Delo, 13. november 1971
Javil se je avtomobilist, ki je planinca Viktorja Šoštariča peljal do Gozd Martuljka Iskali ga bodo še s helikopterjem, ko se bo vreme izboljšalo
KRANJSKA GORA, 12. nov. (po telefonu).
Nekaj okoliščin o pogrešanem ljubljanskem planincu Viktorju Šoštariču je danes že pojasnjenih. Včeraj, potem ko je v našem članku izšla slika 22-letnega študenta in planinca, se je na postaji milice v Domžalah zglasil Boris Limovšek iz Domžal in miličnikom povedal, da je v soboto popoldne peljal s svojim avtomobilom proti Kranjski gori nekega mladeniča, skoraj na las podobnega tistemu s slike.
Boris Limovšek je v soboto okoli 15, ure ustavil svoj avtomobil pred bencinsko črpalko v Radovljici in pobral mladega fanta iz Ljubljane s planinsko opremo.
Skoraj prepričan sem, da sem v avto povabil Viktorja Šoštariča, ki ga pogrešajo prav od tega dne. Prosil me je, da ga zapeljem do Gozd Martuljka, od koder bo nadaljeval svojo pot proti Martuljkov skupini. »Med pogovorom se mi je tudi predstavil. Viktor da je, je rekel. Še to mi je dejal: nocoj bom prespal Pod srcem v Martuljkovi skupini (pod Špikom), zjutraj pa se bom poskušal prebiti preko Martuljkove skupine. Ustavil sem pred depandanso hotela Špik v Gozd Martuljku, kjer sva se tudi poslovila. Sam pa sem se odpeljal naprej proti Kranjski gori.«
Viktor Šoštarič je domžalskemu vozniku še dejal, da se bo vrnil v Ljubljano, po končani plezalni turi v nedeljo zvečer.
Danes nam je gorski reševalec in komandir postaje milice v Kranjski gori Stane Rižnar dejal, da je bil to prvi Šoštaričev vzpon v gore, potem ko je šele pred kratkim slekel vojaško suknjo. Seznanil nas je še, da mladi ljubljanski planinec ni bil primerno opremljen za ta čas, Pod srcem, kjer naj bi prespal, ni nobene koče niti bivaka, To pomeni, da nad bi Šoštarič prespal kar na prostem.
»Ko smo zvedeli, da ga domači pogrešajo, smo takoj stopili v akcijo, da bi ga rešili, saj smo bili prepričani, da mora biti nekje v Martuljkovi skupini. Pregledali smo vse tri bivake, ki so mnogo niže, vendar nismo našli ničesar, kar bi nam lahko potrdilo, da bi bil Šoštarič kje v bližini. Kasnejše reševanje – mladega Ljubljančana so iskali mnogi izkušeni gorski reševalci iz Kranjske gore, Mojstrane, Rateč in Ljubljane – nam je onemogočilo izredno slabo vreme, predvsem pa novozapadi sneg, ki je padel nad tisoč metrov. Pretaknili smo vse do višine 1800 metrov, a smo ostali brez uspeha. Šoštarič je po mojem mnenju že moral biti, nekje višje od te višine. Tudi to možnost predvidevam, da je Šoštariča zasul sneg ali da je zmrznil, če je to res, potem smo mi reševalci ostali brez moči. Lahko vam povem tudi, da smo nekega Novosadčana dobili prav tu šele po štirih letih. Mnogo smo računali, da bi nam pomagal tu helikopter republiškega sekretariata za notranje zadeve. Naročili smo ga, a kaj, ko je bila megla in vreme takšno, da bi bil njegov dvig že v naprej obsojen na neuspeh. Tri dni smo ga iskali v ponedeljek, torek in sredo prav vse smo pretaknili. Čeprav nam je zelo hudo, sploh pa nam, ki smo ga vsaj bežno poznali, a težko verjamem, da bi bil Šoštarič po vsem tem lahko še živ. S tem pa ne mislim reči, da smo z iskanjem že prenehali. Čakamo le, da bi se vreme vsaj toliko izboljšalo, da bi se helikopter z reševalci lahko dvignil,«
Na koncu pogovora je Stane Rižnar še dejal, da si težko predstavlja, da gre dokaj izkušen planinec v tako zahtevne gore brez dobre opreme.
VASO GASAR
