Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 22. september 1957
Kaj je bilo z mojimi tovariši? Skušam se spomniti in vidim jih, kako prihajajo v Bombay najprej še malo pijani od morja, nato pa zaradi bežnih pristankov, ko se zdi, da skuša vsak pasivno poiskati pestriih vtisov v zrcalu brez pozrcaline.
Muka in kes je to za tistega, ki je s tako skrbjo pripravil to odpravo. V boj smo šli z najbolj zlim znamenjem: nekateri možje so bili namreč premagani še pred naskokom.
Vendar pa je gora kot žena. Tisti, ki je zaljubljen vanjo ne more biti robot, ki ga poženeš pri vhodu v dolino. Misliti mora nanjo kot na daljno princeso, do katere mu ne puste usoda in elementi.
Živo mi je še pred očmi dan, ko sva že čutila, da se rušijo vsi najini upi. Še mi zveni v ušesu moj lastni glas, ko sem dejal: Mraz je, Claude, in prsti se mi lepijo na nalivno pero. Brž, brž nadaljuj ti, Claude!
Štiriindvajseto poglavje
Če se bo veter usmilil
Dobro vem, da je miru konec. Poslušam veter, kako v viharju zavija okoli našega igluja. Leživa z nogami proti odprtini tega negotovega zavetišča. Brž jih pokrije sneg.
Kuhalnik in hrano, ki je nakopičena poleg naju, morava odkopati z lopato, šerpe ne kažejo nobenega znaka življenja.
25. oktober
Miru je konec. Zunaj divja hud vihar. To noč je nesel veter sneg notri, da je skoraj zamašil vhod v jamo in zamedel najine noge. Kuhalnik in živež je treba odkopavati z lopato. Nič ne kaže, da bi se šerpe v šotoru kaj zganili.
Najbrž imajo za seboj hudo noč. Bodo šli v taborišče IV? Prva se zganeva midva in zloživa svoje stvari, da prednjačiva z zgledom, zlasti pa zato, da jim pokaževa, da sva trdno odločena iti gor.
Okoli desetih odide Lambert kot prvi sam. Šerpam očitno ni do tega; kolovratijo okrog in zavlačujejo. Ker sem zadnja v igluju, da pripravim hrano in predvsem Bertholetovo kamero, mislijo menda, da ne grem gor in se najbrž tolažijo: »Če ostane Mem sahib, je tudi za nas upanje, da ostanemo.«
Juge je že odšel. Nataknem si svojo volneno masko in odidem po njegovi sledi. Veter je tako silovit, da smo prisiljeni hoditi po strani, obračajoč glavo vstran pred pišem, da lahko dihamo.
Od časa do časa je sunek tako močan, da nas kar vrže. Tedaj globoko zasadimo cepin in čakamo, da se vihar malo poleže.
Sneg na strmini je kljub svoji trdoti povsem razjeden od vetra, ki ga načenja kot kislina, spodjeda in odnaša cele plošče, ki se kaj kmalu razprše v prah.
Lambert je izbral za taborišče na višini 7.150 metrov obrobno poč in to na kraju, kjer spaja gornjo in spodnjo ustnico snežni rob.
Poč ni globoka, ker je zaphana s snegom, ki ga kopiči vanjo veter. Lambert zleze pod most in s pomočjo treh šerp koplje in odkopava, da bi povečal notranjščino. Malo zatem pride v taborišče IV. Bertholet v spremstvu svojega šerpe. Takoj ga pozove Lambert, naj mi pomaga graditi zid, tako da čim bolj mašiva enega od obeh koncev mostu, ki trenutno tvori preduh, v katerega se veter besno zaganja.
