Od Valentina Staniča do podvigov v svetovnih gorstvih
Tone Škarja: Za začetnika našega alpinizma v tujih gorah lahko štejemo Valentina Staniča, ki je med študijem teologije v Salzburgu plezal po okoliških gorah in sodeloval pri merjenju njihovih višin. Imajo ga za prvega samostojnega alpinista – ker je plezal večinoma sam in brez vodnikov – Vzhodnih Alp. Najbolj znan je po prvem vzponu na Watzmann leta 1799 in po vzponu dan za prvopristopniki na Veliki Klek (Grossglockner) leta 1800, pa še po mnogih drugih vzponih.
Nasploh so se Slovenci domačijsko ukvarjali s svojimi gorami predvsem kot pastirji, lovci, rudarji, in celo prvi vzpon na Triglav leta 1778 je bil vspodbujen in omogočen od tujcev (Žiga Zois). Kdor je prestopil mejo naše ožje domovine, po narodnem občutki ni bil več »naš« in njegova dejanja se Slovencev niso dotikala (Angleži, na primer, so pa prav nasproten primer). Zato je Stanič osamljen primerek slovenskega alpinista v dobi prvih vzponov na alpske vrhove. Tudi pozneje ustanovljeno Slovensko planinsko društvo ni imelo nobenih ambicij po dosežkih po tujih gorah; usmerjalo se je v gradnjo slovenskih koč in poti, torej v boj za slovenski značaj slovenskih gora. To baklo narodnega prebujanja je prevzel tudi alpinizem, saj vse do druge svetovne vojne, z izjemo prvenstvene smeri v Ben Nevisu na Škotskem in kake odprave v Zahodne Alpe, alpinisti niso zapuščali meja ožje in širše domovine.
Slovencem je okno v svet z vzponi na številne visoke vrhove v Alpah odpiral Janko Mlakar, čeprav se je deklariral za nasprotnika alpinizma oziroma strme turistike, kot so rekli takrat. Bil je gornik v najžlahtnejšem pomenu te besede.
Tudi Oskar Reya, sicer nealpinist, se je med obema vojnama povzpel na Elbrus v Kavkazu. V tem času je bilo osvojenih že veliko sedemtisočakov, na Everestu pa so že visoko presegli magično mejo 8000 metrov. Z dogajanjem v svetovnih gorstvih smo bili Slovenci sicer dobro seznanjeni, a to ni imelo nobenega vpliva, verjetno tudi ali celo predvsem iz materialnih razlogov. Očitna je bila samozadostnost, čeprav so bili časopisi, revije in literatura z dogajanjem v svetu dokaj na tekočem.
Druga svetovna vojna je z demografskimi, političnimi in gospodarskimi posledicami povzročila zastoj tudi v alpinizmu, a od 1950 naprej je mlada generacija že zavestno težila k mednarodni primerjavi. Vzponi naših alpinistov v Dolomitih, v Avstriji in Franciji v začetku petdesetih let so bili resna dejanja. Kmalu se je kot cilj pojavila Himalaja (Manaslu, Šiša Pangma) in vrsta naših alpinistov je plezala poleti in pozimi doma ter na skupnih pripravah v tujini. Vendar takrat v togi in centralizirani državi do himalajske odprave kratko in malo ni moglo ali smelo priti. Razočaranje alpinistov je bilo prehudo, precej najboljših je prenehalo plezati.
Zato pomeni konec petdesetih let na splošno tudi konec prvega povojnega vala in le peščici se je posrečil prestop v naslednje desetletje. »Vlak je odpeljal«, je bil zgovoren naslov članka v PV, ki je pomenil slovo odrinjene generacije. Hkrati pa konec tistega desetletja pomeni tudi rojstvo nove generacije, ki je bila prav zaradi »izgube« prve Himalaje neobremenjena z imperativom uspeha, morda v začetku prav zato tudi manj športna in bolj svobodna.
Morda so nasledniki prav zato, ker so bili brez iluzij o prihodnosti, zmogli začeti znova. Odkrivali so Alpe tam, kjer so jih predhodniki skušali preskočiti, torej pri ponovitvah velikih ledenih sten iz desetletja pred vojno, in začeli pri pohlevnejši Himalaji, ne kar pri osemtisočakih. »Če hočeš ujeti vlak, ki je odpeljal, moraš biti hitrejši od njega«, je pozneje nekoč rekel Aleš Kunaver. V šestdesetih letih so se slovenski alpinisti odtrgali od domačih gora. Te so predvsem ostale prostor za trening, posebej pozimi, cilji so pa postale velike alpske stene, Kavkaz, Andi in Himalaja, pa tudi druga gorstva, čeprav v tehničnem smislu brez vrhunskih ciljev. Rasla je kvaliteta in širilo se je raziskovanje. Oboje je bila dragocena podlaga za nadaljnji razvoj.
