Glas, 23. avgust 1983
Malo prostora, a veliko volje Z vseh strani smo se zgrinjali h koči. Od Prehodavcev, Hribaric, Zasavske koče, od Bogatina, Krna , Komne, čez Tičarico … Nekateri, ki so prišli pred nami, so se že martinčkali pred kočo, posedali ob jezercih, večina se je pa drenjala v koči. Ob šanku se je vse trlo, pri mizah je bilo vse zasedeno. Menda ni bilo planinca, ki bi si ne privoščil domače juhe iz kuhinje. Za 5 jurjev si že nabereš novih moči in soli, ki si jo v soncu in strmini izcedil menda do zadnjega kristala. Dekleta hite streči. Same mlade prijetne študentke. Nekatere prihajajo sem že po pet, šest let. Vedno znova jih pritegne plani na in planinci.
Tista v rjavem puloverju in snežno belem predpasniku, ki jo vidiš zdaj v kuhinji, zdaj za šankom, zdaj na stopnicah v sobe, pa spet med ljudmi, pri mizah, je Zinka Kostanjšek. Že enajst let je oskrbnica koče pri Sedmerih jezerih. Iz Šoštanja je doma. Prijazna Štajerka, bi rekel profesor Zoreč. Precej planincev ljubljanske Matice je poznala že prej. In ko se je z enim od teh, z dr. Erigom, slučajno srečala v Radencih, jo je ta prepričal, da je prevzela kočo pri Sedmerih jezerih. Preizkušena gostinka je. Dvanajst let je delala v restavraciji v vili šoštanjske elektrarne.
Nikoli ni mislila, da bo ostala toliko let v gorah. Lani je povsem resno mislila spreči. Pa so jo spet pregovorili. In ko je z dekleti to poletje spet prišla na Sedmera jezera, so jo že prvo soboto obiskali vsi stari prijatelji planinci. Zares, veliki prijatelji. In odreči takšnim prijateljem — saj res ne more.
Ko si enkrat tu, si vprežen. Od jutra do poznega večera. Z dekleti in kuharicami vred. Vsi imajo polne roke dela. Najhuje je, kadar slabo vreme natepe v kočo ljudi z vseh vrhov, ti pa jih prenoči kakor veš in znaš. 110 ležišč imajo, včasih pa hoče ležišče tudi po 300 planincev naenkrat. Takrat je čudna. Nikogar ne moreš pustiti zunaj. Tu so tudi družine z otroki. Ti imajo prednost. Vse ostale poleže kamorkoli pač je še možno. Tudi v kuhinjo, po hodnikih, da o dnevnem prostoru ne govorimo. Vse klopi, vse mize so takrat polne. Pa če pridejo v suhem, še nekako gre, toda, če jih prižene dež, nevihta, takrat pa koča kar puhti od vlage. Pri najboljši volji se ne morejo vsem posušiti oblačila. Pa če so ljudje potrpežljivi, še gre. Toda dobiš vmes take, ki se prav nič planinsko ne obnašajo v gorah. Zadnjič je eden od petdesetih, ki so še zunaj stali v vrsti za prenočišče, vpil, naj raje zaprejo, če nimajo prenočišča za vse. Take pripombe žalijo, kajti Zinka, receptor Janko in njena dekleta store vsakič vse, kar je v njihovih močeh, da bo vsem planincem kar najbolj ustreženo, pomagano. Sicer pa, mirnih ovčic gre veliko v en hlev in tudi v njihovi koči se je še vedno našel prostor za vse.
Res pa je, da koča nujno potrebuje prizidek. Drugo leto, ko bo Kredarica gotova, bo po vsej verjetnosti na vrsti njihova koča. Za 50 ležišč naj bi pridobili novih prostorov. Potem bo veliko bolje. Kajti, nihče ne ve, kako hudo je takole tlačiti ljudi v desetkrat premajhno kočo…
Pa še nekaj že dolgo let grebe Zinko: elektrika. Zdaj imajo v koči električni agregat, ki daje dovolj moči le za luč. Nimajo ne zamrzovalne skrinje, ne hladilnika. Pa oboje bi tako nujno potrebovali. Meso, ki ga prinesejo konji, morajo takoj predelati, si cer se vname. Le toliko moči je še, da v pralnem stroju spirajo perilo, kuhati ga pa že ne morejo in to opravljajo vse v kotlu.
Prav ta dan sta prišla na Sedmera jezera dva strokovnjaka, ki sta pregledala vse možnosti, kako bi iz najbližjih jezer speljali vodo tako, da bi ta poganjala turbinico, ki bi dajala dovolj elektrike za najnujnejše, kar rabi koča. Elektrika, razmišlja Zinka, bi bila po njenem na prvem mestu, čeprav prizidek ni nič manj potreben.
Veliko dela imajo. Menda je ni koče, ki bi bila bolj na udaru kot prav koča pri Sedmerih jezerih. Koliko je planincev, ki pridejo iz doline le do tu, da se naužijejo planinskih lepot in zraka. Pa tudi nihče ne bo šel na Triglav ali z njega, da bi ne šel tod mimo. Saj so Sedmera jezera kot nekakšna nagrada za ves trud, ki ga žrtvuje planinec v gorah. In koča mora sprejeti vse. Kot bi bili na barikadah, je pripomnila ena od vrlih planink, ki tudi nikoli ne obide Sedmerih jezer. In res je tako!
Ob nedeljah dopoldne je najhuje. Po čajih štejejo planince. Tudi po petsto čajev gre tako dopoldne. To soboto dopoldne, pripoveduje Zinka, je bil štedilnik poln vsega. Pa je vse šlo. In popoldne so morale začeti vse na novo kuhati. Kuharica ji je pred dnevi zbolela. Zaradi same preutrujenosti. Po petnajst ur je pri štedilnik u. Nič čudnega.
Tile dnevi do konca avgusta bodo še hudi. Potem bo bolje. Ampak letos je neverjetno veliko ljudi tu gori. Tudi starejših. Kot da so se vsi zarotili, da ne bodo hodili več na morje, ampak samo še v hribe. Septembra je tu najbolj lepo. Takrat prihajajo le pravi planinci. Ni otrok. Ni gneče. Le lepi dnevi in kar je glavno, takrat je koča vedno dovolj velika. Nobenega strahu ni, da bi koga ne mogli prenočiti.
Danes bo pa spet hudo. Popoldne okrog četrte ure je in Zinka s strahom pogleduje na nebo, če se ne bodo od kod pritepli črni oblaki, ki bodo pognali planince z vseh steza in stezic v njeno kočo. Tamle jih gre devet. Šteje jih. Zadaj je spet slišati večjo skupino. A tile bodo še lahko prišli do Komne, če bo treba …
Vprašam jo po zaslužku nje, deklet. Pa se mi smeje. »Ne hodite v planino po denar. Tega je tu malo. Vse je trdo zasluženo. Dekleta nimajo na dan niti pol ure prosto. Veste, v planine naj gre le tisti, ki ima plani ne resnično rad.«
Zinka jih zagotovo ima.
D. Dolenc
