Tine Orel
POT V PRETEKLI ČAS, v 6. in 5. tisočletju stare ere, pomeni tura v severnoafriške gore Djebel Dahuan (1086 m) in Djebel el Hasbaia (1045 m) južno od Ved (Oued) Bekedeš. Terciarne odkladnine, pleistocene plasti se vlečejo med griči iz rdečkastega peska, v votlinah pa so ohranjene podobe, ki kažejo živali, ljudi, ude in razna znamenja, ki zagotovo pomenijo kulturne spomenike stare 6000 do 8000 let. Te znamenitosti se nahajajo jugozapadno od Alžira, blizu ceste od Velte do Blide, v gorati deželi, ki sega od Boghari in puščave Usera (Oussera) do roba Saharskega Atlasa. Tu mimo gre prastara božja pot v puščavo Čardaja (Chardaia) z veliko oazo Laghuat in berbersko naselbino Sidi Makhlouf. Francozi so zgradili cesto od Vete do Lag-houata. Na prastare risbe po pečinah je opozoril že nemški etnograf Frobenius. Našel jih je v Saharskem Atlasu. Henri Lhotes je to dalje raziskoval, Werner Wrage pa je pred 30 leti natančneje ocenil te predrimske in predkartaginske spomenike prazgodovinske kulture. Leta 1964 in 1965 se je Wrage posvetil najdbam te vrste v dolini Bekedeš na omenjenih gorah in na gori Bled Guenaia. Slike je tam odkril Alžirec Bačir Slimani. (Wrage je o teh stvareh poročal v »Kosmosu« zv. 1/1966, Stuttgard.)
ALPSKO LETALSTVO sistematično razvijajo v Franciji. Prirejajo v prvih treh mesecih v letu po tri 15-dnevne tečaje za tečajnike z letali tipa Piper J3 in Piper PA 18. Aéroport je v Alpah »altiport«, torej višinsko letališče, prostor, kjer letalec lahko pristane. Altiporti in ledeniki so v kartah vrisani. Piloti, ki se nauče pristajati na »altiportih«, dobe naslov »gorskega pilota prve stopnje.« Pristajanje na ledenikih je dovoljeno šele pilotu prve stopnje. Ko pilot obvlada še pristajanje na ledu, dobi naslov gorskega pilota druge stopnje. Tečaje vodi Michel Ziegler, uče pa državni inštruktorji iz Challes les Eaux na PA 18. Pri teoriji se tečajniki uče aeronavtike in alpinistike. Brez alpinistične izobrazbe letalec ne more biti sprejet v tečaj. Biti mora tudi član CAF, imeti za seboj 200 ur leta in spričevalo o pilotiranju. V tečaju poučujejo tudi padalstvo. Pogoje za padalce zvedo tečajniki na CAF.
AVSTRIJCI v TIEN-ŠANU, to je za nas nenadna novica, saj s Tien-Šanom računamo tudi mi in to na recipročni, menjalni osnovi, OAV je priredil »Polet na Kavkaz in na srednje-azijska mesta«. Obetali so si tudi vzpon na Elbrus, a do tega ni prišlo. Vendar je bilo tudi v Dombaju, zapadnem Kavkazu lepo. Leteli so z Iljušinom 18 preko Kavkaza v Tbilisi, nato v Erivan (Jerevan) in Baku. Odtod so v eni uri dosegli Almo-Ato, glavno mesto Kazahske SSR.
Nastanili so jih v prvorazrednem hotelu, ki stoji na mestu, kjer so pred 50 leti frfotali šotori nomadov, kakor vsa Alma-Ata (= oče jablan), mesto s širokimi cestami, z drevoredi in zelenicami, vse po načrtu, na robu 900 m visoke planote, ki jo obdajajo visoke gore Ata-Tau (= pisana gora), nad njimi pa se dvigajo beli snežniki Tien-Šana (= nebeška gora). Naslednji dan so se peljali v dolino Talgo (34 km z avtobusom, 9 km s tovornjakom) in prišli v višino 1600 m. Po strmi poti so nato peš prispeli v 2650 m visoki »alplager« — Talgar, ki leži idealno. Drevesna meja je tu pri 2800 m. Azijska smreka in rdeči granit sta značilna za to pokrajino. »Alplager« so ustanovili l. 1936. Ima koče, šotore, športno igrišče in posebno kočo GRS, opremljeno z najmodernejšimi pripravami. Avstrijci so se povzpeli še na višino 3000 m, zvečer pa je bil v taboru sprejem, na katerem je vodja tabora izrazil veselje nad dejstvom, da pozdravlja prve Avstrijce v Tien-Sanu. Navzoč je bil predsednik alpinističnih sekcij iz Moskve, inštruktorji, več mojstrov športa in mnogo tečajnikov. Za orientacijo je služil velik zemljevid Tien-Šana, ki je 2600 km dolgo in 600 km široko pogorje. 350 vrhov dosega višino 3800 do 7000 m. Največji ledeniki v območju tabora Talgar so dolgi 23 do 30 km. V Talgaru je stalno po 120 študentov in študentk, članov »Burevestnika«, vsaka skupina po 20 dni. Vodstvo tabora se je z Avstrijci dogovonlo zi izmenjavo. Naslednji dan jih je Viktor Mahanov, mojster športa, povedel na razgledni tritisočak, s katerega jim je razlagal tienšansko panoramo. Zimmermann, ki o tem pomembnem dogodku poroča, pravi, da je prišlo do zelo prisrčnih prijateljskih vezi, da bo morda v Talgaru že leta 1966 prišlo do evrazijske naveze, ki naj dopolni že realizirano »evropsko«. Bilo je nenavadno aero-alpinistično doživetje. Sijaj Tien-Šana so Avstrijci odnesli v očeh, predvsem pa spomin na prisrčnost sprejema v taboru Talgaru. Nazaj so leteli preko Moskve na Dunaj. Skoraj bi ne verjel očem, tako lepo je vse to napisano!