Naša prva himalajska odprava na Trisul (7120 m) leta 1960 je hotela dohiteti zamujeno. Doseči glavni vrh po smeri prvega pristopa bi bilo bistveno lažje, kot je bilo poiskati povsem nov dostop z zahoda na severni greben ter se vzpeti na neosvojena vrhova Trisul II (6990 m) in Trisul III (6270 m). Za glavni vrh je potem zmanjkalo moči in časa, a pri tako heterogenem moštvu in pomanjkljivih izkušnjah je bil tudi ta uspeh zelo spodbuden.
V začetku je planinsko organizacijo prevevala misel, da je udeležba na odpravah predvsem velika čast in morda manj odgovornost, a že po prvih soočenjih s Himalajo in Kavkazom se je mnenje dokaj spremenilo. Leta 1963 je bila ustanovljena Komisija za odprave v tuja gorstva, ki je skrbela za izbiro ciljev, pripravo moštev in organizacijo najpomembnejših odprav vsa naslednja leta. Ta organizacijska poteza je po daljnosežnem vplivu na naš alpinizem celo presegla predvojno ustanovitev »Skale«, čeprav je bila po namenu ožja.
Druga himalajska odprava leta 1965 si je izbrala za cilj Kangbačen(7903m), peti vrh pogorja Knagčendzenga. Neosvojeni vrh, dolg dostop, iskanje najprimernejše smeri vzpona, delitev moštva zaradi težav z denarjem, pomanjkanje vztrajnosti, vse to in še kaj je preprečilo uspeh, ki je bil že na dosegu roke. Morda je tudi prvi vzpon na stranski vrh Jalung Ri (Kota 7535 m) nekako potešil slo po osvojitvi glavnega vrha.
V čistem tehničnem in statističnem pomenu sta torej naši prvi dve himalajski odpravi pomenili neuspeh, vendar sta bili pot in smer pravi: na najvišje vrhove po novih, težjih smereh. Kljub temu pa je bil popoln uspeh vsekakor nujen, sicer bi bilo spet zmanjkalo volje in sredstev za Himalajo.
Ker so Nepalci zaradi uporov v Tibetu vse območje med Everestom in Knagčendzengo za celo desetletje zaprli, se je odprava leta 1969 usmerila na Anapurno II (7937 m). To je bila pametna odločitev. Šlo je za visoko, že doseženo goro in za znano smer, torej brez poglavitnih neznank. Odprava je dosegla izbrani vrh, zraven še Anapurno IV (7525 m), in je bila tisto jesen od vseh v Nepalu najuspešnejša.
V šestdesetih letih so se naši alpinisti prvič srečali z Andi, Arktiko (Svalbard), Kavkazom in Pamirjem, v začetku sedemdesetih pa s Hindukušem.
Na tem mestu je treba omeniti Slovence, ki so po vojni v Argentini našli drugo domovino. V Bariločah so leta 1951 ustanovili svoje Slovensko planinsko društvo in njihova alpinistična dejavnost je bila v naslednjih 20 letih pomembna komponenta argentinskega andinizma. V Patagoniji so prvi preplezali vrsto najvišjih in najtežjih vrhov, obiskali so celo Antarktiko, v Himalaji (Bertoncelj z argentinsko opravo 1954 na Daulagiriju) pa so bili za korak pred nami.
Leto 1972 pomeni naš prvi stik z veliko himalajsko steno. Do takrat sta bila preplezana le južna stena Anapurne in jugozahodni raz Makaluja, v jugozahodni steni Everesta so se poskusi bližali vrhu, naša odprava pa je morala v južni steni Makakluja odnehati 8000 m visoko. Vendar tako visoko nista prišli v naslednjih dveh letih ne avstrijska in ne mednarodna odprava.
Za jesen leta 1974 smo končno dobili dovoljenje za Kangbačen, vendar so spomladi prvi nanj prišli Poljaki. Tolažba, da so naši smeri iz leta 1965 dodali le zgornjih 250 metrov, in še to le s skrajnimi težavami, je bila le slab obliž na rano. Deset mož na vrhu Kangbačena, trije na še neosvojenem Ramtang Čangu (Wedge Peak, 6812 m) in eden na Jaho Peaku (6500 m) je bil pravi moštveni uspeh, ki je prekril nekaj hudo dramatičnih dogodkov (padec v naraslo reko, plaz, nočni sestop). Po vrnitvi v Katmandu smo vložili prošnjo za vzpon na Everest leta 1979.
