vsaj en bivak. Užitki med plezanjem in po turi so pa … neprecenljivi!
Zlatorogove steze, IV- (3 mesta), I-III, najmanj 4 km, čas plezanja je (zelo optimističnih) 6 ur in več.
Zaradi kompleksnosti opisane smeri tokrat ne objavljamo njene skice. Najdete jo v plezalskem vodniku Rudija Zamana in Tineta Miheliča Slovenske stene (Didakta, 2003).
Janez Toni
