Tine Orel
V INFORMACIJO NAŠIM ALPINISTKAM: Mednarodna ženska ekspedicija »Sto žena na Mt. Blancu« (Cento donne sul Monte Bianco), ki si jo je zamislil in ki jo bo vodil žurnalist — alpinist Fulvio Campiotti, bo odšla iz Milana v ponedeljek 1. julija 1963. Ekspedicijo organizira sekcija Menaggio CAI v sodelovanju s Chamonixom in Courmayeurom s podporo centralnega odbora CAI. Z ekspedicijo bodo počastili 100-letnico CAI in spomin angleške alpinistke Isabelle Stratton, ki je 31. jan. 1876 kot prva ženska pozimi stopila na Mt. Blanc z vodnikom Jeanom Charletom, s katerim se je kasneje poročila.
Udeleženke se bodo zbrale v Milanu, na občini bodo slovesno sprejete (Villa comunale, Via Palestro), nato pa s pulmani v Courmayeur v najkomfortnejši hotel, 2. julija pa z vzpenjačo v Chamonix, bazo ekspedicije. Start bo šele takrat, če bo vremenska napoved jamčila vsaj dva lepa dneva. Tehnično vodstvo sta prevzela Camille Tournier iz Chamonixa, predsednik vodniške organizacije, in Enrico Rey iz Courmayeura. Razdelila bosta družbo v dve grupi: prva bo šla preko Grands Mulets, druga preko Aiguille du Goûter, ker bi sicer v obeh višinskih zavetiščih zmanjkalo postelj. Obe skupini se bosta združili na Col du Dôme in nato skupaj odšli proti vrhu. Sestop: Col della Brenva — Grand Corridor — Grand Plateau — Grands Mulets, ker je tu manj nevarnosti. Tournier in Rey bosta vzela s seboj po pet vodnikov, Michel Monnier pa bo v pomoč s svojo specialno gorsko policijo, predvsem zaradi radijskih zvez in reševalne službe. Dva prostovoljca zdravnika iz Bergama Quattrini in Freddi bosta tvorila zdravniško navezo, poleg njiju pa bo tu še dr. Camerini s Cosimom Zappellijem, ki je z Bonattijem prvi preplezal Pointe Walker pozimi, pet reševalnih navez, ki bodo poskrbele za tiste alpinistke, ki bi iz kakršnihkoli razlogov ne mogle nadaljevati pohod. Cela vrsta firm je darovala maso zdravil in prvih zavojev.
Po sestopu bo v Chamonixu slavnosten sprejem, nato pa bodo nadaljevale pot skozi predor pod Mt. Blancom v Courmayeur, kjer bodo deležne sprejema, na katerih bodo servirali folklorne prigrizke iz Val d’Aostee. Odtod pa s pulmani v Menaggio, verjetno pa še na sprejem k papežu. Žurnalist François Charlet in snemalec Pierre Tairraz, avtor filma »Med zemljo in nebom«, ki ga je posnel z Gastonom Rebuffatom, bosta ekspedicijo posnela.
Javilo se je že 15 Italijank, Švicarka Louloti Boulaz, ki je l. 1962 preplezala Point Walker, dve Holandki, tri Francozinje in ena Španka. Verjetno se bo prijavilo precej Angležinj.
Prijave sprejema Enrico Clerici, predsednik CAI v Menaggio. Pripravljalni odbor izdaja redne komunikeje za dnevni tisk. Komunike št. 2 je bil poslan tudi nam, gotovo z namenom, da bi se ekspedicije udeležile tudi naše alpinistke.
ZIMSKA OLIMPIADA 1966 še ni locirana. Močno se poteguje zanjo Garmisch — Partenkirchen, ponuja pa se tudi Oslo. Banff v Kanadi, Sestrieres, Davos, Saas-Fee, Zermatt in celo Sapporo na Japonskem. V Garmischu zato popravljajo skakalnico, Japonci pa pravijo, da je Sapporo bil na vrsti že l. 1940, pa je zaradi vojne zimska olimpiada odpadla.
HENRI OREILLER je eden od zimskih olimpijskih zmagovalcev, čigar ime se je po svetu nekaj let razglašalo. Proti koncu l. 1962 se je 36 let star smrtno ponesrečil v Montleryju pri Parizu. Brzino je imel rad in zdrvel je s svojim »ferrarijem« v avtodirki Coups des Salon v smrt. L. 1948 je zmagal v spustu in v alpski kombinaciji na olimpiadi v St. Moritzu. v slalomu je bil tedaj tretji. V pariški avtomobilski tekmi je imel pri brzini 160 km defekt, avto Ferrari GT se je dvakrat prevrgel, Oreillera je vrglo izza volana, dve uri potem je v pariški kliniki podlegel.
SMUČARSKE SERVISE bodo začeli urejati v večjem številu po alpskih turističnih deželah. To je potrebno toliko bolj, ker je smučarska oprema vedno bolj izpopolnjena, vedno bolj tehnično dovršena. Trgovine s smučarsko opremo že izdajajo za svoje blago garancijske liste, to pa pomeni spet večjo potrebo po dovršeni reparaturi in po vsem kar k reparaturi spada.