Odprava na Makalu leta 1975 je našemu alpinizmu prinesla svetovno slavo. Le Angleži v južni steni Anapurne in jugozahodni Everesta ter Francozi v jugozahodnem razu Makaluja so pred našimi dosegli podoben uspeh. Slovenci smo nekoč davno s Staničem sodelovali pri prvih vzponih na alpske vrhove in po skoraj dveh stoletjih smo se naposled dotaknili vodilne linije svetovnega alpinizma s prvim vzponom po južni steni Makaluja. Makalu leta 1975 pomeni naš prvi pravi stik s svetovnim vrhom, uspešno združitev alpinistične usposobljenosti in dobre organizacije, sedem alpinistov na 8463 m visokem vrhu pa popoln uspeh le mesec dni po prihodu v bazo.
Odprava na Makalu je potrdila našo sposobnost za plezanje v tehnično zahtevni steni v veliki nadmorski višini, Kangbačen pa sposobnost za organizacijo zaporednih vzponov in sočasno tekočo oskrbo s hrano in tehnično opremo. Tudi presledki med odpravami so bili vsakokrat za leto krajši. Po Trisulu je moralo miniti pet let, drugemu Kangbačenu pa je že naslednje leto sledil drugi Makalu. Tako so se izkušnje seštevale in vmesnih »praznin« je bilo vsem manj.
Slovenskemu alpinizmu in odpravarstvu je lahko slediti od prvih začetkov do leta 1970, od tod naprej pa se pregled razdrobi po času, prostoru, načinih, prej enotna rdeča nit se razprede v vlakna. Preprostost in preglednost se izgubita, lažje je slediti le neizpodbitno vrhunskim dosežkom.
Toda če se ozremo nazaj, je zdaj lažje odkrivati nastavke prihodnosti, torej dejanje, ki so nakazovala razvoj našega alpinizma in dosežke za dobrih deset let naprej. Tako sta poleti 1977 Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik kot člana tržiške odprave prva preplezala jugozahodni greben Gašerbruma I (8068 m) v Karakorumu. Drago Bregar, ki je dan pozneje poskusil vzpon ponoviti, pa se z gore ni vrnil in je tako prvi Slovenec, ki je ostal v Himalaji.
Medtem se je približal Everest. Nepalci so obljubili dovoljenje za leto 1979. Izvidnica leto dni prej je na višini 3050 m dosegla sedlo Lo La v vznožju zahodnega grebena in tako odprla možnost za velik uspeh. Everest ’79 je bil naša največja, najdražja in organizacijsko najbolj zapletena odprava: poldrugi mesec po prihodu glavnine v bazo je bila preplezana doslej (1991) najtežja smer na najvišjo goro sveta. 13. Maja 1979 sta vrh dosegla Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, dva dni kasneje Stane Belak, Stipe Božić in Šerpa Ang Phu. Po tistem ni bilo nikoli več mogoče obuditi tiste resnično kolektivne zavesti, neustavljive gonilne sile alpinistov, ki so jim sposobnost,čas in vreme ponudili priložnost. Po skrbni analizi, ki je zajela skoraj trideset odprav, ni smeri, ki bi obetala tako malo možnosti za uspeh. Ponovili so jo še Bolgari, vsi drugi so odnehali na težkem in viharjem izpostavljenem grebenu.
Everest ’79 pomeni naš vrh v klasičnih odpravah. Velika pozornost, ki jo je javnost posvečala odpravi, pa je bila povezana z dejstvom, da skoraj vsa slava pripada le osvajalcem vrha. Od tod do spoznanja, kaj se »splača« in kaj ne, torej do taktiziranja, pa ni daleč. Neizogibna posledica je, da se marsikdo trudi le, dokler se mu zde možnosti za njegov lastni uspeh uresničljive, potem pa precej manj. Posledica teh izkušenj so manjše odprave, pri večjih pa skuša moštvo doseči več ciljev.
Osemdeseta leta so se pričela z južno steno Lotseja, razvpitim »problemom leta 2000«. Odprava je steno skoraj preplezala, vendar dotok materiala – logistika – v zgornji del ni bil kos pobesneli naravi. Za zadnji poskus prodora proti vrhu ni bilo ugodnih okoliščin. Vendar je bilo dejanje deležno izjemnega priznanja mednarodne alpinistične javnosti.
Jeseni istega leta 1981 je tričlanska Belakova naveza prva preplezala južno steno Daulagirija. Dvotedenski vzpon brez možnosti za vrnitev in sestop na nasprotno stran gore je bil na meji umljivega, presegal je sposobnosti naveze; bržkone je naše najpogumnejše dejanje, ki je v Himalaji razširilo obzorja možnega.