PORAST GORSKIH NESREČ zaznamujejo zadnja leta na Japonskem. V letu 1964 je bilo 320 smrtnih nesreč, v letu 1963 250. Samo v prvem tednu maja 1965 je bilo 57 mrtvih, 126 težko poškodovanih, 30 pogrešanih. Pri 120 milijonov Japoncev to ni veliko, vendar je glede na število japonskih planincev vseeno preveč. Pri enem samem reševanju je plaz pobral dve reševalni moštvi. To je spodbodlo japonsko javno varnost, da strumno organizira gorsko reševalno službo. Na Japonskem opažajo, da je med planinci vedno več mladine, ki v gorah išče »ventil«, sprostitev od vsakdanjega življenjskega tira, na katerem mladina ne zapravi svojih energij kljub skrbem in žrtvam. Mladini manjka avtoritet. Zato jih išče tudi pri gangsterskih »bossih«, ker so jim ideali demokracije in človeških pravic preveč dolgočasni!« Slavohlepje te mladine lahko zelo koristno izrabi alpinizem, ki je na Japonskem komaj kakih 50 let star. Japonske Alpe — Hida in Tatejama — imajo kakih 100 vrhov, 40 od teh višjih od 2500 m, dolge so 157 km in 59 km široke in prepadajo na zapadni strani strmo proti Japonskemu morju. Tu je še nekaj aktivnih vulkanov, med njimi najbolj znan Jakedake. Fuji-San, najvišja gora na Japonskem, pa je bolj obiskana božja pot kot kdajkoli v zgodovini. Julija in avgusta 1965 je mrgolelo 70 000 ljudi po serpentinasti stezi, ki popelje na sveti vrh. Da bi stezo in njene robove očistili sledov te množice, so najeli pionirske čete japonske vojske, ki pobirajo cele tone ostankov, konserv itd., da bi pot na sveto goro ne bila preveč onečaščena. Na Japonskem je kakih 300 »Alpine clubs«, največ na univerzah in visokih šolah. Po mnenju javne varnosti jih je le kakih 30 takih, da so po opremi in izurjenosti kos preizkušnjam gora. Ne glede na to pa Japonci vstopajo v vrhunski razred mednarodnega alpinizma, naskakujejo najtežje smeri v Alpah, so stalni gostje v Nepalu, prišli so na Manaslu, na najtežje vrhove na Novi Gvineji, Alaski, Formozi, izdali so imeniten alpinistični priročnik in kodeks, ki med drugim v znamenju tovarištva terja tudi »pogum za umik« tudi v primeru. če cilj alpinističnega dopusta ne bo dosežen. »Kdor se bo zdrav vrnil, bo lahko še poskusil«! je najvažnejše pravilo. To geslo se ponavlja v tečajih, časopisih, v seminarjih, ki jih prireja vojska in policija. Prosvetno ministrstvo pa preti, da bo razpustilo planinske klube, če ne bodo uspešno prestali »verifikacije« — da govorimo po naše — v pogledu opreme, vzgoje, kadra in disciplinske strumnosti med članstvom.
FUJISAN, japonska sveta gora (3778 m), pri nas znana le pod imenom Fudžijama, je predmet srditih diskusij, ali naj se »konservira« ali pa industrializira v smislu modernega turizma. Prefektura Jamaniši, v kateri gora leži, ima načrt, da zgradi na sveti vrh orjaško žičnico. Varuhi narave so zoper to, češ da bi bilo podjetje nevarno in da bi državi več škodilo kot koristilo. Pri tem imajo v mislih ugasli ognjenik, ki je nazadnje bruhal leta 1707, ko je od vulkanskega dima potemnelo nebo in je oddaljeni Jedo, takratni Tokio, pokrila 15 cm debela plast vulkanskega pepela.
Fujisan je mnogo opevana gora. Ima žrelo 550 m široko, globoko 680 m pod vrhnjo krono. Za romarje in planince je gora odprta od 1. julija do 31. avgusta. Spodnjo postajo žičnice nameravajo zgraditi na koncu avtostrade iz Tokia, od tu pa bi tekel promet po orjaškem predoru. Stroški so preračunani na ca. 12 milijard S din. L. 1969 bo naprava že gotova, če bo prefektura Jamaniši uspela prepričati javnost in vlado. Od Tokia do vrha Fudžijame bo potem samo še poldrugo uro.
SPUŠČANJE Z VRVJO spada med težja plezalska opravila. Vsak začetnik ima pred tem manevrom »rešpekt«, po nekaj spustih pa mu je seveda v veselje. Ne glede na to pa je spuščanje z vrvjo nevarno početje, pri katerem ni nikoli zapisano: »Meni se pa to ne more zgoditi«. Primerilo se je tudi takemu levu, kot je bil Emilio Comici. Vsa naša starejša plezalna bratovščina mu je priznavala nadpovprečnost, ki je ona ni nikoli in v ničemer dosegla. Bil je izkušen planinec, kako neki ne! In vendar se mu je v plezalnem vrtcu odtrgala zanka. Mladi Heinz Steinkotter, tirolski plezalec, ki živi v Trentu in se je tu prebil v dolomitsko elito, takole svetuje mladim plezalcem: Spuščaj se samo tam, kjer pri umiku ne moreš več plezati (v plezalnem vrtcu se uri v plezanju navzdol); uporabljaj le Dülferjev sedež, ne pa karabinski (Toni Kurz in še marsikdo bi bil živ, če bi se zanašal samo na Dülferja); stare konopljene zanke zavrzi in uporabljaj le perlonske. Pomni, da se perlon ob perlon bolj tare kakor perlon ob jeklu; preizkusi klin za spuščanje, zabij raje dva klina. Če ne sedita dobro, vzemi v roke sveder. Če se ti zato smejejo, naj se kar! Samo ti odgovarjaš za svoje življenje. Nikoli se ne spuščaj brez Prusikovih zank. Ko vržeš vrv, glej, da bo dosegla kako polico. Preizkusi, kako teče vrv. Če ne bo tekla, boš imel kakih 40 m telovadbe s Prusikovimi zankami. Nikar ne polagaj vrvi na kako rez. Pazi, da z vrvjo ne boš rušil kamenja. Če se spuščaš v neznanem svetu, uredi stojišče, preden pride sonaveznik za teboj. Dobro se varuj! Terjaj od sonaveznika, da se zavaruje na posebnem klinu, ne na vesnem (spustnem klinu). Skoro vse nesreče pri spuščanju so se zgodile zaradi neprevidnosti in lahkomišljenosti. Ni lahko najti dobra spustna mesta, kakor npr. v Vajolettskih stolpih. Če pa se bomo zavarovali po gornjih nasvetih, se nam skoro ne bi smelo kaj hudega zgoditi.