IZDELOVANJE SNEGA je iz Amerike prišlo tudi v Evropo. Novembra l. 1962 so v mestnem pomeriju Lausanne, 7 km od centra, odprli snežno pisto, ki jo bodo pokrili z umetno izdelanim snegom na površini 200 X 180 m. Opremljena bo seveda z vzpenjačo. Podjetje, ki je postavilo topove za izdelovanje snega, je AMF S. A., eksponent je Jean Pierre Baumann, direktor Confort et Technique S. H., in Georges Schafer, solastnik športne hiše. Lausannski meščan bo zdaj lahko smučal tudi ob delavnikih, kajti doslej je moral z avtom eno uro daleč na sneg in še ta ni bil vedno dober. Umetni sneg pa je vedno prvovrsten. — Umetni sneg je začela v Ameriki izdelovati družba AMF Overseas Corporation, vključena v American Machine & Foundry Company. S snežno mešanico »topovi« obstreljujejo pobočje. Topovi niso ravno težki, uporabljajo jih zaradi lahke gibljivosti tudi za »korekturo« snega na smuških dirkališčih. Vlažnost snega lahko popravljajo in prilagajajo vremenskim razmeram.
POLJSKI ALPINIZEM napreduje, poroča Jožef Wysoki. Visoke Tatre za Poljake ne zadostujejo, za psihične lastnosti Poljaka, da so premajhne, preozke in prenizke. Zato so
Poljaki že zgodaj posegli po lavorikah. L. 1818 je M. Malczewski prvi stopil na Aig. du Midi. L. 1931 so Birkenmajer, Dorawski in Szczepanski kot drugi preplezali južno steno La Meije. L. 1952 je Golcz preplezal Peuterey. L. 1939 so po ekspediciji na Aconcaguo prišli Poljaki na Nanda Devi East (7434 m) in to Karpinski, Bernai’dzikiewicz, Bujak in Klarner. Tensing je po drugi svetovni vojni izjavil, da je bila partija pod vrhom Nanda Devi East zanj najtežje plezanje, kar jih ima za seboj. Po vojni smo poljske uspehe v Alpah redno zasledovali. Biel, Rubinoviez, Berbeka, Hajdukiewicz so bili sprejeti v SAC, Biel in Dlugosz v Groupe de la Haute Montagne. Poljaki so dosegli lepe uspehe v Kavkazu in v Hindukušu (Nošaq 7500 m). L. 1962 sta bili v Hindukušu dve poljski ekspediciji in sta osvojili dva sedemtisočaka, po težavnosti enaka himalajskim. Vzhodni Hindukuš je še nepreiskan, zato je poljski uspeh toliko večji. — Cehi in Poljaki so na startu, da se uveljavijo v najvišjih gorstvih sveta. Pozno, a ne prepozno, meglio tardi che mai.
MATTERHORN IN EIGER. V severni steni Matterhorna so zabeležili 21 vzponov. Zanj sta wališka vodnika Darbellay in Vouilloz rabila komaj 7 ur. Ottin in Daquin pa sta v 10 urah kot prva zmogla direktno smer v zahodni steni — Eiger je imel ob zaključku sezone 1961 zabeleženih 23 vzponov preko severne stene, v l. 1962 pa je bilo do konca julija še 15 navez, Švicarji, Avstrijci, Italijani, Amerikanci, Angleži. Večji del nova imena, Italijani pa so poslali renomirana (Acquistapace, Airoldi, Asta, Mellano, Perego, torej Cassinovi možje z Mont Me. Kinley), Angleža sta bila znana Bonington in Clough, Amerikanec Harlin. Od 26. do 30. julija sta bili v steni dve ženski, Lile Boulaz in Mme Attinger, z njima Darbellay in znameniti Michel Vaucher. Ti so imeli smolo, dobili so ozebline prve stopnje.
PLEZALSKA SEZONA 1962 je bila glede na vreme tako lepa, kakršne od l. 1911 ni bilo. Od 15. junija do 15. septembra je vladalo v glavnem lepo vreme, bilo je le nekaj neviht. Zato je plezalska bera 1962 toliko večja. V Aig. Rouges de Chamonix so v petih dnevih preplezali vzhodno steno Aig. du Belvedere Bocianowski, James, Migno, Trivellini in Vic. Stena je visoka 125 m, porabili so 100 klinov. To gotovo ni »zadnji« problem, a omenjen je na prvem mestu. Poljaka Micholski in Gryczynski sta ponovila centralni steber Frêney, ki je s tem postal kar močno poljska zadeva. Poročilo govori že o anglo-poljskem bivaku na Chandelle, o katerem smo že poročali. Grand Capucin ima zdaj že preko 200 klinov. — Vodniški aspiranti — sama nova imena so kot prvi preplezali direktno smer v severni steni Pointe Adolphe Rey. Visoka je 350 m, rabili so 50 klinov, od tega 20 zagozd. 28 vodniških tečajnikov je pod vodstvom štirih vodnikov preplezalo ozebnik des Cosmiques v Grands Mulets. V Grands Jorasses je bilo mnogo plezalcev. Do l. 1961 je Pointe Walker štel 25 vzponov, zdaj jih ima 23 več! Škoda, da naše naveze ni vmes, vreme nam je dalo svojo šanso. Letošnje naveze so bile švicarske, francoske, angleške, ameriška (Hemming, Kendall), večji del sama nova, doslej neznana imena. V Petites Jorasses sta vzhodno steno kot prva preplezala Bonatti in Mazeaud. Aig. du Dru, zahodna in jugozahodna stena, je imela mnogo gostov, tako da jih kronika več ne našteva. Zabeležena pa sta bila s pozornostjo poljska vzpona po severnem vzponu Grande Rocheuse in po severovzhodni steni Les Di-oites, oboje prva ponovitev. Poljaki, ki so tu nastopili, se doslej niso pojavljali: Zygadlewicz (ženska), Bednarek, Krnicki, Potočki, Fermanik, Warteresewicz.