V treh naslednjih letih so se v Himalaji zvrstili značilni klasični vzponi na najvišje vrhove, čez stene nižjih vrhov, nekaj spodletelih poskusov ter smrt Nejca Zaplotnika pod Manaslujem.
Dogajanje v teh letih je bilo videti kot rahel upad, vsaj v Himalaji. Dve odpravi na Makalu, poskus v južni steni Anapurne, izvidniška odprava na sever in jug Kangčendzenge, sicer lep vzpon na Gangapurno in predvsem prvi vzpon v južni steni Gaurišankarja se danes zdijo le vzdrževanje stika z razmerami v najvišjih gorah. Težišče se je premaknilo v Ande, Patagonijo, Pamir, na Grenland. Lahko bi rekli, da je šel duh našega alpinizma po neponovljivosti Everesta in po strahotnih izkušnjah Lotseja in Daulagirija, kar vse ga je tudi bremenilo, k svežim izzivom neraziskanega sveta in tehnično najtežjih sten. Z doživetjem himalajskih 8000 metrov in vsem, kar to pomeni, pa potrditev v vertikalah Aconcague in patagonskih granitnih stolpov z najvišjimi dosežki iz teh sten, pa spet nazaj v Himalajo – takšna je podoba časa med Daulagirijem 1981 in Jalung Kangom 1985.
Osemdeseta leta so tudi prinesla nekaj lepih uspehov v indijski Himalaji – prvenstvene smeri v Trisulu, ženski višinski rekord s padalom (Vlasta Kunaver s Trisula 7120 m), Šivling, Satopant, Meru, pa tudi nekaj »črnih« vzponov (brez dovoljenja) in kot posledico prepoved vzponov.
Naslednja večja odprava v nepalsko Himalajo je bila spomladi 1985. Hotela je preplezati severni steber Jalung Kanga, brez dvoma enega najtežjih problemov Himalaje. Ker bi bil vzpon po stebru mogoč, oziroma smiseln le na alpski način, je odprava najprej na klasičen način opremila smer v levem delu ostenja. Po tej smeri je naveza Bergant – Česen naredila prvi vzpon na Jalung Kang s severa. Pri sestopu z vrha pa se je Borut Bergant smrtno ponesrečil in odpravo smo prekinili. Vendar je prav takrat Tomo Česen preživel samotno noč na 8300 m in nepoškodovan sestopil. Včasih so pota napredka čudna in se odpro šele onstran tragedije.
Odprla se je moderna doba našega himalaizma. Doslej edina naša zimska odprava je konec leta 1987 dosegla vrh Daulagirija – po dveh prvenstvenih smereh brez vrha končno vrh (8167 m) po klasični smeri.
Osebni uspeh je postajal vse pomembnejši in politika PZS se je na ta izziv odzivala na več načinov: večje odprave so ob osnovnem cilju ponujale posameznim navezam možnost vzponov po različnih smereh (alpski način); to je ob urejeni bazi in z možnostjo sestopa po taborih normalnih smeri dajalo lepe možnosti za uspeh in varnejšo vrnitev. Drugačne so bile »kadrovske« odprave, namenjene dobrim, a v Himalaji še nepreizkušenim mladim alpinistom: cilj je bil gora, visoka nekaj nad ali pod 8000 m in s smermi brez velikih objektivnih nevarnosti, torej z dobro možnostjo uspeha za vsakogar in z ne predolgim bivanjem na gori – največ mesec dni v bazi in nad njo. Tretji način je bil podpora posameznikom in navezam z njihovimi lastnimi cilji – navadno skrajnimi. Konec osemdesetih let se je odprl Tibet: že izvidnica 1986 je ob ogledu Šiše Pangme preplezala nov šesttisočak, nato pa sta 1988. in 1989. odlično uspeli odpravi perspektivnih alpinistov v severno steno Čo Ojuja (8201 m) in posameznih navez v jugozahodno steno Šiše Pangme (8027m). Odprava na Čo Oju je imela sicer dva cilja: prvi in obenem solo vzpon po zahodni steni in kot dodatek odpravo mladih v še nepreplezano severno steno. Solist si je premislil, vsi »perspektivci« pa so po še nedotaknjeni severni steni dosegli vrh.
Dosežek na Šiši Pangmi je bil prvi vzpon po jugozahodnem stebru na glavni vrh, ponovitev sestopne Britanske smeri in prvi vzpon na Njanang Ri (7071 m). Takrat se je na obzorju že kazala Kangčendzenga z južne strani in z več možnimi cilji in Šiša Pangma je bila le nekakšna generalka zanjo: skupna baza, različni vzponi in prizadevanje, da bi vse opravili kar najhitreje – brez »popravnih izpitov«. Od postavitve baze do osvojitve vrha je minilo le 11 dni, baza je stala le 18 dni.
