Večer, 15. julij 1976
Prvi pozdrav s Kavkaza
v ozadju vrh Itkol.
Od desetih mariborskih alpinistov, ki so se odpravili na Kavkaz, je prispelo prvo poročilo. Pošta sicer potuje počasi, vendar je vendarle prispela razglednica, odposlana 26. junija 1976 iz baznega tabora Bezengi. V njej piše, da so starejši člani odprave srečno prispeli v Bezengi, deloma po zraku, deloma po trdni zemlji. Po obvezni aklimatizaciji si bodo v dogovoru z vodstvom alpinističnega tabora izbrali cilje svojih tur.
Lep pozdrav vsem domačim pošiljajo: Franček, Danilo, Boro, Milan, Edi, Bogo, Inko, Marjan, Matjaž in Štefan.
Koče na loki ni več
PO SOBOTNEM POŽARU NA LOKI POD RADUHO OD SMREKOVCA PA VSE DO GROHOTA NI PLANINSKE POSTOJANKE
Poročali smo že, da je v soboto, 10. julija, ob 12.10 izbruhnil požar v planinski koči na Loki pod Raduho. Koča, ki je bila last PD Luče, je pogorela do tal, škode pa je za 600.000 dinarjev.
Raduho, ki je le še preteklost
V uredništvu nas je obiskal 44-letni elektromonter pri Elektro Maribor Edo Peklar ter nam povedal:
“Devetero planincev iz naše širše družine nas je bilo, ki smo se odločili za turo na Raduho. Že v planinski koči na Grohotu smo zvedeli za požar na Loki – onstran Raduhe. Pet se nas je v nedeljo po zavarovani plezalni poti odpravilo na vrh Raduhe in zatem na Loko. Pogled, ki se nam je ponudil, je bil skrajno žalosten: sredi livade, kjer je še dan poprej stala skromna, toda več kot prIjazna in gostoljubna koča na Loki, je bilo golo pogorišče, od nekdanje planinske postojanke je ostalo le nekaj opek, ki so sestavljale dimnik.
Oskrbnico koče Ano Fuldek smo srečali pri koči, vso skrušeno. Desno roko je imela obvezano, pod obvezami smo slutili hude opekline. Povedala nam je, da je izbruhnil požar, ko je pekla kruh. Lesena koča je bila seveda v hipu v ognju. Oskrbnica je skušala rešiti, kar se je rešiti dalo: žig koče, nekaj značk in vpisno-knjigo ter opremo. Že ko se je v ognjene zublje udirala streha, je oskrbnica stekla v nadstropje po denar: štiri tisoč dinarjev ji je – za ceno hudih opeklin – uspelo rešiti, dva tisoč dinarjev je zgorelo. In res smo na pogorišču tu in tam našli ožgane končke bankovcev,” je bridko dejal Edo Peklar.
Šest ali sedem planincev, ki so bili v času nesreče v koči, je požrtvovalno pomagalo reševati a kaj, ko so bili plameni hitrejši! Pa tudi luški gasilci, ki so kmalu prihiteli na Loko, so bili brez moči: ker je bil rezervoar za vodo skoraj prazen, so lahko samo nemo opazovali, kako zublji požirajo kočo, ki je dajala gostoljubje planincem vse od leta 1910.
Za planinsko društvo Luče je izguba koče na Loki pod Raduho izredno hud udarec, za številne planince transverzalce prav tako. Sedaj namreč od Smrekovca pa do vse do Grohota ni zavetišča, in ta pot je dolga sedem in pol ure hoda – brez odmorov, seveda. Tako smo planinci zaradi požara izgubili v zadnjih dveh letih kar dve postojanki: 15. septembra 1974 je pogorela Kostanjevčeva koča na Dobrči, minulo soboto pa koča pod Raduho. In če k tema nesrečama prištejemo še plaz z Mojstrovke, ki je lanskega 1. ali 2. aprila porušil del Tičarjevega doma na Vršiču, tedaj si lahko kaj hitro izračunamo izgubo, ki je prizadela slovensko planinsko organizacijo. Pa bi le bilo dobro, ko bi društva dala vsaj enkrat na leto pregledati in očistiti peči in dimnike v svojih postojankah – še toliko prej, če so njihove postojanke lesene. In v naših gorah je lesenih postojank veliko. O tem, da bi morale biti planinske postojanke zavarovane, pa menda ni treba pisati posebej.
MILAN CILENŠEK