V DOLOMITIH je bila gneča plezalcev še hujša, kot smo že poročali. Spet je padlo nekaj »zadnjih« problemov, na priliko direktna smer v južni steni Campanile Basso, ki sta jo zmogla Stenico in Navasa v dveh dneh z enodnevnim premorom. Stena je visoka 450 m, VI+, 100 normalnih klinov, 20 svedrovcev, 10 zagozd. Znani francoski asi Lepage, Livanos, Marc Vaucher so kot prvi preplezali še eno klasično VI v Torre Gilberti, visoka je 800 m, 65 klinov, 22 ur. Livanos in Španec Anglada sta izvršila peti vzpon po severovzhodni zajedi v Crozzon di Brenta, ki jo je prvi zmagal Aste. Livanos jo je ocenil precej nižje. S svojo ženo Sonjo je Livanos v isti gori preplezal tudi klasično smer vodnikov v severovzhodni steni in jo ocenil kot najlepše prosto plezanje. Smer je visoka 800 m.
SUPERDIRETTISIMO so v jugozahodni steni Rode di Vael speljali štirje Italijani. Poteka med Maestrijevo in Hassejevo smerjo. Plezali so štiri dni, porabili 400 klinov, od tega 70 svedrovcev. Maestrijevo smer v Roda di Vael je ponovil Livanos z ženo in M. Vaucherjem. Novo smer v severozahodni steni Pan di Zucchero so splezali Aiazzi, Redaelli, Pellegrinon in Taldo, 150 klinov in zagozd. Znani dolomitski samohodec Belgijec Claude de Barbier je v Civetti kot prvi sam preplezal Comicijevo smer V zahodni Cini je 53 letni Cassin s štirimi mladimi plezalci iz Lecca preplezal svojo znano klasično smer v severni steni.
MODERNI EKSTREMIZEM v alpinizmu je zajel tudi Ameriko. V Sierri Nevadi so jugozahodni steni El Capitana Frost, Pratt in Robbins v šestih dneh potegnili »šestico« s 500 klini in 13 svedrovci. Enako v severni steni Higher Cathedral Spire, 180 klinov in 6 svedrovcev.
ANGLO SOVJETSKA EKSPEDICIJA V PAMIRU je gotovo najbolj zanimiva gorniška kombinacija v l. 1962, najsi jo pogledamo z alpinistične ali s politične strani. Ruska imena, ki so se pri vzponih, o katerih smo že poročali, pojavila, so nova: Ovšinikov, Sevastjanov, Šalajev, Malakov, Alkutov. Slednja dva sta po georgijski smeri zmogla jugovzhodno steno in vzhodni greben Pik Komunizma (7348 m, prej Pik Stalin). Ekspedicijo je vodil Hunt, smrtno sta se ponesrečila Noyce in Smith. Nekoliko manj zanimiva, a vendar pozornost vzbujajoča je bila francosko-poljska ekspedicija v Hindukušu, ki je prišla na 7000 m visoki Mandaras-Kuh.
NEMŠKA EKSPEDICIJA NA NANGA PARBAT je sicer uspela in potrdila sloves nemškega alpinizma, pravijo pa, da je bila »jurišna« trojica le preveč drzna in da je zato prišlo do takih žrtev. Low, Kinshofer in Mannhardt so naskočili vrh brez kisikovih aparatov, njihov bivak v višini 8050 m je bil več kot tvegana stvar, Lôw je že na večer čutil slabost, bil je ozebel kakor tudi ostala dva. Kinshofer je pri sestopu zaspal v metežu. Ker sta morala Kinshofer in Mannhardt oskrbeti svoje hude ozebline, je Low ostal za zmerom v tej za Nemce usodni gori. Po tej kritiki bi rekli, da je bil tabor IV (7100 m) prenizko postavljen (čeprav višje kot pri znanem Buhlovem vzponu).