Solo vzpon v južni steni Lotseja leta 1990 je imel za slovenski alpinizem posledice. Solist je uspel, kjer je morala devet let prej odnehati velika klasična odprav, čeprav so nekateri njeni člani že takrat menili, da je stena primernejša za hiter vzpon ene ali dveh vnaprej aklimatiziranih navez. Sam vse tvegati in sam vse dobiti je postalo precej bolj privlačno kot delo in tveganje za skupni cilj, od katerega vse poberejo le zmagovalci.
Prav pri solo vzponu na Lotseju pa se je pokazalo, kako hitro je konec verodostojnosti, ko se kot dokaz vzpona pojavijo posnetki z odprave pred devetimi leti in tako pod vprašaj postavijo vzpon, ki je bil proglašen za prelomnico svetovnega alpinizma.
Odprava na Kangčendzengo leta 1991 je bilo po organizacijski obliki velika klasična odprava, po načinu delovanja pa odprava posamičnih navez na različne cilje, a z osnovo skupno oskrbo in postavitvijo taborov po klasični smeri prvopristopnikov na glavni vrh. Tega sta dosegla Viki Grošelj in Stipe Božić, na srednji vrh Kangčendzenge je sam priplezal Uroš Rupar, na južni vrh pa sta povsem novo smer po južnem stebru potegnila Marko Prezelj in Andrej Štremfelj. Ob tem je njun vzpon sploh edini v alpskem stilu na kateregakoli od petih vrhov Kangčendzenge v vsej njeni zgodovini. Poleg tega je odprava prvič ponovila vzpon na sedemtisočak Talung, prva dosegla šesttisočak Boktoh in opravila resen poskus v vzhodni steni Kumbakarne ali Džanuja. Žal pa sta pri poskusu vzpona na glavni vrh v viharju umrla Marija Frantar in Jože Rozman.
Konec leta 1991 sta Sloveniji od vseh 14 osemtisočakov manjkala le še K2 in Anapurna. Solista sta v njunih stenah sicer potegnila novi smeri, a brez vrha. Tega leta se je Slovenija osamosvojila; to sicer na alpinizem sam ni imelo neposrednega vpliva, vendar je to leto (ki je tudi zadnje opisano v zborniku Na vrhovih sveta) vendarle pomenilo konec nekega obdobja alpinistične rasti oziroma prehod od predvsem skupnih ciljev k bolj osebnim.
Tako se odprava perspektivnih alpinistov jeseni 1992 v južno steno Anapurne ni ujela z goro in njeni člani ne med seboj: večina je bila za soliste preskromna, za skupnost pa brez smisla. Obliž na Anapurno je bil prvi vzpon na Menlungtse (7181 m), ki ga je na alpski način preplezala dvočlanska naveza. Meje možnosti so se pokazale prav hitro. Najprej nezadovoljstvo in protesti po neuspehu Anapurne ’92, nato hud dvom o popolnosti solo vzpona v Lotseju, nato leta 1993 spet tragedija – smrt Boštjana Kekca na sicer uspešni odpravi na K2 (8611 m). Vrh je bil v megli in viharju dosežen z največjo težavo in tudi načrtovanega smučarskega spusta ni bilo.
Zadnje desetletje minulega stoletja označujejo vrhunske storitve posameznikov in posameznih navez, odprave posameznih odsekov in pridruževanje mednarodnim. PZS sama je sicer pomagala in podprla skoraj vse odprave, organizirala pa je predvsem »kadrovske« in tiste, ki so bile v skladu s ciljem – »doseči vse osemtisočake, po možnosti po novih smereh«. Prva tri desetletja Himalaje so ob velikih uspehih Slovencev terjala sorazmerno malo žrtev, zadnjih deset let pa je izgubila življenje vrsta himalajcev (za celo odpravo!), in sicer tako v Himalaji kot na poti tja in celo v Alpah. Ob nesrečnih okoliščinah gre nesreče pripisati tudi zahtevnim ciljem in želji po hitrem in osebnem uspehu. Vendar je nevarnost osnovna značilnost Himalaje, tveganje je pomembno gibalo alpinizma, uspeh pa je možen le v zelo ozkem in težko določljivem pasu med preveč in premalo. (Stipe Božić: »Če hočeš v Himalaji uspeti, moraš biti nekoliko nor, ne pa preveč, sicer te pobere.«)
Leta 1994 sta bili v Himalaji ob več poskusih uspešni le dve odpravi. Izvidnica v Sikim je bila sicer namenjena predvsem ogledu še nepreplezanega vzhodnega ostenja Kangčendzenge, hkrati pa je opravila četrti vzpon na 6887 m visoki Siniolču, zelo lep in težak vrh. Severozahodno steno Langšiše Ri (6427 m) pa je prvi preplezal solist.
