Originalni prispevek: Funesova vojna (proti turistom – po zapornih vrtljivih vratih bodo prišle na vrsto ovire proti selfijem: »Vstopili bodo le tisti z rezervacijo hotela«),
avtor: Marco Angelucci (objavljeno na corrieredellaltoadige.corriere.it 22. januarja 2026)
To je novodobno bistvo sodobnega »hitrega gorskega turizma«: gora kot produkt, ne kot prostor življenja.
Medtem ko se nekateri naši »demokratično izvoljeni« vladarji, župani in turistično-planinski promotorji (nekontroliranega kapitala) še kar naprej trudijo izseliti prvotno prebivalstvo, da bi lahko prodajali, z davkoplačevalskim denarjem »kar zastonj« prevažajo turiste iz oddaljenih krajev, so ponekod že »izvolili« takšne župane, ki so na drugi strani in menijo: »Naveličani smo skupin Kitajcev in Japoncev, ki preplavijo dolino, parkirajo kjerkoli in se ustavijo le toliko, da naredijo dve fotografiji. Ne pustijo ničesar razen svojih odpadkov.«
Val di Funes je eden najbolj obleganih turističnih »hotspotov« Južne Tirolske. Cerkvici – Santa Maddalena in San Giovanni di Ranui – s kuliso vrhov Odle so postale simbolne podobe Dolomitov. Fotografije, ki jih želi vsak turist odnesti domov – ali še raje objaviti na Instagramu.
Ni naključje, da je prav v Val di Funes, lastnik travnika, na katerem stoji cerkvica Ranui, leta 2022 kot prvi postavil »vstopni trikot«, da bi ustavil množice turistov, ki so mu hodili po travi zaradi fotografije. Lani so enako storili tudi lastniki zemljišč na Secedi.
Zaprtje cest proti Santa Maddaleni, dostop le za domačine in hotelske goste, višje cene parkirišč, možnost popolne zapore, ko je parkirišče polno. To ni več »upravljanje turizma,« temveč obramba prostora.
Zdaj ukrepa tudi občina Funes, pojasnjuje župan Peter Pernthaler: »Naveličani smo. Skupine turistov preplavijo dolino, parkirajo povsod in se ustavijo le za nekaj fotografij. Ne pustijo ničesar razen smeti.« Po posvetih z lokalno turistično organizacijo so se odločili zapreti ceste, ki vodijo v zaselke pri Santa Maddaleni.
Ne gre za model jezera Braies – ne bo rezervacij. Ko bo osrednje parkirišče polno, bodo morali avtobusi in avtomobili obrniti in parkirati nižje. Prehod bo dovoljen le domačinom in gostom lokalnih hotelov.
»Domačini tega ne prenesejo več, zato smo morali ukrepati. Letos invazije ne bo,« pravi župan, ki napoveduje tudi višje cene parkirišč (doslej 4 € na dan – premalo, da bi ustavilo »selfie turiste,« ki pridejo le po idilično fotografijo).
Če želimo, da bodo gore ostale prostor svobode, ne kulisa za množice, moramo sprejeti nekaj neprijetnih resnic: lokalne skupnosti in prizadeti posamezniki imajo pravico reči »ne« omejitve niso napad na svobodo, temveč zaščita prostora, gorski turizem mora temeljiti na odnosu, ne na potrošnji, obiskovalci morajo prispevati več kot le fotografijo.
Val di Funes je le eden od mnogih primerov – a je jasen znak, da se bo prihodnost gorskega turizma odločala prav v takih dolinah. Ne v mestnih pisarnah ne v marketinških kampanjah, temveč tam, kjer ljudje živijo z gorami vsak dan in tam delajo ter ustvarjajo z lastnimi rokami.
Val di Funes v Dolomitih je (že) postal simbol sodobnega gorskega turizma – ne zaradi gora, temveč zaradi fotografij gora. Cerkvica San Giovanni di Ranui, nekoč mirna pastirska kulisa, je danes globalna ikona Instagrama. In prav ta preobrazba razkriva, kako hitro lahko gorski prostor izgubi ravnotežje, ko ga preplavi turizem, ki prihaja od zunaj, ne da bi vprašal, ali je sploh dobrodošel.
V Funesu se domačini soočajo z množicami obiskovalcev, ki pridejo le za nekaj minut – parkirajo kjerkoli, naredijo dve fotografiji in odidejo. Ne kupijo ničesar, ne ostanejo, ne prispevajo k lokalnemu življenju. Za seboj pustijo le smeti in občutek, da je dolina postala kulisa, ne skupnost.