ZAVETIŠČE GOÛTER v višini 3817 m, ne dosti pod vrhom Aig. du Goûter, so 23. sept. 1962 slovesno odprli. Gotovo je to edinstven objekt v Evropi, zgrajen s pomočjo pravega zračnega mostu, ki so ga tvorili poleti helikopterjev. Tudi na otvoritev je prišla množica osebnosti po zračni poti. Odprl je zavetišče sam Maurice Herzog, de Gaullov visoki komisar za mladino in športe, navzoč je bil savojski prefekt, štabi CAF in FFM, GHM, CAI, CAS, vodniki, tehniki. Kočo oskrbujeta zakonca Bochatay (da nista Bogata-jeva!) Herzog in De vies sta zavetišče imenovala ponos Francije. Herzog je v imenu vlade več članov CAF odlikoval z visokimi odlikovanji za športne zasluge. Zavetišče ima zanimivo zgodovino, povezano s prvimi vzponi na Mt. Blanc. Že l. 1785 je Saussure naročil Bourritu, naj na tem mestu postavi kamnito zavetišče. Do l. 1844 so našteli 34 vzponov na Mt. Blanc preko Grands Mulets. Po l. 1847 so našteli po 8 do 10 vzponov na sezono, a nobenega iz Saint Gervaisa. L. 1853 je tu poskusil Hudson, brez uspeha. L. 1854 je poskusil njegov rival dr. Loiseau priti na Mt. Blanc preko Aig. du Goûter. To se mu 70 let po Saussuru ni posrečilo, gre mu pa zasluga, da je v višini 3817 m nastalo zavetišče, ki pomeni ključ za vzpon na streho Evrope. L. 1858—1859 so zgradili tu kočico, ki je zdržala vse do l. 1936. Postavili so jo nosači in vodniki iz Saint Gervaisa. L. 1882 so jo prvič popravljali, vsaj toliko, da se vanjo ni naphal sneg. Rivalstvo med Saint Gervaisom in Chamonixom je zavetišče naredilo popularno, tako da so morali na istem mestu l. 1906 postaviti novo, večje, 4,20 X 3,20, visoko 1,80 m, za 7 oseb. Še vedno ga je prepihaval veter, tudi sneg je našel pot, kaj šele mraz. L. 1936 so postavili že kar lepo zavetišče s 30 ležišči, pa se je takoj videlo, da niso bili dovolj velikopotezni. Že l. 1942 je CAF začel zbirati sredstva za nove adaptacije. L. 1957 je CAF naredil petletni plan za modernizacijo teh znamenitih zavetišč: Albert I., Grands Mulets in Goûter. S temi je francoska stran Mt. Blanca dovolj oskrbljena, posebno če štejemo zraven še zavetišče Réquin, Tête Rousse, Argentière in Charpoua. Zapisano je, da je za zavetišče Goûter iz l. 1858 bilo potrebnih 86 nošenj in je bilo dovolj za kočo s 4 ležišči. Lahko si mislimo, koliko materiala je bilo treba za kočo s 76 ležišči! Vse to je opravila družba Gyrafrance s svojimi helikopterji, ki so štartali s heliporta na Bellevue. Ni bilo lahko: Letenje med grebeni, slabo vreme, bariere oblakov, megla, vse to je vplivalo na delovni načrt in večalo stroške, zidavo samo in vezanje so ovirali nenadni snežni meteži in mrazovi. Zato so stavbo postavili s čim bolj modernimi elementi, iz lahkega materiala, čim več izdelanega že v dolini, vendar precizno, da bi se stavba lahko upirala vetru, ki stakne najmanjšo površnost pri vezanju. Streha je morala biti taka, da je oskrbela vodo. Vso stavbo so najprej sestavili v tovarni z vso opremo, na mestu pa so jo stavili v dveh etapah. Zavetišče iz l. 1936 je moralo služiti delavcem, šele nato, ko je bilo del nove stavbe postavljene, so ga podrli. Skelet stavbe je jeklen, preračunan za preobtežitev 1 t snega na 1 m2 in za veter 150 km/h na fasado. Zunaj je ves obit z duralinoxom, znotraj pa ni videti nobenega kovinskega predmeta. Vse stene so obložene z lesom, termična izolacija je dovršena s pomočjo volne in mahu. Vodovodne napeljave in kanalizacija je iz plastične snovi, kurjava »centralna« z dvema radiatorjema, kroženje je omogočeno s termosifonom. Razsvetljavo daje propan. Zavetišče ima štiri spalnice, jedilnica ima 60 sedežev, vse pritikline so vgrajene ekonomično, moderno, oprema prav tako, skratka hotel v višini 3817 m, živa priča zgodovine planinstva več kot enega stoletja.
TRIGLAVSKO STENO, bavarsko in skalaško smer ter Čopov steber, je opisala v eni od zadnjih številk »Bergsteigerja« Ingrid Aigner. Dve Gradčanki sta z avtostopom prišli do Mojstrane, tu pa sta ju prevzela Ljubljančana Janez in Marjan. Opis je okviren, avtorica se Triglava spominja na počitku v južni steni Dachsteina.
ZNANSTVENE NALOGE planinskih društev so se vedno poudarjale kot značilnost planinstva, kot sestavina kulturnega značaja, ki ga ima planinstvo, alpinizem. Zato je med kriteriji za sprejem v akademske klube CA tudi znanstveno in literarno delo kandidatov, zato imajo CA in AV svoje znanstvene komiteje in odbore že od klasičnih časov. Tudi slovenska planinska organizacija je v skromnejšem obsegu temu sledila. Seveda planinske organizacije nimajo sredstev, da bi razvile samostojen znanstven program, njihova naloga je v tem, da vplivajo na znanstveni program s svojimi stališči, potrebami in pogledi na gorsko naravo, posebno kar se tiče gospodarjenja z njo. Pobude planinskih znanstvenih komitejev so potrebne, saj razmere v goratih predelih često niso dovolj znane ljudem, ki o znanstvenem programu odločajo.
