(na podlagi načel Alpinističnega etičnega kodeksa — vprašanje je občutljivo — in prav je, da ga odpremo premišljeno)
V preteklem tednu smo si malo pisali o poimenovanjih alpinističnih smeri. Ker smo že zadnjič omenili, da je Franci kmalu po začetku plezanja lednih slapov podal mnenje, da naj se najprej vpraša, kako slap imenujejo domačini, lahko danes ugotovimo, da je do danes nastalo precej vsega in …
Včasih se naziv smeri rodi iz šale. Iz trenutka lahkotnosti, iz ironije, iz tistega plezalskega humorja, ki nastane nekje med znojem, strahom in olajšanjem. Tako nastane tudi ime, ki se zdi igrivo, morda malo provokativno, a nikomur ne škodi. Dokler ne mine dovolj časa.
Ime, ki je bilo nekoč samo beseda, lahko nekega dne dobi povsem drugačen pomen. Včasih se zgodi, da se v smeri, ki je bila poimenovana brez velikega premisleka, zgodi nekaj, kar ime nenadoma obteži. Šala izgubi nedolžnost. Beseda, ki je bila nekoč lahkotna, postane nenadoma resna. Včasih celo boleča.
Tako se lahko zgodi, da varianta z imenom, ki je nekoč zvenelo igrivo »Padalska« čez leta postane kraj, kjer se zgodi nesreča. In ko se ime znajde v poročilu GRS ali v medijih, se nenadoma sliši drugače.
Ne več kot šala, ampak kot ironija, ki je nihče ni želel.
Kot beseda, ki se je obrnila proti nam.
To se-ve-da ni krivda avtorjev smeri. Ko so jo poimenovali, niso mogli vedeti, kaj bo prinesla prihodnost. A prav v tem je lekcija: v gorah se lahko vsaka beseda spremeni v zgodbo. In zgodbe v gorah so pogosto težje, kot si želimo.
Morda je zato vredno, da se pri poimenovanju smeri vprašamo še nekaj več kot le: »Kako zveni?«
Morda tudi: »Kako bo zvenelo, če se bo nekega dne zgodilo nekaj, česar si ne želimo?«
V gorah se namreč tudi imena starajo. In nekatera se postarajo na način, ki ga ob rojstvu nismo mogli predvideti.
Poimenovanje alpinističnih smeri je (na nek način tudi) ustvarjalno dejanje, ki postane trajni del gorskega prostora, lokalne tradicije in zgodovine plezanja. Ime smeri ni le oznaka, temveč (tudi) kulturni zapis, ki ga bodo nosile prihodnje generacije plezalcev. Zato naj bo izbrano premišljeno, spoštljivo in v skladu z etičnimi načeli, ki jih določajo alpinistični etični kodeksi iz katerih izhaja:
1. Spoštovanje lokalnega okolja in domačinov
Ime smeri naj ne žali, ne banalizira in ne posega v občutljivosti lokalnih skupnosti, kultur, jezikov ali verovanj. Plezalci smo v gorah gostje, zato naj ime odraža spoštovanje do prostora, v katerem nastaja, in do ljudi, ki tam živijo. (Kodeks: »Nikoli ne pozabimo, da smo v tujih deželah gostje… spoštujmo njihove svete kraje.«)
2. Spoštovanje zgodovine in tradicije območja
Ime naj ne briše ali zasenči obstoječe lokalne plezalne tradicije. Če območje že ima ustaljen slog poimenovanja, naj se ga novi avtorji smeri držijo. (Kodeks: »Plezanje smeri… je odraz nekega časa in določenih alpinistov… trudimo se ohraniti njihov prvotni značaj.«)
Igor Škamperle: »Stene nenadoma ne prepoznamo več. Zdaj smo v njej … v trebuhu neudomačene zveri.«
3. Spoštovanje narave in gorskega prostora
Ime naj ne promovira uničevanja narave, nasilja ali ravnanj, ki so v nasprotju z varovanjem gorskega okolja. (Kodeks: »Glavni namen kodeksa je zagotoviti spoštljiv, občutljiv ter trajnosten odnos do gora in narave.«)
4. Spoštovanje plezalne skupnosti
Ime naj ne ustvarja nepotrebnih konfliktov, ne žali drugih plezalcev in ne spodbuja razdvajanja. Smer je del skupnega prostora, zato naj bo ime takšno, da ga lahko skupnost sprejme brez zadrege (Kodeks: »Vsakemu, ki ga srečamo v gorah… smo dolžni izkazati enako spoštovanje.«)
5. Odgovornost avtorjev smeri
Avtorji naj se zavedajo, da ime ostane. Tako kot se od njih pričakuje resnicoljubno poročanje o vzponu, se pričakuje tudi odgovorno poimenovanje. Ime naj odraža ustvarjalnost, ne pa provokacije zaradi provokacije. (Kodeks: »Alpinisti so dolžni… zastopati plezalsko etiko in družbeno odgovornost.«)
Ob smereh, ki so splezane v spomin posameznika ali naveze, velja (vedno) navajati to dejstvo?
Če se iz (interne) debate z novo iztočnico dotaknemo možnih nadaljevanj tega ponujenega razmisleka: … »s soplezalcem se strinjava, da pustiva smeri ime tako, kot sva ga smeri dala ob njenem nastanku,« lahko napeljemo, da bi morda pa le kašno zadevo preimenovali, saj so zgledi v (sodobni) zgodovini tudi takšni. Vsekakor pa je poimenovanje alpinističnih smeri značilnost posameznega obdobja od »stebrov do spominskih in povsem nesmiselnih …«
Ker pa je upad dejavnosti več kot očiten in, kot kaže, tudi skrbno načrtovan, bo pač zgodovina imela še veliko možnosti za raziskovanje. Predavateljem alpinističnih šol pa vseeno ne bo škodila omemba tega (neobstoječega) poglavja, morda pa le še kdo kdaj sprevidi, da obstaja še marsikatera stene brez vrisa, … za več inf. glej tudi (nekdanje demokratično glasilo) alpinistične razglede.
Da smo v skorajda – lahko bi temu rekli kar katastrofalnem, zelo slabem odnosu do gorskega izročila, priča tudi naslov festivala, ki si ga privoščijo v ustanovi, ki naj bi gojila pristen odnos do domačega gorskega sveta. Festival GoroVenture?!?
PN
