Prijatelj in reševalec o nesreči

Jutro, 17. maj 1933

O Sandiju Wisiaku in njegovi tragediji v Kamniških planinah nam je njegov prijatelj in reševa­lec, znani naš planinec Uroš Zu­pančič še povedal: S Sandijem sva se spoznala pozimi 1930 na Kočni in postala sva v kratkem dobra prijatelja. Od takrat se je začel Sandi sistematično baviti s plezalnimi tu­rami in je že prihodnje leto premagal mnogo sten in grebenov Julijskih Alp. Tako je napravil zimsko turo o božiču na Jalovec, na Svečenico na Triglav, o Ve­liki noči pa v Kamniške planine. V krat­kem času je izvršil več prvenstvenih tur v Kamniških in Julijskih Alpah. Ker je bil tudi dober smučar, je imel zlasti po­zimi lažji dostop do najvišjih vrhov. Do­segel je velike uspehe, najbolj ponosen pa je bil na zimske ture. Dasi je izvajal skrajno težke ture tudi poleti, ko je ve­likokrat preplezal severno triglavsko ste­no v vseh smereh ter je imel za sabo tudi plezalno turo na grebenu Dovški križ — Škrlatica, ki je znana kot najtežja v naših Alpah. Mladega planinca, ki bi prihodnji mesec dopolnil šele svoje 25. leto, je usoda prvič in zadnjič opomnila letos na Svečnico v Turskem žlebu, ko se je komaj rešil plazu.

V sredo zjutraj so se podali Sandi kot dober turist in dva začetnika v planin­skih turah od doma na lahko turo, pri kateri je bilo prvotno Kamniško sedlo določeno za cilj. Prvo noč, ko je močno deževalo, so prebili pod šotorom, drugo noč pa v pastirski koči pod Kamniškim sedlom. Sandi je bil to noč posebno vesel in je prepeval svojo priljubljeno pe­sem: »Skalovje, moje domovje…« V pe­tek ob 8. zjutraj je krenila družba po težkem mokrem snegu proti Kamniškemu sedlu. Ker je bil Sandi kot vodja izleta dobro razpoložen, so nadaljevali pot pod Planjavo z namenom, da dosežejo Koro­šico. Sneg se je silno vdiral in napredo­vali so le počasi. Malo pred poldnem so na markirani poti prišli do kraja, kjer je pot zavarovana z žico. Zaradi silne str­mine in množine snega pa je postal ta kraj usoden. Tovariša sta ostala na vrhu, on pa je nadaljeval pot v strm snežen lijak. Tovariš Gregorič ga je opozoril na vrv, da bi se zavarovali, Sandi pa je ta predlog odklonil, ker je bil prepričan o možnosti prehoda. Moker sneg, ki je le­žal na trdi podlagi, pa se je pod nogami utrgal in v najkrajšem času se je napra­vil iz začetkoma majhnega vedno večji snežni plaz. Tovariša sta iz razdalje do­brih pet metrov videla, kako se je začel v plazu vedno hitrejše oddaljevati in ka­ko se je obupno boril ter si pri tem sku­šal pomagati s cepinom. Silna masa pla­za ga je vlekla s seboj in kmalu pokopala. Potem se je še enkrat ustavil in za kratek čas pojavil, imel pa je najbrže že tedaj zlomljene noge kar se da skle­pati iz klica: »Zlomil sem si nogo,« ki sta ga tovariša slišala, ko sta se vrnila nižje pod lijak. Malo pozneje sta slišala še nekaj nerazločnih besed, katere pa je udušil nov plaz. Tedaj je nesrečnega tu­rista vrglo v 50 m visok kamin in ga za­kopalo spodaj v tri metre visok, 100 m dolg in okrog 50 m širok plaz.

Zaradi silne brzine, v kateri se je vse to odigralo, in nevešča kretanja na snež­nem terenu mu spremljevalca nista mo­gla pomagati. Če bi mu bila tudi ob za­četku plazu skušala skočiti na pomoč, bi najbrž še onadva delila njegovo usodo. Ko sta prispela v Bistrico, so bili takoj o nesreči obveščeni reševalci SPD Kam­nika in Ljubljane. Ob 4. popoldne so že odšli iz Kamnika domačini na kraj ne­sreče. Tja pa so prispeli že v noči in je bilo vsako iskanje brezuspešno. Našli pa so na takozvanem »Wunderlihovem sne­gu« ledeno krvavo kepo in ponesrečenčevo rokavico. To je bilo na kraju plazu.

V soboto proti večeru pa so se v Bistrici zbrali Skalaši in ob 2. zjutraj odrinili proti sedlu. Tam, kjer je bila najdena rokavica, so začeli kopati ob 3 zjutraj, izkopali so ogromne množine snega, delo je bilo brezuspešno in tako naporno, da so bili dopoldne že vsi silno izmučeni. Režek, Modec, Gregorin in jaz smo pre­gledali ves kamin in sploh ves plaz od poti, kjer je Sandi zdrsnil, pa do mesta, kjer je bila najdena njegova rokavica. O njem pa ni bilo niti sledu. Vsi izmučeni smo začeli plaz se enkrat temeljito son­dirati in naključje je naneslo, da je son­da g. Hudnika takoj pod kaminom nale­tela na trd predmet. To je bila nova po­buda in z zadnjimi močmi smo spet za­čeli kopati. Naposled smo v globini enega metra odkopali najprej nogo in tako kmalu razkrili truplo ponesrečenca, ki je ležalo vznak z glavo navzdol. Obraz močno krvav je imel spokojen izraz, za­daj na glavi pa so se videli udarci od de­rez. Takoj smo opazili, da je desna noga zlomljena nad stegnom, leva pa pod ko­lenom. Obleka je bila strgana le na desni nogi. Ko smo ga dvignili, se mu je vlila iz ust kri, znak zadušitve in težkih no­tranjih poškodb. Takoj smo ga prenesli v Bistrico in položili na mrtvaški oder v kapelici. Oder je bil ves obložen s planinskim cvetjem.