Glas, 23. avgust 1983
Nov uspeh gorenjskih alpinistov
Sredi avgusta se je iz sovjetskega pogorja Pamir vrnila desetčlanska alpinistična odprava — Osem alpinistov se je povzpelo na najvišjo goro Sovjetske zveze, na 7495 metrov visoki Pik Komunizem, dvojica je osvojila še 7105 metrov visoki Pik Evgenije Korženevskaje, Luka Karničar in Matej Kranjc sta se kot prva na svetu spustila s smučmi z vrha Pik Komunizma, Andrej Štremfelj, Iztok Tomazin in Srečo Rehberger pa so opravili tretjo ponovitev 3195 metrov visoke stene Bezzubki.
Kranj — Pod vodstvom izkušenega alpinista Tomaža Jamnika je 13. julija krenila na pot v Sovjetsko zvezo desetčlanska alpinistična odprava, v kateri so bili še Marko in Tomo Česen, Matjaž Dolenc, Matej Kranjc, Peter Markič, Andrej Štremfelj in Srečo Rehberger — vsi člani kranjskega planinskega društva, ter Iztok Tomazin iz Tržiča in Luka Karničar z Jezerskega. Sedem dni kasneje je bila celotna odprava že v baznem taboru na ledenikih Moskvin in Walter pod vznožjem Pik Komunizma.
Prvi teden so alpinisti izkoristili za prilagajanje novemu okolju, razmeram in podnebju. V tem času so opravili več lažjih vzponov. Razen Jamnika, Marka Česna in Dolenca, ki so po nasvetu zdravnikov ostali v baznem taboru, so se ostali alpinisti že v prvih dneh povzpeli na 5691 metrov visoki Pik Vorobjev. Dva dni zatem je četverica — Štremfelj, Markič, Rehberger in Tomo Česen osvojila še 6399 metrov visoki Pik Četverjoh, kasneje pa je to uspelo tudi ostalim članom odprave. Matej Kranjc in Luka Karničar sta pri spustu z gore prvič preskusila nove Elanove smuči. Po enem tednu se je trojica alpinistov odločila za vzpon na 7105 metrov visoki vrh Pik Evgenije Korženevskaje, dva, Andrej Štremfelj in Iztok Tomazin pa sta tudi dosegla vrh gore.
Predzadnji julijski dan je sedmerica članov odprave krenila proti Piku Komunizmu. Vsi so uspešno preplezali dva tisoč metrov visoko steno Borotkin in se povzpeli na višino 6300 metrov. Pri osvajanju vrha pa sta morala dva odnehati, ostali — Jamnik, Karničar, Kranjc, Markič in Tomo Česen pa so se 2. avgusta povzpeli na najvišji sovjetski vrh, na 7495 metrov visoki Pik Komunizem. Medtem ko je dvojica s tem dosegla cilj, se je za Jamnika, Karničarja in Kranjca boj na gori šele pričel. Strmina pod vrhom z naklonom od 40 do 45 stopinj ter trd in spihan sneg so po eni strani vzbujali spoštovanje, po drugi strani privabljali …
Luka Karničar in Matej Kranjc sta si že na vrhu nadela na noge meter in 90 centimetrov dolge Elanove smuči in se pričela spuščati. V eni roki sta držala smučarsko palico, v drugi cepin, da bi se pri morebitnem padcu obdržala na strmini. Na višini 6900 metrov, nad steno Dušanbe se jima je pridružil še Tomaž Jamnik. Smučanje odtod do Borotkina je bilo manj zahtevno, toda še vedno niti malo podobno sproščenemu, zabavnemu vijuganju! Spust v steni med kosi odlomljenega ledu je bili zopet pravo garanje. Dejansko najbolj naraven pa je bil spodnji del stene, kjer so alpinistom grozili ledeni plazovi. Zato so čimprej želeli na varno, v bazni tabor, kjer so njihovi podvig pozdravili tudi alpinisti ostalih odprav. To je bil namreč prvi spust s smučmi z vrha Pika Komunizma, prvič sta bili presmučani tudi obe zahtevni steni — Dušanbe in Borotkin.
Ostali člani odprave, Andrej Štremfelj, Iztok Tomazin in Srečo Rehberger so se odločila za vzpon na najvišjo sovjetsko goro po zahtevnejši smeri, po Bezzubkinu. 3195 metrov visoko steno so plezali 48 ur. Prvi dan so se povzpeli 1750 metrov visoko, v steni bivakirali in naslednji dan nadaljevali s plezanjem vse do noči in še ponoči. Proti jutru so izplezali na varno. Ker je stena izpostavljena plazovom, je bila doslej preplezana le trikrat. Pred gorenjskimi alpinisti so jo zmogli le prvopristopniki. Vzpon Štremflja, Tomazina, in Rehbergerja je bila najlepša predstavitev kakovosti gorenjskega in jugoslovanskega alpinizma v pogorju Pamirja.
»Odprava je bila uspešna, saj smo domala do potankosti uresničili načrt in dosegli cilje, ki smo si jih zastavili pred odhodom.« je po povratku v Kranj pripovedoval Tomaž Jamnik, vodja odprave.
»Osem alpinistov je stalo na najvišjem vrhu Sovjetske zveze, dvojica tudi na nekoliko nižjem Pik Evgenije Korženevskaje. Namesto prvenstvene smeri, ki smo jo načrtovali pred odhodom, so trije alpinist preplezali težavno smer na Bezzubkinu, dva alpinista sta se s smučmi spustila s Pika Komunizma, trije pa prek Dušanbeja v Borotkina. Menim, da so takšne in podobne odprave primerne predvsem kot priprava izkušenih alpinistov pred odhodom v himalajsko pogorje in za privajanje mladih na višino. Ne moremo pa na podlagi dosežkov v Pamirju izbirati kandidate za odprave v Himalajo,v baznem taboru pod vznožjem Pik Komunizma je bilo v primerjavi s himalajskimi gorami pravo udobje, vsega je bilo dovolj, in tudi ni prišlo do kakršnihkoli nasprotovanj.
C. Zaplotnik
