Zasavski vestnik, 24. februar 1954
Omenil sem že Kugyjev vzpon v spremstvu naših vodnikov. Toda že leta 1906. preplezajo Nemci lepo smer v Triglavski severni steni. To je bil prvi turistični vzpon v tej steni za domačim divjim lovcem Breginjcem, ki je pred njimi sam preplezal to steno. Mnoge smeri v naših stenah so še pred prvo vojno osvojili Nemci. Utrli so si svoja pota v grebenih Prisoj- nika, Škrlatice, Mojstrovke, Travnika, V Rateških Poncah, na Mangartu, Jalovcu severovzhodno steno te gore je pa preplezal v edinstveni smeri inž. Horn. Dalje v Triglavu, na katerega so polagali izredno važnost, kar smo potem videli iz ostre konkurenčne borbe s Slovenci, ki so se krepko postavili v bran. V Savinjskih Alpah so opravili skoraj vse lažje pristope, in to v stenah Kočne, Grintovca, Skute, Štruce, Rink, Planjave in Ojstrice. Naših plezalcev je bilo v tistih letih zelo malo in se niso mogli uspešno upirati nemškim plezalcem. Edina plezalna družba so bili Drenovci, ki pa niso imeli pred seboj jasnega cilja in so bolj delali izlete kakor pa se ubadali s sistematičnim plezanjem. Plezalci omenjene družbe so preplezali nekaj smeri: Kunaver, Badjura in Brinšek. Edini človek, ki je takrat gojil sistematično alpinizem, je bil dr. Henrik Tuma, ki je res obdelal nekaj gorskih skupin zlasti na Primorskem Znani so njegovi prvenstveni vzponi v Kaninski grupi, dalje nad dolino Bavšice in Koritnice. On je bil tudi prvi Slovenec, ki je za Breginjcem preplezal Triglavsko steno.
Po prvi svetovni vojni nastopajo v naših gorah spet tujci, tako v Julijskih kot v Savinjskih Alpah. Nemci so spet preplezali novo smer v Triglavu, tako imenovano Bavarsko smer, severno steno Mojstrovke. Italijani severno steno Špika, tako imenovano Dibonovo smer, in še drugod. Toda hkrati že izsledimo prve domače plezalce: najbolj znan med njimi je bil dr. Klement Jug. Ta mož je pri nas opravil veliko pionirsko delo v gorah, postal je vidna osebnost naše alpinistike. Značilno zanj je bilo svojstveno gledanje na alpinizem in ravno tako posebna taktika plezanja. Z izredno voljo in s svojimi sposobnostmi je plezal s preprostimi sredstvi, kar je bilo zanj usodno: leta 1924 se je smrtno ponesrečil v Triglavski steni.
Tedaj se začne pri nas uveljavljati nov kader plezalcev, ki je nato v dvajsetih letih obdelal skoro večino naših sten in vrhov in tako prevzel iniciative pred osvajalnimi Italijani, Nemci in Avstrijci. Prvi se je pojavil Joža Čop, ki je v letih 1924 do 1933 sistematično obdelal severno steno Triglava, za katero so se poganjali tudi Nemci in Avstrijci. Joža Čop je izvedel veličastne smeri: Gorenjsko z Ladjo, Jugovo grapo, Zlatorogove stene, severno steno Široke peči v Martuljku, severno steno Šit nad Planico, Škrnatarico, severno steno Male Mojstrovke, Kukovo Špico, Jalovec in na desetine drugih vzponov. S svojimi dejanji je postal vodilna osebnost našega alpinizma še daleč v poznejša leta. Njegovi soplezalci so bili: dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, dr. Stane Potočnik, Pavla Jesihova in drugi. Neposredno z njim se v tistih letih uveljavljata pri nas tudi dve ženski, katerih uspehi so šli daleč izven naših meja: to sta bili pokojna Mira Marko Debeljakova in Pavla Jesihova. Ti dve plezalki sta v desetih letih svojega alpinističnega delovanja rešili mnogo lepih in edinstvenih problemov naših gora. Najpomembnejša njuna dejanja so v Triglavu. Skalaška in Jugova smer, Skalaška in Centralna smer v Špiku, severna stena Rakove špice in Škrlatice, severna stena Velike Mojstrovke in Jalovca, Draški vrhovi in še veliko drugih. M. M. Debeljakova pa je izvršila še mnogo vzponov v tujini, zlasti v Zahodnih Julijcih, Dolomitih in novo, slovensko smer v severni steni Ben Nevisu, najvišjem vrhu Škotske.
(Konec sledi)
Ivan Čanžek
