Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 29. september 1957
Denis ni zadovoljen. Rad bi filmal in fotografiral prizore dela. Toda ni pomoči, najprej je treba urediti zavetišče, kajti noč bo hitro tu.
Kako hudo je biti kopač na tej višini! Sapo imamo kratko in veter nas izčrpava. Ob pol petih postane mraz prehud in zlezemo v zavetje. Troje šerp sestopi v taborišče II. Tu obdržimo Vongdija in Ang Namgjala. Zavetje ni posebno veliko za šest ljudi in le stežka najdemo svoje stvari in se uredimo.
Lambert, ki je dolgo čepel, ko je urejal notranjščino ima noge povsem ledene in moram ga masirati, da mu spet požene kri v žile.
Preden se namesti, najde Bcrtholet še pogum, da fotografira. Občudujemo njegovo poklicno vestnost.
Pojemo juho in nekaj slanine, potem pa se stiskamo kakor pač moremo. Pesem poje, da pojedo, kadar zmanjka hrane, najdebelejšega. Nič pa ni povedano, kako je, če zmanjka prostora, namreč, da »potegne kratkega« najmanjši.
Ker nam je uspelo položiti na tla za štiri sahibe le tri ležalne blazine, sem se znašla, ko so se debeluhi razvrstili, med dvema blazinama z zadnjo platjo na Denisovi in nogami na Lambertovi. Ker nisem kdovekaj pripravna za prosto rokoborbo, si položim namesto blazine pod glavo čevlje.
Noč je slaba, kajti nismo imeli časa, da bi zamašili vse odprtine in veter nam od zunaj prinaša sneg, ki nam leze celo za puhovke.
26. oktober
To jutro ni bilo prebujenje nič kaj lepo. Naše spalne vreče so povsem bele. Kot eskimski psi otresemo svoje oklepe iz snega in ivja, preden se začnemo gibati. Ura je pet, mraz hudo oster. Šerp ni mogoče razgibati.
Ang Namgjal je bolan. Pokaže nam na glavo in ponovno izgine v spalni vreči.
Končno prižge Vongdi, ki je najbolj vdan, kuhalnik.
Kaže, da je veter zunaj še vedno enako močan. Lambert in Bertholet zlezeta ven, da se o tem prepričata, toda brž sta spet notri, premražena in ledena. Dokler traja veter, ni misliti na kak poizkus. Pogreznemo se v spalne vreče in čakamo sonca, ko bi lahko spet zlezli ven.
Da se ogrejemo, pijemo čaj in si privoščimo male kisika.
Bertholeta spet daje želodec, ob vsakem grižljaju ga sili k bruhanju. Želi si zelenjave, vendar mislim, da mu na tej višini špinača v konservi ne bi posebno koristila. Od vseh strani se vsujejo nanj zbadljivke. Dolžimo ga, da je pod vplivom Walta Disneya in Mathurina. Toda siromak se nikakor ne more ogreti, drgeta in šklepeta z zobmi. Nato pa se odloči vrniti v taborišče II., da pride malo k sebi. Tudi Juge ni posebno v formi. Zebe ga v prste na rokah in nogah.
»Prepričan sem,« pravi, »da v takem viharju nisem zmožen priti na vrh. Spremil bom Denisa v taborišče II. Tako vam bova naredila prostor. Če se vreme izboljša, pride Juge jutri ali pojutrišnjem nazaj, kajti rad bi šel na 7.450 metrov visoko ostrico prav nad taboriščem, da bi dobil vzorce kamenin, s katerimi bi izpopolnil delo, ki ga je pričel v tej pot krajini Lombard leta 1952.«