DYHRENFURTH je v himalaistiki eno najbolj znanih imen. ÖAK (Österreichischer Alpenclub) ga je l. 1962 imenoval za svojega častnega člana za njegove znanstvene m športne zasluge, predvsem zaradi knjige »Tretji tečaj«. V hribe je začel hoditi l. 1903 kot smučar in alpinist. Od l. 1906—1913 je sodeloval pri geološki karti Engadinskih Dolomitov. L. 1930 je bil prvič v Himalaji na tromeji med Sikkimom, Nepalom in Tibetom. Tu je stopil na Jongsang Peak 7470 m in Doma 7442 m. L. 1934 je vodil ekspedicijo v Baltoro. Od l. 1933 živi v Švici v Uriju. Pravijo, da se drži gesla: Ljubezen do gora je najboljša.
EIGERJEVA SEVERNA STENA je prišla l. 1959 pred sodnijo, pravda pa se je končala šele l. 1962. Švicarja Stieger in Grünleitner sta namreč tožila Hiebelerja, da jima je storil krivico, ker jima je spodbijal vzpon čez steno. Hi ebeler je pravdo zgubil, obsojen je bil na globo 300 šv. fr. Ponovna obravnava mu je kazen znižala na 150 frankov. Grünleitner bi bil pravdo rad peljal še naprej, toda sodniki so odločili, da nima pravice, češ da so njegovi dokazi prav tako šibki kakor protidokazi Hiebelerjevi. Mnogi menijo, da gre pri obeh pravdačih največ za senzacijo in za komercialni alpinizem.
JAN DLUGOSZ je bil znan poljski alpinist, član CPHM, krakovske sekcije. 3. julija 1962 se je smrtno ponesrečil na grebenu Zadni Koscielec v Visoki Tatri. Dlugosz je užival mednarodno reputacijo, za seboj je imel zahodno steno Druja, Grand Capucin, steber Freney in najtežje vzpone v Kavkazu, predvsem v masivu Bezengi.
PLAZ V HUASCARANU 10. jan. 1962, o katerem so poročali po vsem svetu, je bil iz samega snega in ledu, ni bil kamenit, kakor so nekateri trdili. Plaz se je spustil po jugovzhodni strani ob šestih zvečer, ob uri torej, ko je v tem predelu zemeljske oble zaradi zahajajočega sonca sneg najbolj gnil, posebno na južnih in zahodnih straneh. Ne ve se. ali so ga sprožili seraki ali se je odkrhnila snežna kloža, sodijo pa, da je bila snežna masa težka milijone ton in je drla na daljavo 5 km, v širino 1 km, debelina pa je znašala povprečno 1 m. Danes je lahko slediti plazu. Začel se je pod zahodnim vrhom Huascarana (6655 m), najvišje gore v Cordilleri Blanci, se spustil preko ledenika na jugozahodni strani in dosegel brzino 150 km na uro Od tu se je gostil že z gruščem in skalami in dosegel dolino Šakša v visim 3200 m in pokopal ca. 700 vaščanov. Samo osem jih je nesrečo preživelo, ker so bili takrat zunaj vasi. Nato je plaz dosegel reko Santa v višini 2500 m, dolino, ki se imenuje Zeleni koridor med Cordillero Blanco in Nero. Tu se je vsa ta masa snega, ledu, blata, grušča in skalovja razširila v pošastno delto, ki je pokrila štiri vasi in del mesta Ranrahirca. 2700 prebivalcev je našlo smrt pod grmado teh materialov, visoko 10 do 20 m. Končno se je plaz ustavil v reki, potem ko je v 7 do 8 minutah premagal 4000 m višinske razlike.
Ranjencev ni bilo. Tu je šlo samo za življenje ali smrt. Po nesreči je bila glavna naloga očistiti reko in cesto ter preprečiti izbruh tifusa, saj se je v materialu razkrajalo poleg 3500 ljudi še najmanj 10 000 govedi.
NEMŠKO-AVSTRIJSKA EKSPEDICIJA na Nanga Parbat, ki jo je l. 1962 vodil spet dr. Herrligkofer, je uspela in spada med večje himalajske uspehe, ker je premagala pobočje Diamir. Pri sestopu se je smrtno ponesrečil Siegfried Low, eden od zmagovalcev direttissime v Cini. O ekspediciji bomo še poročali.
JAPONSKO-PAKISTANSKA EKSPEDICIJA, zanimiv himalajski »anšlus« je stopila 24. julija 1962 na Saltorokangi 7650 m zahodno od doline Nubru in ledenika Siačen. Tu so bili že l. 1909 Tom Longstaff, Arthur Neve in A. M. Slingby. L. 1960 sta Anderl in Senn tu imenovala Mount Depak 7150 m.
OAV je lani praznoval 100-letnico. Ima 265 koč, ki so v l. 1961 zabeležile 713 124 obiskovalcev in 440 000 nočitev.