Kombinirana kadrovsko – smučarska odprava je spomladi 1995 »opravila« še z zadnjim osemtisočakom Anapurno (8091 m) in izvedla tudi prvi smučarski spust s te gore. Prav tako sta uspela vzpon na Gašerbrum (8068 m) ter spust z njega s smučmi in snežno desko. Tretji osemtisočak tega leta je bil Čo Oju (8021 m) spomladi in jeseni po normalni smeri, ob tem pa še prvenstveni vzpon na alpski način na Singučuli (6501 m).
Naslednje leto (1996) je minilo brez osemtisočakov (smučarski spust na severu Everesta se je končal že pri vzponu, na višini 8200 m), na alpski način pa je bila spomladi preplezana severozahodna stena Ama Dablama (6882 m). Jeseni so sledili Api (7132 m) in prvič Bobaje (6808 m), vsi po novih smereh. Vse tri odprave je organizirala PZS. Odprava na Everest si je za smučanje, ki je bilo njen edini namen, izbrala napačno stran in napačno sezono. Vzpon na Ama Dablam je bil vzpon vrhunske naveze po še nepreplezanem osrednjem delu severozahodne stene, odprava »treh vrhov« pa je bila lep uspeh mladih alpinistov v zelo oddaljenem zahodnem Nepalu.
Everest je spomladi 1997 doživel prvi slovenski vzpon s severa. Sicer zagrebški odpravi sta prinesla uspeh slovenska člana, drugi se je po običajni posti po severnem grebenu povzpel celo brez kisikove jeklenice.
Mednarodnega tabora UIAA za perspektivne himalajce v sečuanskem pogorju Čolasan (Kitajska) so se udeležili trije Slovenci in bili najuspešnejši udeleženci tabora s prvim vzponom na zelo težke vrhove z imeni Slovenski vrh (5550 m),Igla (5600 m), Oče (5700 m) in Sin (5710 m). Kamniško-slovenska odprava na Pumori in Nuptse je najprej preplezala novo smer na Vzhodni Lobuče (6119 m), nato se je povzpela na Pumori (7165 m), na koncu pa je naveza dveh preplezala skrajno tvegano novo smer po zahodni steni na najbolj zahodni vrh (7742 m) Nuptseja. Pri tem se je Janez Jeglič smrtno ponesrečil, Tomaž Humar pa je z velikimi težavami sestopil po isti smeri.
Spomladi 1998 je bila za odpravo mladih izbrana normalna smer na Daulagiri (8167 m). Tako smer kot razmeroma pozno pomladansko obdobje sta se izkazala za dobro odločitev, saj je kar 7 alpinistov doseglo vrh; prezgodnje odprave so se izčrpale v pogostem sneženju in zapuščale bazo v nastajajočem lepem vremenu.
Leto 1999 je bilo v Himalaji zelo uspešno. Solo vzpon prek južne stene Daulagirija, ki so ga sproti prenašali po medmrežju, je pravzaprav prvič omogočil gledalcem, da so kot v areni spremljali samotnega gladiatorja Tomaža Humarja sredi nekajtisočmetrske stene. Bolj kot sam alpinistični dosežek je bil za slavo pomemben neposredni prenos. Vsa organizacija, vse finance in vsi pomočniki so bili skriti za kamero, ta je le spremljala resnično borbo enega človeka z gigantskim naravnim nasprotnikom. Tudi Humar se je izognil zgornjemu delu stene in izstopil prav tam kot trojna naveza leta 1981. Nenadoma se je zazdelo, da brez interneta sploh ne gre več in da vzpona, ki ga ne spremljamo sproti na računalniškem zaslonu, ni. Vendar je tako izjemen učinek možen le prvič – in česa tako napetega in nevarnega, kot je Daulagiri 1991, ni mogoče kar tako ponoviti.
Jesenska odprava na Gjačung Kang (7952 m), ki je poleg prvega vzpona na ta vrh iz Tibeta po strmi severni steni opravila še prva vzpona na Zero (6700 m) in Singuang Ri Šar (6978 m) ter novo smer na Singuang Ri (7309 m), je bila vzor vztrajnosti, ko je premostila obdobje velikih sneženih padavin in počakala na ugodnejše, a že napol zimske razmere.
Vzpon dveh alpinistov po klasični smeri na Čo Oju je bil edini nad 8000 m tega leta.
Pogorje Hinduradž v Pakistanu je bilo prizorišče mednarodnega tabora za mlade himalajce, štirje slovenski udeleženci so preplezali dve novi smeri in prvi stopili na Čikari (5928 m).