ELMUT SCHÖNER je po drugi svetovni vojni prevzel vlogo zares prizadevnega informatorja o gorah evropskega vzhoda, in s tem močno posegel tudi v naše alpsko področje. Njegov plezalski vodnik »Die Julischen Alpen« je najbolj dognana vodniška literatura, kar je je izšlo po vojni. Po alpinistični veljavi in hkratni organski vključitvi v turistično dogajanje pa nima tekmeca pri nas, saj se nam 33 let po izidu velepomembnega »Našega alpinizma« ni posrečilo izdati nadaljevanja podobno zasnovane vodniške knjige (vodnik »V naših stenah« je urejen po izbirnem načelu). Schöner si je s svojim delom, s prevodi iz češčine in ruščine in z vodnikom po Julijcih pridobil v planinski literaturi svetovno ime. Zato ni čudno, če je za münchenski »Alpinismus« ocenil tudi Heinza Zechmanna knjigo »Ljubavna izjava Julijskim Alpam«, ki je izšla hkrati v Gradcu in Stuttgartu (Leopold — Stocker Verlag). Schöner ju na prvi pogled ni všeč, ker knjiga obravnava samo Zapadne Julijske Alpe, torej italijansko tretjino Julijcev. Všeč mu ni fabulativna stran knjige, ki si je po krivem vzela za kuliso prelepo Zajzero, Donjo in druge doline tam okoli. Jedro knjige je namreč tako, da je Schöner svoji oceni dal naslov »Julijci s seksom«. Ne zavija oči svetohlinsko, pač pa mu je odveč po nemarnem privlečeni planinski okvir za vulgarno naturalistično podobo flirta v gorah. Srdi se nad naslovom knjige, ker meni, da je naslov le goljufiv vabnik na vsakdanjo, prestano jed, ki jih pogrošna literatura povsod po svetu ponuja preveč.
VISOKE TATRE niso tako visoke kot Alpe. Morda jim prav zato še bolj pritiče zveneči prilastek. Pred leti smo poročali o imenitnem vodniku po Tatri, ki ga je napisal Arno Puškaš, pravi zgled, kako naj bi nekaj podobnega nekoč izšlo tudi o naših Alpah. Zdaj je turistično redigiran izšel ta vodnik tudi v nemščini. 40 let je že minilo, odkar je kaj podobnega o Tatrah izšlo v jeziku naroda, ki je s svojim ravnanjem leta 1938 spet pokazal, da še vedno upošteva Bismarckovo besedo o velepomembni geopolitični legi Češke in Slovaške. Kolikor je bilo zadnja leta nemških turistov v ČSSR, so še vsi rabili vodnik Kojnarnickega iz l. 1918 in Heftyja iz l. 1922. Nemška izdaja Puškaševega vodnika ima 30 kart, ki imajo vrisano vse, kar je novega, med drugim tudi vse smuške proge. Na kratko je opisana tudi klima, favna, flora, promet, koče in domovi, zgodovina »taternicztva«, kakor pravijo Poljaki. V nemščini bo izšel tudi plezalski vodnik.
GIORGIO BRUNNER je znano tržaško alpinistično ime, bližje seveda našim starejšim plezalcem, saj se je rodil l. 1897. Umrl je proti koncu l. 1965. Poznala ga je vsa alpinistična Italija kot pristaša klasičnega, stilno čistega plezanja Comicijevega sonaveznika, s katerim je naredil 50 velikih tur, med njimi 20 prvenstvenih. Imel je za seboj 600 pomembnih vzponov, desetina od teh je bila prvenstvenih. 100 vzponov je opravil kot samohodec, med temi je bilo troje prvenstvenih. Plezal je tudi v severni Norveški, bil z ekspedicijo v Andih. Najraje pa je zahajal v Julijce, kakor skoraj vsi Tržačani. Kot študent elektrotehnike v Švici je spoznal tudi Zapadne Alpe. V nemškem svetu ga poznajo kot prevajalca Comicijeve knjige »Heroični alpinizem« (Alpinismo eroico), ki je izšla pod naslovom »Berge — Klettern« pri Pflaumu v Münchenu l. 1964. L. 1957 je izdal pri Alfi v Bologni knjigo o svojih poteh po gorah pod naslovom »Un uomo va sui monti« (Človek v gorah). Bil je član CAAI, akademik. L. 1965 je kljub želodčni bolezni še stopil na Poliški Špik (Montaž).
SPIRO DALLA PORTA XIDIAS je znan tržaški planinski publicist, našemu življenju nenaklonjen. Ima pa precej znano ime, ker že desetletja objavlja dosežke prizadevne tržaške sekcije CAI. Lani je izdal knjigo o tržaških »ekspedicijah« na Olimp, Parnas (2459 m) in Gamilo. Pisec je sam po poreklu Grk in obvlada grški jezik. Tržaški planinci so v grških gorah opravili več prvenstvenih tur.
GANSSER AVGUST je univerzitetni profesor v Zürichu in je dalj časa raziskoval v Garhvalu, Sikkimu in Bhutanu. Lani je v angleščini izdal »Himalajsko geologijo« (Geology of the Himalayas) na 289 straneh s 149 risbami in 95 fotografijami. Znanstveno največ vredno je poglavje o Bhutanu, saj je prvič geološko obdelano področje. Himalaja se razteza 2400 km na daljavo. Jasno je, da en sam človek ne more vsega tega znanstveno obvladati. Gansser je skrbno zbral vse dosežke himalajskih geologov in ustvaril delo trajne vrednosti.
SOVJETSKA PLANINSKA LITERATURA se je začela pisati med drugim na Kavkazu v taboru Adyl-Su v višini 2200 m. Tu so pred vojno začeli izdajati list »Šola poguma« glasilo alpiniade sindikatov. List sprva ni bil tiskan, ampak razmnožen v 200 izvodih. Še pred tem listom je nekatera planinska vprašanja obravnavala revija »Na kopnem in na morju«. Po drugi svetovni vojni je začela izhajati revija »Premagani vrhovi«. Doslej je izšlo devet zvezkov, ki obsegajo od 400 do 500 strani. Veliko pozornost posveča višinski fiziologiji in inozemskim ekspedicijam v Himalajo in Karakorum.
ISKANJE Z MAGNETOM v plazovih je jeseni 1965 odklonila tudi avstrijska gorska reševalna služba in se s tem postavila na stališče IKAR, ki ga naša javnost dobro pozna iz beležk v tej rubriki in iz posebne publikacije GRS v začetku leta 1966. Avstrijska reševalna služba opozarja javnost, da je vse delo z magneti šele v preizkusnem stanju in da se je za zdaj treba držati konservativnih reševalnih metod. Svari pred nakupom magnetov, ki bi utegnili razširjati psihozo absolutne varnosti.
LEDENI PLAZ V Andih konec leta 1965 je bil neprimerno večji kot katastrofa v Mattmarku. Vas Olayan v Peruju je ledena masa pokrila, porušila in ubila 100 ljudi.