JANNU 7710 m imenujejo največjo dosedanjo storitev v Himalaji. Francoski alpinisti so se nanj povzpeli 27. aprila 1962 in sicer Paul Keller, Réné Desmaison, Robert Paragot in Gyalzen Mičung. Naslednji dan so prišli na vrh še Jean Bouvier, Pierre Leroux. Yves Pollat – Villard, André Bertrand, Lionel Terray, Jean Ravier in Sirdar Wangdhi. Francoze je Jannu držal v šahu celih šest let. O vzponu bomo še natančneje poročali.
ŽELEZNICO NA VRH JUNGFRAU bi radi zgradili švicarski turistični magnati. Železnica na Jungfrau ni dovolj, za turistično industrijo je treba vedno novih velesenzacij. Seveda se je temu uprl SAC, vsaj več njegovih sekcij in tudi UIAA. Zelo je ogrožen tudi Matterhorn, na katerega so nameravali narediti vzpenjačo že l. 1891, nato l. 1907 in 1950. Misel seveda ni zaspala, zato ljubitelji prirodnega Matterhorna praznujejo »100 let Matterhorna« v strahu, da bi v drugo stoletje svoje planinske zgodovine utegnil stopiti močno spremenjen. Saj ga že zdaj močno oblegajo mnoge zračne prometne naprave, v bok pa se mu je zarila mogočna sled Železnice na Gomergrat (3152 m).
DIVJAČINO v švicarskem nacionalnem parku skrbno goje. Stalež v l. 1961 je 265 kozorogov, 1040 jelenov, 1220 gamsov. Stalež je od l. 1961 narasel za povprečno 15%. Nacionalni park je močno obiskan, v l. 1961 so na dan našteli povprečno po 1200 avtomobilov.
SIEGFRIED LOW, eden od štirih Nemcev, ki so l. 1917 v Cinah začeli z novimi plezalnimi metodami, se je, kakor smo že poročali, smrtno ponesrečil na Nanga Parbatu. V gore je začel hoditi l. 1948 kot vrtnarski vajenec z Jorgom Lehnejem. L. 1950 je že imel za seboj najtežje ture v Wilder Kaiser. L. 1957 se je priselil v Salzburg in ponovil vse najtežje smeri v Wettersteinu in Dolomitih. L. 1955 je ponovil kot deveti direttissimo v Predigtstuhlu, kot sedmi vzhodno steno Grand Capucina, kot trinajsti zahodno steno Aig. Noire. Tu je prišel v stik s Hermanom Buhlom in z njim plezal v zahodni steni Druja. L. 1956 prepleza severovzhodno steno Badile, prebije se skozi vihar, izpleza težko ranjen. Isto leto kljub poškodbi na meniskusu kot peti ponovi zahodno steno Druja. Tu ga je s Schmuckom došel in prehitel Buhl. L. 1957 je plezal v Zahodnih Alpah, zaradi slabega vremena pa se je umaknil v Dolomite in tu preplezal vrsto najtežjih smeri. Tu se je pridružil Lehneju, Hasseju in Brandlerju. L. 1957 niso uspeli, pretolkli so le težak bivak v stremenih v snežnem metežu. L. 1958 so od 6. do 10. julija speljali svojo direktno v severni steni Velike Cine. Prepira, ki se je potem razvnel, se Low ni udeleževal. L. 1959 je bila četvorica spet združena v smeri, ki jo je posvetila Hermannu Buhlu (Rotwand). L. 1960 je Low preplezal južni greben Aig. Noire, Via Oppio (južno steno v Croz dell’Altissimo), Schmuckov kamin, Dachl. L. 1961 se je izkazal v pobočju Diamir in se zato l. 1962 udeležil Herrligkofferjeve ekspedicije na Nanga Parbat. S Kinshoferjem in Mannhardtom je stal na Buhlovem vrhu, v senci te gore je v rokah obeh prijateljev tudi izdihnil.
LEDENIŠKE ŽRTVE pridejo na dan včasih več let po nesreči. Današnji glaciologi, če vedo za čas in mesto nesreče, zračunajo, kdaj bo mrlič z gibanjem ledenika odkrit. L. 1854 je Francoz Bacon de la Vilaneuf skušal priti na Aletschhorn. Njega in oba vodnika je vzel plaz, ledenik pa jih je odkril 33 let po nesreči. Rhonski ledenik je vrgel na dan zakonski par iz Milana pa 25 letih. Ledenik pod Matterhornom je lorda Douglasa vozil s seboj 50 let, od l. 1865. Novica o tem se je izgubila v kanonadah prve svetovne vojne. Islandski ledenik Vatnajokull je skrival žrtve od l. 1783 do l. 1876. 15 oseb se je zateklo pred vulkanskimi plini na ledeniška polja in našlo tu smrt. Potovali so z ledenikom s hitrostjo 2 cm na dan.
