Planinski vestnik, november 1926
Po Whymperju priredil Pavel Kunaver.
Dokler bodo ljudje hodili na gore, se bodo spominjali Whymperja, enega izmed najznamenitejših hribolazcev na svetu. Kot prvi se je povzpel v zapadnih Alpah na številne gorske orjake, o katerih je ljudstvo menilo, da so nedostopni in da jih branijo celo nadzemske moči. Whymper, Anglež po rodu, je bil neutrudljiv, neustrašen in je s svojim brezprimernim pogumom privabil in navdušil domačine divjih gora, da so mu radi sledili na najnevarnejših pohodih kot tovariši, vodniki in nosači.
Izmed vseh gora se je Whymperju najbolj priljubil Matterhorn, najkrasnejša gora v Alpah. Do tedaj ga še nikdo ni premagal in domačini so imeli svet strah pred njim, češ, na tej silni gori gospodujejo zli duhovi. Junaški mož pa se ni ustrašil niti silovitih sten in ledenikov, niti pravljic. Začel ga je naskakovati od juga, z italijanske strani. Od tam so bili pred njim tudi že drugi poizkušali doseči ponosni vrh Matterhorna, a nikomur se ni posrečilo.
Whymper pa ni odjenjal. Za izhodišče mu je služila vasica Breil, kjer je dobil tudi pogumne vodnike in nosače. Enkrat je poizkusil tudi sam, toda na neki strmini je tako nesrečno zdrsnil, da se je nevarno pobil. A tudi to ga ni ustrašilo. Glavne naskoke na Matterhorn je izvršil 29. in 30. avgusta 1861, 7. in 8. julija 1862, 9. in 10. ter 18., 19., 23., 24., 25. in 26. ter z mnogimi vodniki in nosači 27. in 28. julija 1862, 10. in 11. avgusta 1863, ter 21. junija 1865. Posrečil pa se mu je naskok od severa s švicarske strani v dnevih od 13. do 15. julija 1865. Na severno stran je odšel zato, ker je našel na jugu v vodnikih vedno več odpora. Posebno mu je nasprotoval vodnik Carrel, ki je hotel prvenstvo vzpona prihraniti zase, ne pa omogočiti ga tujcu.
Whymperjev vzpon na Matterhorn od Zermatta gor je izredno znamenit, a se je končal tako tragično kakor malokateri. V sledečih vrstah podajam prevod iz Whymperjeve knjige »Berg-und Gletscher-fahrten«:
»13. julija smo odšli v krasnem jutru in pod nebom brez vsakega oblaka ob polšestih iz Zermatta. Bilo nas je osem, Croz, stari Peter (Taugwalder) s svojima sinovoma, lord F. Douglas, Hadovv, Hudson in jaz. Da bi se premikali enakomerno, smo hodili po en turist in en domačin skupaj.
Jaz sem hodil z mlajšim Taugwalderjem, ki je krepko stopal in ki je bil ves srečen, da se je smel udeležiti podjetja in pokazati svoje moči. Tudi cevi z vinom sem nosil jaz; ves dan sem jih po vsakem pitju skrivoma dopolnil, da so bile pri naslednjem počitku bolj polne kakor preje. To se jim je zdelo dobro znamenje in malone čudež.
Prvega dne nismo hoteli priti zelo visoko in nismo hiteli. Ob en četrt na devet smo pobrali stvari, ki smo jih pustili v kapeli ob Schwarzsee in smo šli po grebenu, ki veže Hornli z Matterhornom. Ob poldvanajstih smo dospeli do podnožja pravega vrha, zapustili smo greben in splezali po nekaterih ozkih policah na vzhodno stran. Sedaj smo se nahajali prav na gori in smo strme opazili, da so kraji, ki so se nam zdeli od Riffel in celo od Furgenskega ledenika nepristopni, tako nedolžni, da smo lahko kar letali po njih.
Pred dvanajsto uro smo v višini 11.000 črevljev našli ugoden prostor za šator. Croz in mladi Peter sta šla više gori, da bi videla, kaj je tam, in da bi nam naslednje jutro prihranila čas. Šla sta preko vrhnjih delov snežišč, ki so se raztezala doli proti Furgenskemu ledeniku, in sta izginila za nekim oglom; toda kmalu nato smo ju ugledali visoko gori v urnem pohodu.