Olayan leži v provinci Huari, 400 km severozapadno od Lime v masivu Cordillera Negra. Olayanska katastrofa spominja na ono v dolini Santa, 10. januarja 1962, o kateri smo takrat obširno poročali. Dolina Santa leži v Nevado Huascaran-Raurahirca. Ledeni pogrom pomešan s kamenjem, gruščem, blatom in vodo se je z višine zrušil v dolino, pobral 12 vasi in pomoril 4000 ljudi. Takrat smo našteli več takih nesreč v Andih: Delno uničenje mesta Huaraza leta 1941, Chavina l. 1945 in Huallanca l. 1950. Perujska vlada je l. 1962 ustanovila posebno komisijo za proučevanje grozečih visečih ledenikov. Olayan je dokaz, da bi morala komisija še bolj zavihati rokave.
LASISTAN je visokogorje južno od sovjetsko-turške meje, z značilno klimo med vlažno cono v Kolhisu in suho anatolsko stepo. Leta 1965 so ti Nemci in Avstrijci oblezli 21 vrhov pod vodstvom Hansa Thome, večji del s prvenstvenimi vzponi ali po neuhojenih poteh. Vsi vrhovi segajo preko 3000 m, najvišji je Kackar, 3937 m. Lasistan se razteza na daljavo 50 km. Dva glaciologa sta prvič po 30 letih v coni, ki je bila vojaško nadzorovana, hodila po stopinjah nemško-avstrijskih raziskovalcev Rickmerja Rickmersa, Kreneka in Leuteita. Poročajo o izredni lepoti teh gora, jezerih, bistricah, ledenikih in gozdovih sleča pa tudi o izredni gostoljubnosti tamkajšnjih hribovcev. Gorovje je najlažje dosegljivo po morju iz Istambula do Trabzona, nato pa preko »Severovzhodno anatolskega gorovja«, kakor Turki uradno imenujejo ta del.
400-LETNICA SMRTI CONRADA GESSNERJA, züriškega zdravnika, prirodoslovca in misleca, ki je minila decembra 1965, povezujejo s 450-letnico njegovega rojstva, ki so se je poznavalci planinske zgodovine spomnili marca 1966. Veselje do narave mu je vzbudil njegov učitelj kaplan Frick še kot otroku, ki je kmalu govoril latinsko kot materni jezik in je kot 14-leten dečko dobil Zwinglijevo štipendijo v Collegium Carolinum v Zürichu. V bitki pri Kappelu je leta 1531 izgubil svojega očeta in zaščitnika Zwinglija, odšel 16-leten v Strassburg, se vrnil v Zürich, študiral nato v Parizu jezike in prirodoslovje, v Eourgesu antične jezike in teologijo, nato v Parizu še medicino, skratka postal je polihistor nenavadno širokega razgleda po vsem duhovnem svetu. Leta 1534 je moral bežati v Francijo, kjer je Franc I. dajal streho protestantom, leto nato pa je postal učitelj v Zürichu, l. 1536 pa je nadaljeval s študijem medicine v Baslu. Tu je izdal grško-latinski leksikon, ki mu je prinesel ime. L. 1537 je postal profesor za grščino na univerzi v Lausanne, dobro plačan in podprt. Z ženo je prehodil ves Wallis, izdal 1541 botanični priročnik, študiral med drugim zdravilne vrelce, l. 1542 izdal grško, latinsko, nemško in francosko zbirko vseh znanih rastlin, ki je prišla prav zdravnikom, lekarnarjem, botanikom in različnim raziskovalcem. Tri leta nato je odšel v Montpellier študirat medicino, se je pa poleg tega še vedno posvečal botaniki in zoologiji, predvsem ribam in morskim živalim. V disertaciji je branil tezo, da je »centrala življenja v možganih, ne pa v srcu«. Nato je v Zürichu učil fiziko, matematiko, prirodoslovje in etiko, se mnogo udejstvoval v javnosti in obiskoval tudi nižje vrhove, 29-letni Gessner je l. 1545 izdal leksikon »biblioteca universalis«, v katero je zajel blizu 300 avtorjev, 1557 »Historia animalium« na 4500 folio-straneh s 1200 lesorezi. Mnogo morskih živali je prvi upodobil. Zastavil je tudi knjigo »Historia plantarum« in napisal pri tem vrsto botaniških razprav, v katerih je kazal naslednikom pravo pot h klasifikaciji rastlin. Zapustil je 1500 rastlinskih risb, l. 1561 izdal katalog »Horti Germaniae«, pravo olajšavo, ki je njegovim naslednikom omogočala botanične raziskave.
Da se ga spominjajo s posebnim spoštovanjem planinci, ni nič čudnega. Opazovanje in doživljanje narave je imel za neobhodno potrebno za človeško srečo. Na vsaki strani svojega dela »Descriptio montis Fracti« (Pilatus) govori z navdušenjem o gorski naravi. Že v 16. st. je Gessnër opeval visoke gore kot čisto, lepo, vzvišeno razvedrilo. Dvesto let pred Hallerjem je opozoril na značilnosti višinske vegetacije in jo znanstveno opisoval, ne samo zunanji habitus, marveč tudi morfološko najvažnejše organe. Njegov opis Pilatusa iz l. 1555 je prvi prirodoslovni opis švicarske gore. Seme, ki ga je zasejal, dolgo ni vzklilo. Ko pa je po stoletjih vendarle pognalo, je obrodilo tisočero in se še vedno razrašča.
ANGLEŠKO ŠESTICO v zapadni steni Aiguille de Blaitière je lani ponovila 30-letna učiteljica iz Nancyja Claude Simon s tremi prijatelji iz Nizze. V steni so bivakirali enkrat, pri sestopu preko severozapadnega grebena pa še enkrat. Brownovo smer je Simonova zmogla brez izkušenj v težkih smereh. Za seboj je imela le 14 dni tečaja v Calanques, obmorskih pečinah pri Marseillesu, kjer prireja UNCM svoje alpinistične tečaje.
MT. WHITNEY (4420 m) je najvišja gora v Kaliforniji in smo o njej že poročali. Ce bo ameriško ministrstvo za notranje zadeve za to, bodo goro prekrstili v Mt. Churchill v čast pokojnemu angleškemu državniku.