LEDNI SVEDER NARVA se je v zadnjih dveh letih v strmih ledenih vesinah povsem uveljavil. Je 12 cm dolg, 6 mm v premeru, teža 60 g, zdrži 2200 kp, torej ekstremno obremenitev. So pa tudi 8 cm dolgi, s premerom 5 mm, lomno breme 1300 kp, tehta 27 g. Ta drugi se rabi za vmesno varovanje, v ledenih previsih in vertikali, prihrani počasno sekanje stopov in oprimkov. Z njim lahko prideš iz ledeniške razpoke brez cepina in vrvi! Uporabni so brez kladiva in zato sila koristni tudi za vse klasične ledeniške ture, pa tudi v stenah s požledom do 8 mm debeline. Sveder ima tri zavoje v dolžini 3 cm. Ce ga zavrtiš 12 do 8 krat, ga že imaš zunaj, uho svedra pa je tako praktičen držaj, da je z njim delati res lahko. Treba pa je seveda otrebiti ledno ploskev, v trhel, gnil led nima smisla vrtati, v poštev pride le zdrav, trden led. Zavrtati ga je treba v led tako globoko, da se spodnji rob svedrovega ušesa opre ob led, preden se sveder kakorkoli obteži.
PRVO PARKIRNO STOLPNICO pri Franz-Joseph Hausu ob glocknerski cesti so že odprli. Stolpnica bo obratovala brez pristojbin. Drugo stolpnico že grade, imela bo pet nadstropij, razgled na Pasterzo in prostora za 900 osebnih avtomobilov. Podobne parkirne naprave bo imela tudi cesta na Gerloss, ki so jo začeli graditi l. 1960. Trasiral jo je graditelj glocknerske ing. Wallack in to tako, da je zajel najlepše razglede in smučarske terene. Široka bo 7,50 m (!), vzpon nikjer ne seže preko 9%, prevozna bo vse leto. V Avstriji vedo, kaj pomeni dobra alpska cesta v dobi motorizacije. Kdor tega ne ve, zaostaja za časom.
HINDUKUŠ pomeni »morilec Hindujev«, kar naj bi pomenilo, da mnogi verniki, ki romajo iz Indije v Bamyan, umro od naporov. Barmyan je kraj blizu Kabula v Afganistanu. Hindukuš pa meji na sovjetsko streho sveta Pamir in na Pakistan. Zadnja leta je bilo tu precej ekspedicij. O njih smo na kratko poročali, tu še dve tri drobtine iz švicarsko-nemške ekspedicije v Hindukuš l. 1961. Od Hamburga do Kabula so s volkswagni potrebovali en mesec, od Kabula do Gubaharja in doline Panšir pa en teden. Pri orientaciji na terenu jim je šel na roko švicarski geolog v službi OZN Hunger, imeli so angleške karte 1:1 milij., pa z njimi niso bili zadovoljni. Lokalne guvernerske oblasti so bile zelo gostoljubne in so jim šle povsod na roke. Na sedlu Anjuman so jim dali za spremstvo celo štiri oborožene može, vendar na »sovražnika« niso nikjer naleteli. Kjer so tu polja, jih umetno namakajo. Če ni vode, je pustinja. Naleteli so na Danca, študenta globetrotterja, ki ni imel urejenih papirjev. Policija ga je zavrnila na »dovoljeno« ozemlje, vendar s pripombo, da ne more naprej, ker ni nobenih mostov. To seveda ni bilo res, Švicarji in Nemci, ki so imeli dovoljenje, so zlahka napredovali in bili spet gostje lokalnih oblasti. Ko so prišli do težjega sveta, so se jim nosači uprli in morali so jih izplačati. Naprej so jim pomagali gonjači, vojaki in policaji. Bazo so si postavili v višini 3950 m nad dolino Hrebek. Stene tam okoli so izredno krušljive. Za vajo so se povzpeli od tu na neimenovani pettisočak, nato pa so bazo prenesli na višino 4500 m na breg ledeniškega jezera ob vznožju 6600 m visokega Koh-i-Bandakorja, ki so mu prvi stopili na teme Berlinčani l. 1960. Nato so dosegli koto 6250 m in uživali z nje lep razgled na Tirič-Mir (7700 m) in Noshaq (7510 m). Bilo je precej hladno (— 17° C), vendar kaj hujšega niso doživeli. »Bil je le zahtevnejši ledeniški izlet«. Vrnili so se po isti poti v izhodišče. Že naslednji dan so se s svojimi avtomobili odpeljali iz Kabula v SZ preko Moskve v Kopenhagen in Hamburg. Potovanje je trajalo od 17. julija do 9. septembra. — Lep circuit!
LESLIE STEPHEN imenuje Rousseauja »Krištofa Kolumba Alp« in »Lutra nove gorniške vere«. Hladni Stephen je tu nekoliko pretiraval, saj Rousseau ni bil alpinist, pač pa literarni pionir. Res je bil na Chasseralu v Juri, vendar je za planinstvo največ storil z »Emilom« in »Novo Heloizo«. Purtscheller je l. 1892 pisal v Zeitschrift des Du OAV, da je Rousseau naučil meščana, kako naj se približa naravi, vzpostavil pravo »počitniško filozofijo«, ki je mnogi ne obvladajo, ker žive vedno na en način in jim je zato vedno dolg čas. Osem let po Rousseaujevi smrti sta stala Balmat in Paccard na Mt. Blancu, Rousseaujeve ideje so šle v cvetje tudi tu. Ogenj grmade, na kateri so l. 1762 sežgali »Emila«, je razsvetlil svet in ga vsega zajel.
