Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 3. februar 1957
29. julija smo se ob šestih zjutraj res vsi zbrali na kolodvoru. Poslavljanja ni bilo ne konca ne kraja, nihče ni zaklical k odhodu in tako je vlak že peljal, ko so tovariši planili na stopnice.
Po tem odhodu se mi je odvalila s srca velika skrb. Končno so na poti z vso svojo prtljago. Zaboji z materialom so že gotovi, kjer čakajo, da jih vkrcajo na »Azijo« in odpeljejo proti Indiji.
Z izjemo botanikov, ki sta prejela avtonomno finansiranje, smo mi previdno sklenili medsebojni dogovor. Petorica naše alpinistične skupine je ustanovila družbo, v kateri so vse pravice objavljanja, radijskih oddaj, filmanja ali fotografiranja last skupnosti. Taka previdnost je postala odsihdob v vseli odpravah klasična.
Obenem statut družbe predpostavlja, da se ne more noben podpisnik obrniti proti vodji odprave ali proti kakemu drugemu članu in to celo v primeru kake nezgode. Vse to je na pragu prigode neprijetna stran medalje. Toda izkušnje v Alpah so nas naučile, da je veliko bolje ravnati tako in tvoriti eno samo ekipo, ki jo veže zaveza medsebojnega soglasja, ki je De niore pretrgati nobena slučajna okoliščina.
Po tem odhodu 29. julija sem še opravil razne zavarovalne zadeve. Če me ne bi mučilo tisoč skrbi, bi morebiti lahko šel s turisti v hribe, toda rajši sem odpovedal vse obveze eno za drugo. Nisem imel srca, da bi se šel alpinista po Chamoniških ostricah ali Valaisu in pri tem tvegal le najlažjo nezgodo, ki bi mi onemogočila odhod.
Čutil sem se preobteženega z odgovornostjo. Prav vse je vsaj nekoliko ležalo na mojih ramah, prošnja za dovoljenje, denarna vprašanja, organizacija potovanja in počasi me je izmučilo. Sklenil sem torej, da se malo odpočijem, dokler ne bi Claude uredila svojih zadev v Nici.
Za polet proti Indiji morava izkoristiti počitnice.
Drugo poglavje
Naše potovanje
V letalo sva sedla torej 18. avgusta. Tovariši so prišli v Bombaj nekaj dni pred nama.
Od Nice do Rima sva letela z Air – Franceom. Šele v letalu sem začutil prvo olajšanje. Končno zapuščamo Evropo! Obrnila sva važno stran v knjigi! Moje mnenje je bilo, da predstavlja po vseli začetnih težavah že to, da smo lahko odpotovali, polovico uspeha odprave. V Rimu smo si šli s posadko Air – Francovega letala ogledat mesto. Niti Claude, niti jaz nisva poznala italijanske prestolnice. To je bilo za naju čudovito odkritje, toda dala sva besedo, da se še vanjo povrneva, kajti ogledala sva si jo za najine želje veliko prehitro.
Opolnoči sva spet na letališču in sedaj seveda v veliki Air – Franceov »Constellation«, ki veže Pariz in Saigon. Pozna noč je že, utrujena sva in komaj se dvignemo, naju objame globok spanec kljub ropotu štirih ogromnih motorjev, ki naju nosijo k sveti gori — Himalaji.
O prvem svitu pristanemo v Damasku. To je pristajališče. Moramo iz letala. Zunaj vlada vlažna, neprijetna vročina. Na letališču čakamo celo uro. Komaj stopimo na tla, moramo predložiti svoje listine in izpolniti listke. Nato zopet splezamo v letalo, kjer nam vrnejo potne liste in že letimo proti Bagdadu.
V Bagdadu smo opoldne. Vročina je še hujša kot v Damasku, 57 °C v senci. Z naju znoj kar lije. Constellation stoji celo uro na žgočem soncu, da se napije pripeke z letaliških tal. Treba je naliti bencina in pregledati krmilne naprave ter motorje.
Odletimo, toda tokrat moramo narediti ogromno etapo čez Saudsko Arabijo, da pristanemo okoli devetih zvečer v Karačiju. Pred pristankom nas preseneti zahteva, naj pokažemo papirje in izpolniti moramo podrobno vprašalno polo z navedbo, kje smo spali zadnjih štirinajst noči!
Nato moramo skozi carino in peljejo nas v karaški hotel, ki je hotel letališča. Ker nimava pakistanskih viz, sva prisiljena ostati tu in čakati na zvezo z letalom, ki bo jutri zjutraj odletelo v Bombaj. Le toliko smeva v mesto, da urediva zadevo s carino.
Naslednji dan odletimo z letalom indijske zrakoplovne družbe.