KILIMANDŽARO (5963 m) ne spada med najbolj reprezentativne pettisočake na planetu, vendar uživa precejšnjo popularnost že 80 let in čez. Pri današnjem razvoju ta gora med Tanganjiko in Kenijo ne pomeni več nobene skrivnosti. Evropo je z njo seznanil nemški misionar dr. J. Rebmann, raziskal pa jo je leta 1887 nemški geograf Hans Meyer iz Leipziga. Oktobra leta 1889 je najvišji vrh v masivu Ludwig Purt-scheller krstil za »Vrh cesarja Viljema«. Nemci so postavili tudi Bismarckovo kočo (2800 m) in Petersovo (3749 m). Po prvi svetovni vojni je tu delal Kilimanjaro Mountain Club v Mošiju, ki je postavil kočo na Kiboju (4724 m). Precej so tu delovali tudi Italijani in pustili svoja imena: Guglia Cortina, Guglia Guide e Scoiattoli di Cortina. Sad njihovega dela je Tremontijeva monografija o gori, ki je lani izšla v Bologni.
GREBEN FURGGEN poznajo skoro vsi povprečni poznavalci Matterhorna. Ne spada med najlažje dostope na vrh »zermattskega leva«, nasprotno, pritiče mu označba »težko«. 56-letni Riccardo Cassin je lani stopil na Matterhorn po tem grebenu kot inštruktor tečaja CAI. Levo (južno) od tega grebena v južno-jugovzhodni steni Pic Muzio, visoki 900 m, sta lani preplezala dva »pajka« (»ragni«) iz Lecca, domovine Riccarda Cassina, torej iz šole velikega prvaka v Pointe Walker, po imenu Zucchi in Lanfranconi. Potrebovala sta dva bivaka.
PALA je svetovno znana dolomitska skupina, predvsem po Cima Canali, katere zapadno steno primerjajo velikanskim orgelskim piščalim, sicer pa oblikovitost stene ni prav nič senzacionalnejša od kake Široke peči. Cima Canali je seveda preprežena s slavnimi smermi, ki so nastale po l. 1879, ko je vodnik Michele Bettega pripeljal na vrh angleškega gospoda C. C. Tucketta po južnem grebenu (H—III). Po severni steni sta l. 1894 pristopila Zecchini in W. L. Brodie (IH). Potem je bil dolgo časa mir, čeprav so se z zapadno steno spogledovali številni italijanski vodniki. Šele l. 1927 sta dva plezalca, Felix Simon in Fritz Wiessner, oba iz šole Elbsandsteina, prišla čez zapadno steno v 7 V» urah. (+ IV — V). L. 1930 sta Emil Solleder in F. Fontein preplezala Torre Giallo (Rumeni stolp). Centralno kaminsko smer sta l. 1935 opravila Mazzotti in Capelleto. Potem je v smer Simona in Wiessnarja vstopil Buhl s Herwegom. Nista šla v levo, ampak naravnost čez rumeno rdeče previse in izpeljala idealno smer naravnost na vrh (V—VI). L. 1951 je Gino Soldà prišel prvi preko severozapadne stene Torre Gialo (V), z njim sta bila N. Martin in J. Sida. L. 1953 sta Brunet in Pellican zdelala severozapadni raz (III—IV), ista naveza je še isto leto zmogla tudi zapadni vrh (VI) po smeri, ki je bila do leta 1965 le trikrat ponovljena. L. 1957 sta v severozapadni steni našla novo smer Španec Anglada José Manuel in Guill Amon, l. 1962 pa Franzina in Novelle še eno v osrednjem delu. Vendar Cima Canali še čaka na moderne direttissime, ki bodo tekle po doslej nedotaknjeni »kopnini« navzven »tekočih stopnic« — streh v zapadni steni Cima Canali.
SMUČARSKA GORA DOLOMITOV je od leta 1930 Marmolada, torej iz časov, ko so se pri nas v Bohinju pokazali prvi možje podaljšanih stopal. Za Marmolado velja, da jo je kot smučarsko goro odkril avstrijski oficir Richard Loschner, ko je poskusil edinstveni smuk po severni strani do jezera Fedaja s 1200 m višinske razlike, kar si pri nas le težko zamislimo (npr. z vrha Raduhe do Radušnika ali še niže njega; a to je le redkokdaj možno, ker ni snega za to, tam pa je sneg skoro leto in dan!) L. 1935 je Langes tu »iznašel« veleslalom, l. 1945 pa je 62-letni Trentinec zgradil na Marmoladi lift od jezera Fedaja (2040 m) do Pian dei Fianconi (2600 m) na začetku ledenika. Od tu je do vrha še slabi dve uri. L. 1947 je plaz odnesel gornjo postajo. Graffer je takoj postavil novo, smučarji so še bolj pritisnili. L. 1950 pa je plaz uničil skoro vso traso žičnice. Vendar jo je Graffer takoj obnovil. 8 let nato je plaz uničil spodnjo postajo, ne da bi bil poškodovan kak smučar, turist ali uslužbenec. Deželna vlada Trentino Alto-Adige je sklenila žičnico zapreti do 20. februarja, s čimer pa ni sklenila nič pomembnega, saj se plazovi takega koledarja ne drže. Te nesreče so dale misliti Bellunezôm, meščanom iz Belluna, na katerih deželo meji Marmolada. Iz ptičje perspektive si je Marmolado leta 1962 ogledal Bellunčan alpinist Furio Bianchet in ugotovil, da bi se žičnica mogla izogniti plazovom na severovzhodni strani. Nastal je gigantski načrt: žičnica iz Malga Ciapela (1446 m) na Forcella
Serauta (2874 m), odtod pa na koto 3259, malo pod Punta di Rocca. To bo smuk! 1800 m višinske razlike, brez vsake ovire! Bianchet je ustanovil »Società Marmolada« glavnino je dal finančnikom dr. Bruno Vascellari iz Bolzana, gradbeniki pa so obljubili, da bo jeseni 1966 stvar že tekla. V 11 minutah bo na Punta di Rocca prišlo po 600 oseb. Vse skupaj ne bo stalo več kot nekaj čez 1 milijardo S-din z obema restavracijama pri spodnji in zgornji postaji. Na planini Ciapella bo zrasla smučarska vas. »Società Marmolada« pa bo rešila tudi severno stran in bo speljala nihalno žičnico z dvema opornikoma od Fedaje do Seraute, kjer bi se priključila na linijo Ciapella—Marmolada. Vzplamtela je huda polemika med Trentom in Bellunom, kajti Graffer ne pusti, da bi glodali Bellunci orehe tudi na trentinski strani. Odločila bo seveda rimska vlada.