Leto 2000 se je začelo z uspešnim vzponom na Lotse (8516 m) in ponovitvijo Britanske smeri po »zlatem« stebru v Spantiku. Sponzorsko močna odprava je bila organizirana za prvi popolni smučarski spust z Everesta v bazni tabor. Davu Karničarju je spust popolnoma uspel, ob tem pa so dosegli vrh Everesta še štirje drugi člani. Odprava Džanak se je namenila v pogorje severno od Kangčendzenge. Žal se je pri vrnitvi naveze, ki je prva preplezala novo smer na Južni Džongsang, ubil 24 letni Andrej Markovič, nato pa je odprava opustila vzpone in se vrnila. Za enako starega Andreja Zamana je bil usoden poskus solo prvenstvenega vzpona na Dordži Lakpo, Anapurna III pa je pokopala Bena Dolinška, ki se je kljub slabemu vremenu sam opravil proti vrhu.
Himalajsko leto 2001 se je začelo s poskusom vzpona na Ogre (Bainta Brak, 7285 m) v Karakorumu. Slabega vremena je bilo preveč, da bi odprava zmogla več poskusov na alpski način, za klasičnega pa ni bila pripravljena.
Obliž na zelo neuspešno sezono sta bila uspešni vzpon policijske odprave na Čo Oju in spust s smučmi z vrha ter ponovitev vzpona na zahodni greben Nikanta v indijski Himalaji.
Tudi leta 2002 so bili dosežki v Himalaji skromni, boljši pa v Andih:prvenstveni smeri v Siula Grande in stolpih Paine (Patagonija).
V Himalaji tudi leta 2003 ni bilo boljše. Še največ so naredili mladi alpinisti z vzponom na indijski sedemtisočak Satopant.
Glede odprav v Himalajo pomeni leto 2004 največjo drobitev sil, torej veliko majhnih odprav na različne cilje. Pokazalo se je, da mora biti tudi majhna oprava dobro organizirana, če hoče uspeti. Prvenstveni vzpon na sedemtisočak Nangpai Gosum, vzponi v stolpih Trango in po klasični smeri na Daulagiri so skromen izkupiček ob vrsti neuspešnih poskusov. Uspešnejše so bile naveze v Andih (Chacraraju), v Patagoniji in v Kanadi.
Leta 2005 je zavel bolj svež veter. Čeprav brez končnega uspeha pomeni odprava na tibetanski Kula Kangri s prvenstveno smerjo na visok šesttisočak za mlade alpiniste lepo izkušnjo, prav tako pa vzpon na Nun (7135 m) v okviru tabora za perspektivne himalajce. Ženski navezi Monika Kambič – Tanja Grmovšek je uspel prvi popolni ženski vzpon na Cerro Torre v Patagoniji, Marko Prezelj pa je z ameriškem soplezalcem sam preplezal težko prvenstveno smer v Andih (Cayesha).
Dvig iz prejšnjega leta se je nadaljeval tudi v leto 2006, dodatna vrednost pa je, da je večina odprav v Himalajo tudi organizacijsko ležala na ramenih mlajše generacije. Rok Zalokar in Andrej Štremfelj sta končno uspela preplezati zaželeni cilj s prvim vzponom na Janak (7070 m) po težki zahodni steni. Na Čo Oju je Pavle Kozjek sam preplezal novo Slovensko smer, v Pakistanu pa na stolpe Trango plezale kar tri odprave, med njimi tudi povsem ženska: Tina Di Batista,Sandra Voglar in Tanja Grmovšek. Največji dosežek pa sta bili prvenstveni smeri na tibetanski Čomolhari (7326 m): Marko Prezelj in Boris Lorenčič po severozahodnem razu, ter Rok Blagus, Tine Cuder, Matej Kladnik in Samo Krmelj po severnem ozebniku. Manj je bilo vzponov v Južni Ameriki (Taulliraju), več pa na Aljaski, kjer je sodelovanje alpinistov in slovenske vojske prineslo vrsto sijajnih plezarij v Denaliju (McKinley) in sosedih.
Leta 2007 je bila organizirana odprava na Kangbačen s ciljem prvenstvene smeri v severozahodni steni, a se je zaradi težavnih razmer na pristopnem ledeniku preusmerila in opravila dva prvenstvena vzpona na Patibaro (7140 m) in Dromo (6855 m). Uspešen je bil še Marko Prezelj skupaj z dvema Američanoma v prvenstveni smeri na K 7 (6858 m) v Karakorumu, ter Tomaž Humar s solo vzponom na vhodni vrh Anapurne I v Nepalu. Večji uspehi so bili doseženi v drugih azijskih gorstvih (Ak Su) ter v Andih – prvenstveni smeri v Fidz Royu in Puscantarpa Est.