V tem smo mi na zavarovanem prostoru zgradili dobro podlago, na katero smo postavili svoj šator, in smo nestrpno pričakovali po-vratka obeh mož. Kamenje, ki sta ga sprožila iz ravnotežja, nam je povedalo, da morata biti visoko gori, in morali smo domnevati, da imata lahko pot.
Ob treh smo ju končno ugledali razburjeno prihajati. »Peter, kaj mislite, da bosta povedala?« »Gospodje, gotovo bosta rekla, da ni dobro.« Ko sta prišla bliže, smo slišali nekaj povsem drugega: »Vse je dobro, nikake težave ni, niti ene. Lahko bi dospela na vrh in se še danes vrnila.«
Kolikor časa je bilo svetlo, smo se solnčili, risali ali nabirali kamenje; ko pa je solnce zašlo, obetajoč nam dober naslednji dan, smo šli v šator in smo se pripravili za noč. Hudson je kuhal čaj, jaz
kavo, nato pa smo zlezli pod odeje. Taugvvalderji, lord Francis Douglas in jaz smo ostali v šatoru, Hudson, Hadow in Croz pa so izvolili sveži zrak. Še dolgo je naš smeh odmeval v pečinah, kajti srečni smo bili v svojem taboru in nismo mislili na nevarnosti.
Naslednjega jutra smo se zbrali še pred dnevom pri šatoru in smo takoj, ko se je zadosti zdanilo, odrinili. Mladi Peter je šel sedaj naprej kot vodnik, njegov brat pa se je vrnil nazaj v Zermatt. Sledili smo potu, ki sta ga našla dan popreje in po nekaterih minutah smo zavili okoli skalnega pomola, ki nas je zakril šatoru. Sedaj smo pregledali vse veliko pobočje, ki se kakor mogočne stopnice dviguje 3000 črevljev visoko. Preko nekaterih krajev smo šli lahko, preko drugih težje, a niti enkrat nismo naleteli na kako resnejšo oviro; kajti če smo prišli do kake hude točke, smo jo vedno lahko na levi ali desni obšli. Na večjem delu pota nismo rabili vrvi in včasih je šel naprej Hudson, včasih jaz. Dvajset minut po šestih smo dospeli v višino 12.800 črevljev in smo pol ure počivali. Nato smo se skoro do desetih neprestano dvigali in v višini 14.000 črevljev napravili petdesetminutni odmor. Dvakrat smo se dvignili na severozahodni greben in smo mu nekoliko časa sledili, toda ne v našo korist, ker je bil povsod bolj razvaljen in strm kakor pobočje. Kljub temu smo ostali v njegovi bližini; kajti ako bi se oddaljili od njega, bi se morali bati, da bi nas zadelo padajoče kamenje.
Sedaj smo dospeli pod oni del, ki se kaže proti Riffelbergu in Zermattu navpičen ali previsen, in nismo mogli več ostati na vzhodni strani. Nekoliko časa smo se vzpenjali po snegu na grebenu, ki propada proti Zermattu, nato pa smo se soglasno obrnili proti desni ali severni strani. Preden smo napravili to, smo izpremenili vrstni red. Croz je šel naprej, jaz sem sledil, nato je šel Hudson; Hadow in stari Peter sta bila zadnja.
Sedaj pa pride nekaj povsem drugega«, je rekel Croz, ko je prevzel vodstvo. Na nekaterih krajih je bilo težko stati in naprej so morali oni, ki niso tako lahko zdrsnili. Splošni naklon gore je znašal tudi manj kakor 40 stopinj, in presledki med skalnimi plastmi so bili izpolnjeni s snegom, da je kamenje le mestoma gledalo iz njega. Kamenje je tu in tam prevlekel led, ki se je napravil vsled tajanja snega. V malem smo imeli tukaj nekajl sličnega, kakor je najvišjih sedemsto metrov Pointe des Ecrins, le z bistveno razliko, da je znašala strmina onega vrha več kakor 50 stopinj, Matterhorn pa se se 40 stopinjam ni približal. Bil je to kraj, ki ga vsak dober hribolazec varno prehodi, in gospod Hudson ga je preplezal, kakor vso goro, ne da bi katerikrat najmanjšo pomoč potreboval. Jaz sem si pustil včasih podati Crozovo roko ali pa sem ga prosil, da je nategnil vrv, in sem
hotel nato Hudsonu na enak način pomagati; on pa je to odklonil kot nepotrebno. Gospod Hadow, ki takega dela ni bil vajen, je stalno potreboval pomoči, toda le, ker mu je manjkalo izkušnje, kar mu je delalo preglavice.