MONTBLANSKI PREDOR je sprožil načrte za nadaljnje cestne skrajšave skozi drobovje gora v Francoskih Alpah. Tako so se začeli deli za predor Fréjus, delajo se načrti za predor Lacroix, ki bo skrajšal cestno zvezo med Marseillem in Turinom, predor Mercantour pa bo skrajšal pot veletoku turistov, ki dere na Côte d’Azur, menda najbolj znano letoviško obalo na svetu.
ZLATO MEDALJO ZA ALPINISTIČNE ZASLUGE dajejo tudi v Italiji, ne samo v Franciji in drugod. Lani jo je v Milanu dobil Bepi de Francesch, čigar ime večkrat omenjamo v tem razgledu. De Francesch je svoje vrste mojster, kako aktualizirati alpinizem, s pomembnimi gesli iz politike laične in cerkve—veter družbenega življenja sploh. Septembra 1961 je dal svoji smeri v Piz de Ciavâzes ime »Via Italia 1961«. Za peto obletnico jo je ponovil s Franceschettijem kot 9. naveza. V letu 1961 sta bila pri prvem vzponu še Romanin in Wuerich. De Francesch je z jubilejno ponovitvijo opravil 700. plezanje. Po poklicu je policijski uradnik, že večkrat odlikovan. Med najnovejšimi njegovimi vzponi je posebno znana smer v severni steni Cima de Gasperi (VI —), »Via Olympia« v severovzhodni steni Rosengartenspitze dalje »Koncilska smer« v jugoza-padni steni Rotwanda (Roda di Vael), doslej neponovljena, in južni raz Piz Lasties. Se marca 1966 je preplezal zapadno steno Piz Meda v Marmoladi (250 m). Ce ga vprašajo, zakaj pleza, odgovarja, da mu je plezanje religija.
NAŠO NESREČO V BONATTIJEVEM STEBRU poleti 1965 je zabeležil tudi svetovni alpinistični tisk. Omenja, da so se podobne nevšečnosti zaradi muhavega vremena dogodile mnogim ameriškim, francoskim in avstrijskim navezam v Druju, Jorasses, Peutereyu. Omenjajo sedem noči, ki sta jih prebila 10 raztežajev v višini 3400 m pod vrhom, ker nista bila pripravljena na vse mogoče težave, ki slede po vremenskem preobratu. Reševanje je prevzela Ecole de Haute Montagne (EHM, ki ima to dolžnost v drugi polovici avgusta, ENSA pa v prvi polovici) in je napregla vse svoje sile! 50 mož in dva helikopterja tipa Alouette III. V svojo kroniko so to reševanje zapisali kot izredno uspešno, saj so ga opravili v zelo grdem vremenu in to uspešno. Ključ do uspeha je bila 100 metrska prečnica, po kateri je umik iz stebra možen, seveda ga je treba poznati (višini »Rame«).
ESKIMSKE VPREGE S SANMI SO uvedli v francoskem zimovišču Avoriaz pri Morzinu. Občinski možje so se, kakor v nekaterih krajih v Švici in Avstriji, odločili, da bodo dali svoji turistični industriji arhaični, konservativni, romantični nakit, s tem da bodo odpravili avtomobile in dovolili le še sani. Živali je pospremil iz daljne Laponije Eskimo Esko Kangorniemi in učil Savojce, kako naj severnjaške živali hranijo, da bodo obstale. Savoja je bila Eskimu všeč, vendar se mu je mudilo domov, češ, da je prevroče.
SEVERNO STENO MATTERHORNA so poleti 1965 naskakovale številne naveze. Vse kaže, da gre njena pot med »odprte« stene, saj so časi, v katerih naveze zmorejo 1200 m prepadne strmine, vedno krajši. Med drugimi jo je preplezal tudi Ceh Kari Hauschke, ki ima za seboj najtežje smeri v Visoki Tatri in biva v Reutlingenu. S Haagom je vstopil v steno ob štirih popoldne, bivakiral v prečnem ozebniku in izstopil naslednji dan opoldne.
NORTH AMERICA WALL je 900 m visoka stena v El Capitanu, o katerem smo že nekajkrat pisali v zvezi z Yosemite Valley. Prvi plezalci so bili v tej steni deset dni.
DIRETTISSIMO V ROTWANDU (Roda di Vael), v jugozapadni steni, sta leta 1960 vklesala Cesare Maestri in Claudio Baldessari, dva dolomitska plezalska pojma. Ocenila sta 450 m visoko steno s VI A2—A3. V začetku marca 1966 sta to ekstremno smer ponovila Kampf in Weidlich iz Nürnberga v 16 urah. Oba sta iz plezalnega krožka, ki si je nadel ime »Teufelskralle«, najbrž po zgledu italijanskih »veveric in pajkov« (Nemci imajo radi patos, zato so posegli po hudičevih krempljih). Bivakirala sta 60 m pod teraso, ki je kot nalašč za zamudnike, ker je Kampf prvi dan odletel, terase nista dosegla in sta morala noč prebingljati na »visečih klopcah« pri — 20° C. Ker sta imela dovršeno opremo, ni bilo hujših posledic, le 17-letni Weidlich je na prstih ene roke odnesel ozebline I. stopnje, ker je pri plezanju izgubil rokavico.
Pozimi je bila ponovljena tudi »brutalna« prosta plezarija v Eisenstecknovi smeri iz leta 1947. Ponovila sta jo dva Tirolca.
JUŽNA STENA GRAND CAPUCINA, ki so jo prvi preplezali Asper, Bron, Grossi in Morel, so leta 1965 poleti četrtič ponovili in sicer italijanska naveza Bertone in Vaccari. Italijana pravita, da je ta »švicarska« smer po težavah enaka onim v vzhodni steni, ki jo je leta 1951 preplezal Bonatti.
PIC GASPARD v la Meije ima znamenito severno steno. Poleti 1965 sta jo preplezala Ginel in Pinard po novi smeri, levo od obeh starih smeri. Porabila sta 11 lednih klinov in v 16 urah izplezala do vrha. V kopni skali sta težave ocenila s IV, — V.
GORSKI PAJEK je plezalska družbica v Münchnu. Njen član je tudi Amerikanec, ki se piše John Ambros Timpleton Price in živi v Münchnu. Septembra leta 1965 je sam ponovil direktno smer v severni steni Velike Cine. Monakovski plezalci pa mu niso verjeli. Oskrbnik v koči »Tri Cine« je izjavil, da se je Amerikanec oglasil le za vpis v knjigo vzponov. Prvi, ki je direttissimo v Veliki Cini ponovil, je bil Kari Flunger iz Muttersa. Bilo je 6. julija 1961. Se isto leto se je Flunger ubil v jugovzhodni steni Schüsselkarspitze.
