Slovenec, 17. maj 1933
Zgodba ponesrečenčeve vrvi
Ljubljana, 16. maja.
Strašna nesreča g. Sandija Wissiaka v Kamniških planinah je vzbudila povsod mnogo sočutja, pa tudi mnogo govoric. Sedaj je prišla malo bolj v javnost le malo znana stvar o nekem planinskem talismanu ali amuletu, ki v čudni luči razsvetljuje praznoverje med našimi planinci. S to zadevo so govorice spravljale v zvezo tudi pokojnega Wissiaka, izkazalo pa se je, da nesrečni Sandi ni imel pri tej zadevi nič opraviti.
Leta 1904 se je na severni steni ponesrečil monakovski turist dr. Lass. V tistih časih pri nas še ni bilo toliko plezalcev, kakor jih je dandanes, ko skoraj vsak poletni dan pleza vsaj ena skupina čez nevarno triglavsko steno. Prav redki so bili planinci, plezalci pa še bolj. Slovenske plezalce, ki bi preplezali do tedaj triglavsko steno, si seštel lahko na prste. Nekoliko bolj so plezali čez to steno nemški plezalci. Eden teh je bil tudi dr. Lass. Sredi stene pa je dr. Lass naenkrat omahnil in strmoglavil v dolino. Vendar ni padel na tla, temveč je obvisel v steni, ker ga je zadržala vrv, za katero je bil privezan okoli pasu. Vsi poskusi rešitve, ki so seveda sledili nekaj dni pozneje, so bili brezuspešni.
Dr. Lass je umrl za lakoto viseč nad prepadom. Niti do trupla niso mogli priti reševalci. Truplo je viselo nad prepadom toliko časa, da je preperelo in se izmuznilo iz vrvi ter strmoglavilo v dolino. Okostje dr. Lassa so ljudje našli mnogo pozneje ter ga pokopali. V skali pa je obvisela nesrečna vrv.
Medtem je rastel zarod sedanjih drznih slovenskih plezalcev, čez leta in leta so priplezali slovenski plezalci do usodne Lassovo vrvi ter jo odnesli.
Med nekaterimi planinci — seveda ne med vsemi — je čudna prazna vera, da so predmeti, ki so povzročili ali ki so bili v neposredni zvezi z nesrečno smrtjo kakšnega planinca, dobri talismani, to se pravi predmeti, ki obvarujejo človeka pred nesrečo, če jih ima pri sebi. Nesrečno vrv si jo razdelilo 11 slovenskih plezalcev. Od teh se jih je pa že ponesrečilo 6. Sedmi naj bi bil po ljudski govorici Wissiak. Toda prijatelji pokojnika zatrjujejo, da Wissiak ni imel nobenega koščka te vrvi.
Vseeno je nesrečna Wissinkova smrt tako prestrašila in z grozo navdala še živeče posestnike vrvi, da so sklenili znebiti se nesrečnega talismana, o katerem verujejo sedaj, da ima prav nasproten učinek. Sklenili so dati zadoščenje spominu dr. Lassa. Odšli bodo namreč, kakor čujemo, na kraj, kjer se je dr. Lass ponesrečil in bodo vrv sežgali.
No moremo razumeti, kako morejo bili mladi in izobraženi ljudje tako praznoverni. Mnogo boljo bi napravili, če bi se pred izleti v planine priporočili raje v božje varstvo, ki je neskončno bolj zanesljivo, kakor taka vrv, obenem pa bi bili malo bolj previdni ter si ne bi drzno igrali z naravo in usodo. Molitev je tudi naj izvrstnejše sredstvo, da se mladi slovenski planinci spomnijo nesrečnega dr. Lassa. Primerno bi tudi bilo, če bi naši planinci postavili pod triglavsko steno primeren križ v spomin temu ponesrečenemu nemškemu planincu.