Ta edini težavni kraj ni bil posebno obsežen. Najprej smo šli okoli 400 črevljev naravnost proti vrhu in smo se vrnili nato na greben, ki drži proti Zermattu. Ko smo obšli neki nevarni ogel, smo se nahajali zopet na snegu. Sedaj je izginil zadnji dvom. Matterhorn je bil naš! Samo 200 črevljev smo morali še udobno iti po snegu.
V mislih se podajmo sedaj k onim sedmim Italijanom, ki so 11. julija odšli iz Breila. Od njihovega odhoda so minili štirje dnevi in mučila nas je bojazen, da so morda pred nami dosegli vrh. Na vsem potu smo govorili in večkrat mislili, da vidimo ljudi na vrhu. Čim višje smo se vzpenjali, tem bolj smo bili razburjeni. Kako lahko bi bili še v zadnjem trenutku tepeni. Strmina je ponehavala, končno smo se mogli razvezati in s Crozem sva pričela tekmovati. Ob tričetrt na tri je ležal svet pod našimi nogami in Matterhorn je bil premagan. Hura! Niti ene stopinje naših italijanskih tekmecev nismio videli.
Še vedno pa nismo bili sigurni, ali nismo bili vendar premagani. Vrh Matterhorna sestoji iz okoli 350 črevljev dolgega nerabnega grebena, in Italijani so bili morda na nasprotnem koncu. Hitel sem tja in gledal na desno in levo preko snega: nihče ga ni pohodil.
»Kje so ostali ljudje?« Pol v dvomu, pol v pričakovanju sem se nagnil preko pečine. Takoj sem jih opazil, toda le kot pike in silno daleč doli. Moje roke — in klobuk — so zletele kvišku.
»Croz, pridite sem!«
»Kje so?«
»Tam, ali jih ne vidite tam doli?«
»Ah, ti so pa še prav daleč doli.«
»Croz, ti ljudje nas morajo slišati.« Kričala sva, da sva bila hripava. Italijani so naju menda ugledali, vendar ni bilo gotovo. »Croz, oni nas morajo in naj nas slišijo.« Zvalil sem skalo navzdol in v imenu prijateljstva rotil tovariše, naj napravijo ravno tako. Zasadili smo svoje palice v razpoke in kmalu je grmel plaz kamenja preko skalovja navzdol. Sedaj smo bili sigurni svojega uspeha. Italijani so se obrnili in zbežali. Rad bi videl, da bi vodnik (Carrel) one družbe stal poleg nas; kajti naše zmagoslavno kričanje mu je naznanilo, da je zgrešil svoj najvišji življenjski cilj. Od vseh, ki so poizkušali polezti na Matterhorn, je on najbolj zaslužil, da bi prvi stopil na njegov vrh. On je bil prvi, ki je dvomil o njegovi nepremagljivosti, in edini, ki je veroval, da se bo posrečil vzpon: njegov življenjski cilj je bil, pridobiti čast zmage z italijanske strani svoji domači dolini. Nekaj časa je imel vso igro v svojih rokah in je mislil, da izvrstno igra, a zagrešil je napako in — izgubil je… Od tedaj so se časi za Carrela izpremenili; njegovo gospostvo v Val Tournanche je omajano, novi možje so
nastopili in ne velja več za brezprimernega lovca; toda, dokler ostane tak mož kakor je danes, ga ne bo kmalu kdo prekosil.
Sedaj so dospeli tudi ostali in šli smo na severni del grebena nazaj. Croz je tedaj vzel drog od šatora in ga je zasadil v najglobokejši sneg. »Drog za zastavo je tu, toda kje je prapor?« smo rekli.
»Tu je«, je rekel, slekel svoj plašč in ga navezal na palico. Bila je revna zastava in noben veter ni vihral z njo, toda vendar so jo videli daleč okoli. Videli so jo v Zermattu, na Riffelu in v Val Toumanche. V Breilu so kričali ljudje: »Zmagali smo!«, klicali so Carrelu »bravo« in Italiji »slava« in so nameravali prirediti veliko slavnost. Naslednjega jutra je bilo konec njihovega veselja; kajti Italijani so se vrnili žalostni in potrti. »Tu imamo«, so rekli ljudje; »stare pravljice so resnične: na Matterhornu se nahajajo zlobni duhovi. Sami smo jih videli, metali so kamenje na nas.«
(Konec prih.)