VEVERICE se dobro drže v Cortini in okoli nje. V tej plezalski družbici najdemo vedno nova imena, ob katerih se spominjamo nekdanjih plezalcev velikega ugleda. Zdaj se je med vevericami pojavil Ivan Dibona, ki je z Lucianom da Pozzo februarja 1966 preplezal jugovzhodno steno Monte Taé v sedmih urah. Smer sta ocenila VI +, sestopala sta ogrožena od plazov. V steni sami pa so bile poletne razmere, saj sneg nima kje obstati. Jugovzhodno steno Monte Taé sta prva preplezala junija 1953 pokojni Michielli in Franceschi, prav tako »veverice«. Pravijo, da je to najtežja smer v skupini Grande— —Croda—Rossa. In spet bo odmevalo slavno Dibonovo ime.
MALJOVISKA KOČA V RILI je bila konec leta 1965 priča tragedije bolgarskega alpinizma, ko je umrlo enajst alpinistov v plazu. Smrtno se je ponesrečil tudi ing. Mihail Ugljanov. Ta je vodil 15, članov alpinistične šole »Sofija« na težavno turo. Nesrečo primerjajo oni pod vrhom Aiguille Verte 7. julija 1964. Tudi v Bolgariji je bila Ugljanova skupina sestavljena iz najboljših alpinistov in je do nesreče prišlo že pri izstopu iz plezalskega terena. Tu so sprožili kložasti plaz in ni bilo rešitve. Ing. Ugljanov je bil mojster športa, imel je za seboj več prvenstvenih smeri v domačih gorah, plezal pa je tudi v Kavkazu, Visoki Tatri in v naših Julijcih.
ŠESTO STOPNJO imajo zdaj tudi v SZ, ker je prišlo do nekaterih vzponov, ki presegajo dosedanjo V. b. Nad V. b. cenijo naslednje vzpone: V Kavkazu: Vzhodna stena Ušbe, severni vrh (Cergiani 1964); ozebnik v severni steni Catyn-Tau, glavni vrh (Myšljajev 1959; leta 1963 ga je pri ponovitvi vzel plaz); severna stena Catyn-Tau, glavni vrh (Cesarev 1959); V centralnem Tienšanu: Pik Pobeda preko Pik Vaša Pšavela (še ni narejeno); severni steber Han-Tengri s severnega ledenika Inylček (Kuzmin 1964); južno jugovzhodni steber Han-Tengri z južnega ledenika Inylček (Romanov 1964). V Pamiru: Pik Komunizma po razu z ledenika Beljajev (Kuzmin 1959); severovzhodna stena Pik Revolucije (Myšljajev leta 1962); severovzhodna stena Pik Engels (Kustovsky 1964).
BOB je enako nevaren šport kot plezanje, je izjavil Ignacio Piussi, doma iz Trbiža, že leta zelo priznan italijanski plezalec. Prestal je težko bolezen, o čemer smo poročali. Čim je bil na nogah, se je podal v stene, med drugim je naredil novo smer v severo-zapadni steni znane Punta Tissi. Po bolezni se je oženil in se začel zanimati za vožnjo z bobom v četvorki. Udeležil se je svetovnega prvenstva v Cortini, na katerem se je njegova izjava o tem tveganem športu tako tragično potrdila.
BAVARCI V CITRALU, to je novica iz Münchna za poletje 1966. Kolch, brata Trübswetter (oba sta bila leta 1963 že v Hindukušu), Kick, mož, ki je bil že na Nanga Parbatu in dva geografa dr. Haserodt in Nagel, tvorijo bavarsko moštvo. Da bi se izognili Avstrijcem, ki so letos v masivu Tirič-Mir in v Istor-o-Nalu, so si Bavarci izvolili področje južno od Nošaka. Seveda ta razdelitev področij čaka še na pakistansko privolitev.
ŽELJA PO ZNANJU je po mnenju Borisa Levickega, avtorja mnogih razprav v SZ, ene od najbolj značilnih lastnosti ruskega človeka. Rusi so jo znali prenesti na druge narode SZ. Ta lastnost ne vzpodbuja sovjetske mladine samo pri poklicnem izpolnjevanju, ampak zajema tudi znanstvena spoznanja. Vztrajno in trmoglavo skušajo doseči svoj cilj, pri čemer se ne odrekajo stvarnemu in kritičnemu pogledu na svet.
KLJUČEVSKAJA je 4850 m visok ognjenik na Kamčatki. SZ in njeni alpinisti se ponašajo s tem, da imajo na Daljnem vzhodu tudi pravi vulkanski stožec idealne oblike. Kamčatka ima poleg tega izredno bogat gorski relief, je pa seveda nižji od Pamira, Tien-šana in Altaja, ki se drže drug drugega, relativno blizu strehe sveta.
EIGER je pozimi leta 1966 razburkal domala ves alpinistični svet. Direttissima v severni steni Eigerja in to v zimskih razmerah, s tehniko ekspedicionizma in z vsem, kar spada k njej, to je nanovo odprlo vsa vprašanja o alpinizmu, kolikor jih je obravnavalo zadnje stoletje. Nekateri vidijo v tem podjetju zaton alpinizma, drugi novo dobo, v kateri se bo poleg profesionalnega smučarja, profi-smučarja uveljavljal še profi-plezalec. Tehniki in opremi je v zadnjem desetletju v gorah klonilo marsikaj, o čemer smo pred 20 leti komaj sanjali. Ce je zdaj tu še zimska direttissima v Eigerju, je to samo člen v verigi razvoja alpinizma in dogajanja v svetu.
STOLP BREZ IMENA v Patagoniji, znan po 1000 m visokih stenah na vseh svojih straneh, sta si izbrala za cilj oba znana italijanska plezalca, oba doma v prigorju Dolomitov, prvi Armando Aste iz prijaznega Rovereta, drugi Franco Solina iz mesta Romea in Julije, iz Verone. Ta Torre Innominata je še bila pika na andinističnem zemljevidu. Navezi Aste-Solina so v Buenos Airesu obljubili letalo, ki bi ju v nekaj urah vrglo po zraku v Patagonijo. Pa se je nekaj zataknilo in Italijana sta se morala tistih 3000 km pre-guncati na tovornjaku in sta tako kasnila kaka dva tedna. Stolp je res podoben Matterhornu. Italijanski navezi se je posrečilo stopiti na teme. S seboj sta vzela še člane argentinske ekspedicije, ki se je tedaj tam okoli mudila.
