Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 6. oktober 1957
Šerpe, ki tudi niso več prida dinamični, pojdejo z njima. Priprav na odhod ni konca ne kraja.
Raymond žalostno gleda, kako odhajajo.
Samo dva sva ostala, da tvegava jutri naskok, dva, ki sva odločena, da se zagrizeva v goro. Če se naju veter usmili, bo to morebiti dovolj …
Ko ostaneva slednjič sama, pograbiva lopato in poizkusiva narediti svoj brlog udobnejši. Povečujeva jo, predvsem pa se mučiva, da bi zamašila luknje, skozi katere sili veter s snegom.
Lambert se ukvarja s tlom, jaz pa z ostrešjem. Delo je mučno, vendar pa nama požene kri po žilah in naju obenem ogreva.
Nato skuham obed. K sreči sva lačna in to je dober znak.
Sicer pa sem zadovoljna, da ni tu šerp, kajti tako sva prisiljena narediti vse sama in to pripomore v enaki meri k najinemu obtoku krvi kot tudi morali. Končno pa dan naglo mine. Sklenila sem, da se ne bom več sezuvala, prehudo se je zjutraj obuti. Samo zrahljam vezalke in se napol obuta zavijem v svojo spalno vrečo.
Imava le eno čutaro. Lambert jo napolni z vrelo vodo in si jo položi k nogam. Za mraz je veliko bolj mu občutljiv kot jaz, kajti amputacije na nogah in rokah mu ovirajo kroženje krvi. Ponoči mora večkrat sesti in se masirati.
Da se bolje zavarujeva pred vetrom, sva prestavila ležalni blazini. Moja je razgrnjena ob zadnji steni. Toda ponoči pronica mraz, ki veje od nje, kot je leden puh vame in zato me tlači mora. Sanjam, da se je stena kot vampir prisesala name. Nagonsko se odmaknem in to tolikanj, da se znajdem poleg blazine na tleh. Da se rešim tega težavnega položaja, poizkusim v drugi polovici noči vstati in vzeti šotor, ki ga imamo za rezervo, da ga položim medse in med zid.
Zjutraj je moja prva skrb pogled na ta šotor. Tedaj šele opazim, da se mi je vse skupaj sanjalo, saj ga nismo imeli!
27. oktober
Veter je prav tako močan kot včeraj. Danes nima pomena hoditi ven. Pričenjava dvomiti v trdnost snežnega mostu nad nama in še enkrat spremeniva ureditev najinega zavetišča. Preseliva kuhinjo, ležalne blazine pa namestiva tako, da je zglavje ob pobočju. Medse položiva snežno lopato, da se bova lahko izkopala v primeru, da se most poruši.
Najina nahrbtnika sta pripravljena. Čim bo vreme dovoljevalo, bova lahko odšla.
Trenutno so najine sile še nedotaknjene in da jih ohraniva, skuham obilen obed. Kuham na butanskem kuhalniku in ta je zame neizčrpen predmet čudenja. Ti vražji kuhalniki delujejo vedno, v kakršnih koli pogojih. Jeva ovsene kosmiče, gnjat, za posladek pa mandljev kolač.
Raymond napolni čutaro z vrelo vodo in jo uporablja kot likalnik, da bi vsaj malo posušil spalno vrečo. Kajti ponoči se najina toplota in dihanje zgosti in se spremeni v ivje. Raymondova vreča je mnogo bolj vlažna kot moja. Jaz pa imam z vsakim dnem bolj občutek, da se moja spalna vreča krči.
Toda ostati je treba razsoden in se predvsem ne drobtinčiti v majhnih podrobnostih udobja. Vnemar je treba pustiti vse, kar ni res življenjsko važno in odstraniti vse, kar bi nama utegnilo škoditi v moralnem in fizičnem pogledu.
Biti morava mirna, ohraniti zaupanje, misliti na cilj in paziti, da ostane nedotaknjena najina želja in volja do zmage.
Za trenutek stopim ven, da vidim vreme, toda če hočem pogledati gor, moram skriti obraz v dlani, tako siloviti so sunki vetra. Nikjer oblačka, te veter trga sneg v vrtincih, ki kale čisto in ledeno zimsko nebo.
Preden zaspiva, dolgo klepetava, ležeč na hrbtu, z očmi, prikovanimi na ledeni svod, kamor se dviga najina sapa kot dim lokomotive, se zadeva obenj in pada nazaj.
PETINDVAJSETO POGLAVJE
Da bi ti bilo življenje večno odhajanje
Tretji dan je minil in boriva se s tretjo nočjo.
Raymonda bega temperatura. Po pravilih še ne bi smelo biti zime. Leta 1952, na Everestu je bil ob istem času, na višini 7.000 metrov. Veter je že bril, toda ne tako hudo in Raymond je prišel dol šele 22. novembra. Vse kaže, da nastopa letos zima prezgodaj.
Upava, da temu ni tako, da je vihar le prehodnega značaja in da se bo vreme spet ustalilo.
Vendar pa z vsakim dnem opažava, kako pada temperatura. Sprašujeva se, koliko časa bova zdržala v tem ledenem peklu. Mraz ni samo zunaj. Zdi se mi, da vsak dan bolj pronica v naju, se nastanja v nama, pod kožo in s tem se je najhuje boriti.
In tako se odločiva, da bova jutri, pa naj vrši veter ali ne, naskočila Čo Oju, kajti nič več ni mogoče ždeti brez dela.
Lambert prižge kuhalnik, jaz pa skuham iz zdrobljenih koščkov gosto čokolado. Vanjo pomakava piškote in se dobro najeva.
Jutri bova šla gor oba, sama.
28. oktober
Šesta ura zjutraj. Gotovo je —30° in skleneva počakati.
Ob sedmi uri hočeva ven. Toda veter in mraz je strašen.
Končno odideva šele ob devetih, ko vzide sonce.
Opirajoč se na smuške palice se vzpenjava po veliki ploščadi nad najino razpoko in jo ubirava proti sredini stene.