SMUČARSKI JUBILEJ, bi lahko rekli ob 80-letnici dr. Carla Luthra. Dr. Luther je eden od pionirjev smuškega športa, avtor temeljitih del o smučanju, avtor smuške šole, sam strokovnjak v slalomu, spustu, teku in skoku, izumitelj boljših smuči, palic itd. Ukvarjal pa se je tudi z vsemi vodnimi športi, mnogo potoval, taboril, se učil. Velja za poliglota, ima sijajno knjižnico, posebno stvari o kitajski kulturi, je velik fotist in slikar v več tehnikah, muzik, pesnik, govornik. vsestranski, da malo takih. Pravijo pa, da je rad trdih besedi. Rodil se je 1882, začel pisati že kot gimnazijec, začel s smuškimi tečaji kot akademik in publiciral svoje članke o smučanju, ki so šli v vse časopise po svetu, celo na Japonsko. L. 1906 je ustanovil revijo »Der Winter« in ji bil desetletja urednik. L, 1908 je bil najboljši nemški smuški skakalec, l. 1913 in 1914 je skakal v Holmenkollenu, bil do l. 1949 eden od najbolj čislanih strokovnjakov za gradnjo skakalnic. Vse honorarje, ki so mu dotekali iz tega naslova, je dal nemški smučarski organizaciji. Do l. 1914 je izdal čez 40 knjig, »Šola smuškega teka« je izšla v 100 000 izvodih. Danes ima najboljšo zbirko smučarske literature na svetu. Nedvomno ima Cil (C. J. L., Carl Jos. Luther) velike zasluge zato, da pomeni smučanje velik pojem tudi za turistično gospodarstvo. Kaj bi zimska turistična sezona počela brez igre in norčij v snegu! To podčrtajmo, saj pri nas nimamo niti »Cila« niti njegove revije »Zime«, ki bi nas spominjala na smučarske radosti z besedo, sliko in reklamo!
TEŽAVNOSTNE STOPNJE za smučarje še niso določene tako sistematično, kakor je to že dalj časa za alpiniste. Znani alpinistični avtor Heinrich Klier razmišlja o tem in pravi, da je to »skalo« treba čimprej urediti in smučarjem ob vstopu na žičnico navesti, kakšnih težavnosti spuste žičnica omogoča. Nekatere žičnice so pri spodnji in zgornji postaji že opremljene s tablami, na katerih so spusti kategorizirani. Vendar sistema v določanju težavnosti še ni. Ker je danes tempo življenja nagel, mora biti sistem praktičen in jasen. Elementi težavnosti naj bi bili: strmina v %, povprečna in v detajlih, širina trase ali piste, narava tal (valovita, gladka, travnata, grušč, bolvani), posebne nevarnosti (pragovi, plazovi, opasti, jarki, plotovi, požled), prisojnost ali osojnost, bližina človeških bivališč (samotnost, možnost pomoči). Kakovost snega stopnjo lahko spremeni, vendar naj bi se težavnostna skala ozirala na povprečne, prerezne snežne in vremenske razmere. Ce se te poslabšajo, se težavnost poviša, II postane III j. p. Po Klieru je strmina za I 10 do 20% m se označuje kot »netežka«. Zmerno težko (II) postane smučanje pri strmini nad 20%, težko III pri 35%, zelo težko (IV) pri 45 % izredno težko (V) pa pri strminah nad 45 %. V. stopnja bo najbrž za vselej rezervirana smučarskim ekstremistom, velja pa naj pravilo, da se podaj začetnik iz I na II šele, ko postane mojster I stopnje. V tem pogledu se lahko učimo od učnih metod v SZ. Dr. Heinrich Klier je, tako kaže, precej odločno presedlal iz alpinistične publicistike v svet panegirikov na zimsko veselje.
ZMAGO MANAGERJA nad goro imenuje Ernst Senn, vodja alpinistične šole na Tirolskem in član v štirih himalajskih ekspedicijah, početje nemških alpinistov v severni steni Velike Cine, v kateri so l. 1963 prebili tri tedne pri —30° C, ob spremljavi novinarjev in široke javnosti, deležni precejšnje publicitete. Senn trdi, da v tem početju ni prav nič alpinizma, vsaj njegovih klasičnih vrednot ne. Stanovitna povezanost med plezalci in bazo v vznožju ponižuje alpinizem v »bitko materiala«, pri kateri zmaga tisti, ki ima boljšo organizacijo preskrbe in tehničnega materiala. Alpinizem postane delo, plezanje orodna telovadba, plezalci pa objekt planerja bitke, managerja. Tudi objektivne nevarnosti skoraj ni več, saj je pri roki reševanje v bazi. Predvsem pa senzacija! Filmi, ki so jih posneli med tem početjem, so bili razviti, še preden so plezalci prišli na vrh, bulvarski listi pa so jih razgrabili. In seveda denar! Tak alpinizem, ki ne pozna več drugega kot denar, ni več alpinizem. V ozadju take ture je manager, plezalec njegov maneken. Spričo ponižanja nad njim in nad lepo stvarjo, ki gre na ta način v nič!