ČEHI V HINDUKUŠU 1965. Povzpeli so se na 14 deviških vrhov visokih nad 5000 m v vzhodnem Hindukušu, med drugim Koh-i-Hevad (6849 m), Koh-i-Uparisina (6210 m), Koh-i-Qale Panja (6238 m) in Koh-i-James (6160 m). Ni se jim posrečilo priti na veličastni Lunghs, ki ga je leta 1964 fotografirala italijanska ekspedicija. Češko ekspedicijo je sestavljalo 13 mož.
Julija 1965 pa se je mudila pet članska češka ekspedicija v Pamiru v ledenikih Transalai. Prišli so na 7134 m visoki Pik Lenin, tretji najvišji vrh v SZ (najvišji je Garmo ali Pik Stalin 7495 m). Vzpon na Pik Lenin je trajal deset dni, najvišji tabor so postavili 6800 m. V ekspediciji je bila tudi ženska.
HINDUKUŠ se je podražil. Tako poroča »Afghan Tourist Organisation« oziroma njen direktor dolgega imena, Ghazi Mohamed Jan Khan Vat iz Kabule. Vlada je že leta 1965 sklenila posnemati Nepal in obdavčiti vedno številnejše ekspedicije v Hindukuš v višini 400 do 600 dolarjev sorazmerno z višino gore, ki jo ekspedicija želi.
ZAŠČITA SMUŠKEGA SVETA postaja v Švici zaradi vedno češčih zazidav vedno bolj potrebna. Kanton Bern je za svoje občine predpisal, da se ne smejo zazidati tiste površine, ki pridejo v poštev za igro, šport in smuška vežbališča. Občina Lauterbrunnen je za smučarske piste v Mürrenu in Wengnu odredila in zavarovala 12 m široke pasove in to utemeljila s splošno družbeno koristjo, saj sta oba kraja turistično močno razvita. Privatni posestniki so se zoper ta odlok pritožili, sodišče pa je potegnilo z občino. Sodišče pa je v svojem pravdoreku odločilo tudi o tem, da ni jasne meje med vežbališčem in pisto, saj slednja pomeni za bolj izurjene nov preizkus znanja in za smuške učitelje torišče, na katerem svoje učence uvajajo v skrivnosti smuka in slaloma. Prav isto velja za zemljišča, ki jih potrebuje sodobni vertikalni promet, brez katerega si sodobne smuške šole in zimskega turizma ne moremo zamisliti. Privatniki so pravdo izgubili, priznana pa jim je le odškodnina za odvzeta zemljišča. Pravdorek švicarskega sodišča je za današnji čas več kot značilen. Spričo bujne rasti turizma in njegovih privatnih gradenj, posebno weekendov, veljajo utemeljitve in obrazložitve tega pravdoreka tudi za marsikak naš kraj.
MONT BUCKLAND na Ognjeni zemlji je visoka komaj 1800 m. Ker pa se vzdiguje naravnost iz morja, iz fjorda Agostini, je upoštevanja vredna vzpetina. Italijanski alpinisti iz Lecca, piše Lo Scarpone, trdijo, da ni nič lažja od Cerro Torre, za katerega je pokojni Lionel Terray dejal, da je v vsej zgodovini alpinizma najčudovitejši vzpon. V knjigi »Les joies de la montagne« (Radosti v gorah) piše Terray: »Zame tudi najbolj presenetljivi uspehi v Himalaji niso nič v primeri s to plezarijo v granitu in ledu, ki zreta v oči demonskim orkanom s Tihega Oceana.« Na Cerzo Torre sta prva prišla Cesare Maestri in Toni Egger. Slednjega je pri sestopu ubil kamen, Maestrija pa so našli pod steno napol mrtvega pod snegom.
Na Mt. Buckland so prišli plezalci iz Lecca 2. februarja 1966, potem ko so zdržali dolgo deževje in ledene vetrove, ki pihajo preko Ognjene zemlje. V ekspediciji je bil eden najboljših italijanskih plezalcev Carlo Mauri, ki je bil leta 1950 z Bonattijem na Gašer-brumu IV. (7980 m). Po letu 1961 ni plezal nič, ker ga je težka nesreča pri smučanju za več let držala doma.
Ognjena zemlja je z delom raziskovalca patra Alberta de Agostinija (1883—1960) postala domena italijanskih plezalcev. Opravili so tu nekaj vzponov, ki štejejo med vidnejše na svetu: Sarmiento, Monte Italia, Cerio, Južni steber Paine, zdaj pa so vpisali še Mt. Buckland.
PLEZALSKO ČELADO, ki zaradi svoje konstrukcije varuje lobanjo tudi od strani, torej ne samo pred kamenjem od zgoraj ampak tudi pred udarcem, če plezalec pade, je poslala na trg firma Ronner v Neu-Ulmu. Čelada je težja od prejšnjih tipov, zdrži pa dvakrat večji sunek oz. udarec.
KILAUEA NA HAVAJIH je posebne vrste vulkan. 25 decembra 1965 je nenadoma spet izbruhnil po treh letih, sicer pa navajajo izbruhe leta 1924, 1925, 1950 in 1955. Orografsko skoro ni samostojen vrh v prigorju Mauna Loa (4171 m), ki je tudi vulkan, Kelauen je visok komaj 1230 m in je tipičen »ščitni« vulkan, kakršni so tudi na Islandiji. Taki vulkani bruhajo samo lavo iz žrela ali iz radialnih odprtin na vse strani. Lava ima malo plinov, zato je eksplozivna faza kratka, v lavi pa je komaj 2 do 3 % drugih sestavin. Havajski tip tega vulkana je nekoliko drugačen od islandskega, je bolj položen, zato pa višji. Mauna Loa, ki tudi spada v to vrsto, sega 10 000 m v višino, če prištejemo podmorski del. Baza pa ima premer 400 km, 20-krat več, kot dosežejo taki vulkani na Islandiji. Oblika žrela pa je na Havajih in na Islandiji enaka, ima previsne stene, pod katerimi se svetlika jezero lave, ognjeno jezero. Kilauea ima znano ognjeno jezero Halemaumau, čigar lava poteka posredno od primarne magme. Imenujejo jo bazaltna lava, vsebuje relativno malo silicija, zato pa več železa in magnezija. Če se ohlaja, nastajajo v njej konvekcijske struje, ki tvorijo poligene celice, ki se strde v »bazaltne orgle«, v črnikasto in rjavkasto stebrasto strukturo.
