Ko se je leta 2007 Marko Prezelj povzpel na oder Pioleta d’Or in javno negiral nagrado, je dogodek prebudil evropsko alpinistično skupnost. Njegov nastop je bil kratek, a silovit: Piolet d’Or je označil za »gladiatorski šov«, za »sejem ničevosti«, kjer se neprimerljivi vzponi postavljajo v tekmovalni okvir, ki mlade alpiniste potiska v nepotreben in nevaren lov za medijsko slavo.
Prezelj je takrat izrekel podoben stavek, ki je postal emblematičen: »Ne moreš primerjati jabolk in pomaranč.« V alpinizmu to pomeni: ne moreš primerjati različnih slogov, različnih gora, različnih življenjskih zgodb, različnih tveganj. Vsak vzpon je intimni dialog človeka z neznanim, ne pa športna disciplina z merljivimi parametri.
Košelenko pa opozarja: Prezljev protest je bil čist, (še?) iskren, romantičen — a hkrati nepopoln. In posledice so bile večje, kot je Marko takrat slutil.
Prezljev upor: etični idealizem proti medijski logiki
Prezelj je leta 2007 napadel tisto, kar je videl kot izrojeno jedro nagrade: medijsko tekmovalnost, nacionalni prestiž, logiko zmagovalcev in poražencev, spodbujanje tveganja zaradi pozornosti.
Njegov nastop je bil v duhu Guy Deborda: kritika spektakla, kritika medijske industrije, ki iz alpinizma dela predstavo. Košelenko pa dodaja ironijo: da bi lahko kritiziral institucijo simbolnega kapitala, moraš najprej prejeti ta kapital. Prezelj je bil prvi prejemnik Pioleta d’Or leta 1992 — prav ta legitimnost mu je dala moč, da je lahko razstrelil oder leta 2007.
»Svoboda« brez institucije: kdo pride na (prvo) mesto, ko se poruši stari red?
Prezelj je verjel, da bo z rušenjem tekmovalnega formata Pioleta d’Or alpinizem osvobodil medijskega pritiska (revije Montagnes) in ga vrnil v roke »svobodnih umetnikov«, ki berejo stene kot knjige.
Košelenko pa opozarja na ključno zgodovinsko ironijo: sveto mesto nikoli ne ostane prazno.
Ko uničiš institucijo, ki je vsaj poskušala ohranjati merila, ne osvobodiš alpinizma — prepustiš ga trgu.
In trg je v naslednjih letih eksplodiral.
Vzpon komercialnega himalajskega turizma, fiksne vrvi od baznega tabora do vrha, dodatni kisik že od 6500 m, Šerpe kot nosilci, kuharji, varovalci, klienti, ki kupijo »vzpon« za 50.000–150.000 dolarjev,
Instagram heroji, ki se razglašajo za »velike alpiniste«.
Ko ni več institucije, ki bi rekla: »To je alpinizem — to pa je drag turistični produkt,« zmaga tisti, ki ima boljši marketing.
Prezelj je napadel Piolet d’Or zaradi »nečistosti«, ne da bi videl, da je prav ta nepopolna institucija še vedno branila kulturo alpskega sloga pred neoliberalnim supermarketom vzponov.
Ironija zgodovine: Piolet d’Or se reformira — Prezelj pa ga sprejme
Organizatorji so Prezeljevo kritiko vzeli resno. Po letu 2008 so: ukinili koncept »enega zmagovalca«, uvedli nagrado za življenjski opus, v zadnjem času še za promocijo ženskega alpinizma, poudarili etiko, slog, spoštovanje gore, preoblikovali nagrado v srečanje, ne tekmovanje.
In nato se zgodi največja ironija:
Marko Prezelj prejme Piolet d’Or še dvakrat. Za Hagshu (2015) in za Cerro Kishtwar (2016).
Skupaj štiri nagrade — več ima le Paul Ramsden.
Zakaj jih je sprejel? Košelenko ponuja odgovor: če ne sodeluješ pri oblikovanju meril, jih bodo oblikovali drugi — komercialni vodniki z milijonom sledilcev.
Košelenkova kritika reforme: od tekmovanja k medijski estetiki
Košelenko je bil leta 2007 predsednik žirije. Njegov pogled je zato notranji, natančen, neprizanesljiv.
Po reformi 2008 se je zgodilo naslednje:
a) Izginila je javna razprava
Staro žirijo je bilo mogoče kritizirati, z njo razpravljati, se z njo soočiti. Po reformi se je odločanje preselilo v zakulisje. Rezultat: le še gotsko zapakiran »šortlist«, brez vidnega procesa.
b) Vsebina se je umaknila podobi
Vzpon se ne ocenjuje več po tem, kaj je bilo storjeno, ampak po tem, kako je predstavljen: fotografije, video, narativ, medijska vidnost.
Tihi, nevidni mojstri — dvojke v slogu Charlieja Porterja — izginejo iz radarskega polja.
c) Nova »kasta pravilnih alpinistov«
Piolet d’Or zdaj nagrajuje: lahkost, ekološkost, politično korektnost, medijsko estetiko.
To ni več tekmovanje, a je še vedno selekcija — le bolj subtilna.
Končni sklep: Piolet d’Or kot svetilnik, ne kot cilj
Košelenko zaključi z natančno metaforo: Piolet d’Or ni otok pristnosti — je svetilnik nad njim. Otok je praksa: naveza, ki v neznani steni išče linijo, za katero bo izvedelo 500 ljudi. Nagrada je koristna le toliko, kolikor spominja, da ta praksa obstaja.
Ko pa nagrada postane cilj, se spremeni v simulaker — v privlačno oceno za elito alpinizma.
Institucija preživi le zato, ker najboljši med nagrajenci nanjo gledajo z ironijo. Kot Mick Fowler: nagrado sprejme, a se je ne oklepa.
Košelenkova analiza je dragocena, ker pokaže, da je Prezljev upor leta 2007 odprl vrata reformi — a hkrati tudi novim pastem. Alpinizem je danes razpet med: romantično idejo pristnosti, neoliberalno industrijo vzponov, medijsko estetiko, institucijo, ki poskuša ohraniti merila, a se hkrati spreminja v galerijo konceptualnega alpinizma.
Piolet d’Or ostaja nepopoln, a je hkrati eden redkih javnih prostorov, kjer se še vedno brani misel, da je alpinizem več kot produkt, več kot slava, več kot spektakel. Da alpinizma ne gre mešati s »kulturnimi kolinami«, pa vemo tudi mi.
Vedeti je treba, da priznanja in plakete prinašajo preživelim tudi denarne koristi. Smo v času, ko se zopet ugotavlja, da je denar sveta vladar in da se ga ne gre odrekati, »če že je«. Morda je prav odrekanje — v času, ko gore postajajo kulisa za turizem in socialna omrežja — največja vrednost alpinizma.