Pogled od daleč – na začetku novega tisočletja
V začetnem obdobju – od Trisula (1960) do Everesta (1979) – je vidnih nekaj značilnosti, ki v naslednjih letih poniknejo oziroma niso več tako opazne. Najprej študijski pristop k iskanju in izbiranju cilje, preučevanje literature, skrbno načrtovanje vzponov. Druga značilnost je veliko zanimanje alpinistov in premajhno število odprav. Zato je bilo prijav članov na javne razpise veliko in je bil končni izbor lahko zelo kakovosten. Zavezanost cilju je bila velika, odgovornost je stopnjeval izrazit domovinski čut, ki je presegal osebne ambicije. Zato sta bila tudi sodelovanje in medsebojna pomoč odlična. Način vzpona in uporaba tehnike sta bila bolj v ozadju – pomembni so bili uspeh, vrh, nova smer. Kljub številnim odpravam je bilo žrtev sorazmerno malo – skoraj hvalili smo se (čeprav se to grdo sliši), kako so Angleži in Poljaki izgubili skoraj vso veteransko ekipo, nas se pa himalajska smrt skoraj dotaknila ni.
Drugo obdobje – vsa osemdeseta in začetek devetdesetih let – označujeta poudarjen individualizem (vzroke smo že našteli) ter poudarjanje načina vzpona (alpski, solo, klasičen). Izboljšanje fizične in tehnične sposobnosti alpinistov je še lep čas uspešno skrivalo vse manjše sodelovanje. Konec osemdesetih let naraščajoči »osamosvojitveni nacionalizem« je uspešno dvigal borbenost in solidarnost. Za to obdobje so bili značilni manjše odprave, alpski način in veliki cilji.
Tretje obdobje – večina devetdesetih let prejšnjega in začetek tega tisočletja – je obdobje individualizma, poudarjanja osebnega uspeha, pa tudi precenjevanja sebe – posledica pa so tudi žrtve.Tudi velike odprave so pravzaprav skupek posameznih navez z različnimi cilji, a s skupnim zaledjem – bazo, zdravnikom in logistiko – vsaj za normalno smer vzpona in sestopa. Odprava postane nekak konzorcij (»velik supermarket majhnih trgovin«). Sprotno poročanje o doseganju, internet, vse to vzpodbuja posameznike in zmanjšuje solidarnost. Spori imajo videz medgeneracijskih konfliktov, v ozadju pa je boj za sredstva. Internet ne omogoča le sprotnih informacij, ampak tudi manipuliranje. Finance, nekdaj povsem državne, zdaj zagotavljajo pokrovitelji in sponzorji, ti pa imajo svoja merila. Ob tem se pokažejo slovenske značilnosti. Najboljše alpiniste je težko spraviti v skupno slovensko odpravo (ogrožena samostojnost!), nobenih pomislekov pa nimajo proti temu, da bi se kot posamezniki pridružili mednarodnim odpravam, čeprav ravno tam nimajo nobenega vpliva ne na izbiro cilja ne na organizacijo same odprave in vzpona. Tudi sicer zavezanost svojim lastnim ciljem ni preveč trdna: preplezajo steno, toda smeri ne končajo na vrhu – pri prvi priložnosti »izstopijo« na sestop po normalni smeri. Tudi zbiralec osemtisočakov je pri desetem vrhu odnehal. Po drugi strani pa nekaj vzponov, posebno kombiniranih skalno – lednih (Ama Dablam, Gjačung Kang, Menlungtse), odlikujeta tehnična dovršenost in sijajna izvedba.
Bistvo himalaizma je odkrivanje in plezanje novih vrhov in smeri; te so seveda vse težje, saj so lahke po večini že preplezane. To je kompas, ki mu je treba slediti.
Čas klasičnih odprav, ki jih je sponzorirala PZS – čeprav še tako modernih – je v glavnem minil. Odprave se bodo sestavljale same, po interesih, in PZS pripada predvsem vloga podpiranja kakovostnih načrtov. Če bodo zadnje velike probleme gora in sten (Kangčendzengo z vzhoda in juga, recimo), preplezali drugi, jih pač bodo.
Morda so kritične misli sploh neupravičene – nazadnje je nas Slovencev le dva milijona in merjeno po tem smo zagotovo najuspešnejša »himalajska« država v zadnji četrtini minulega stoletja. Novo tisočletje je v primerjavi s tem neverjetno dolga doba in s še tako visokega položaja se ne vidi dlje kot kako desetletje naprej. Gorstva izginjajo in dvigajo se nova, prav tako mrtvilom sledijo vzponi. Vse to je naravno, le ljudje smo nestrpni.
