Kot piše Hugo Cléchet pri Montagnes magazine se je 4. marca 2026 v masivu Mont Blanca odvilo eno (od) »tistih« dejanj, ki premikajo meje sodobnega ekstremnega smučanja. Morgan Akhourfi, Chamoniard po izbiri, je v severni steni Grands Charmoz opravil prvo smučanje po 300‑metrskem visečem pobočju, dostopnem (v tem primeru) le s kombinacijo dveh letalnih tehnik – najprej z jadralnim padalom, nato še s speed‑ridingom. Gre za pristop, ki ga je mogoče opisati kot drzen, skoraj »kavalirski«, a hkrati premišljen do zadnje podrobnosti. Primerljiv z dejanjem Bruna Gouvyja – Niche v Druju.
Akhourfi je najprej poletel z Aiguille du Midi in pristal na ledeniku Nantillons, nato pa z manjšo speed‑riding padalom odletel s sedla Nantillons naravnost proti ozki, viseči liniji v severni steni. Speed‑riding mu omogoča nekaj, česar jadralno padalo ne: možnost, da se v zadnjem trenutku odloči, da se ne bo pristal – in predvsem možnost, da po smučanju odleti iz stene, kar je na tako izpostavljenem terenu ključnega pomena.
Ko je pristal na začetku zamišljene linije, je zaslišal klice – nad njim je bil alpinist (gorski vodnik) Yannick Graziani s klientom. Vpila sta mu, naj se spusti malo nižje, kjer bo lahko poklical pomoč. Tudi zato je bil Morganov prihod na tem mestu presenetljiv; še nikoli prej se tam ni pristalo na tak način.
Sama linija je bila za »smučanje« v odličnih razmerah: spodaj okoli 50°, zgoraj še bolj strmo, z nekaj izpostavljenimi skalami. Akhourfi, vajen ekstremno strmih smukov, je poudaril predvsem nevarnost drsečega snega, ki ga je moral nenehno prehitevati in se mu umikati.
Kljub severni orientaciji in neugodnemu vetru je bil vzlet s speed‑riding rutinski. Komaj je pristal v Chamonixu, je že razmišljal o novih projektih – o potencialnih novih linijah v Aravisih in Fizu. A hkrati priznava, da ga je nedavna nesreča pri speed‑ridingu pustila z bolečinami v hrbtu, ki jih bo moral resneje obravnavati.
Takšna kombinacija odpira linije, ki bi bile sicer nedostopne (in vsaj nekako nesmiselne), a hkrati potiska meje tveganja do skrajnosti. Če vzlet ne uspe, ostane le noč v steni – ali … Morgan se tega zaveda: v nahrbtniku ni imel opreme za 400‑metrski spust po vrvi, saj bi dodatna teža onemogočila natančen let. Sprejel je možnost, da bi moral prespati v steni, če bi šlo kaj narobe. Po njegovih besedah je to del igre: ko se odločiš za takšno kombinacijo, moraš sprejeti posledice.
Ali bo linija sploh kdaj ponovljena?
Glede na izoliranost, (ne)dostopnost in izpostavljenost je verjetno, da bo ta smuk ostal osamljen dosežek. A kot mnoge pionirske linije v zgodovini chamoniškega ekstremnega smučanja, tudi ta odpira vprašanje, kam se lahko disciplina še razvije – in koliko tveganja je posameznik pripravljen sprejeti.
Morgan Akhourfi – alpinist, smučar in padalec, ki živi za strmino
Rojen leta 2000, je ena najizrazitejših mladih figur v francoskem svetu ekstremnega smučanja, speed‑ridinga in visokogorskega raziskovanja. Njegov življenjski slog je tako neobičajen kot njegove linije: živi v kombiju, skupaj s svojim mačkom, ker mu takšna mobilnost omogoča, da sledi razmeram, se hitro premika med masivi in ostaja popolnoma prilagodljiv. Stabilno bivališče bi ga, kot pravi sam, samo oviralo.
Mrgan izmenjuje obdobja intenzivnega treninga – je tudi strasten trail tekač – z obdobji, ko dela višinska dela – da zasluži. Ko se sprosti okno dobrih razmer, se povsem posveti svojemu glavnemu cilju: smučati čim več strmih, tehnično zahtevnih in pogosto še ne(pre)smučanih linij.
Njegovo ime je širšo pozornost pritegnilo spomladi 2026, ko je v samo šestih dneh opravil niz, ki ga je v Chamonixu marsikdo označil za »tedensko norost«. Med 13. in 19. majem je nanizal šest izjemno zahtevnih smukov v masivu Mont Blanca – linije, ki jih večina ekstremnih smučarjev opravi v letih, ne v enem tednu:
13. maj: Col de l’Aiguille Verte
15. maj: Peutereyski greben
16. maj: severna stena Aiguille du Plan
17. maj: Col des Droites (rezervna izbira, ker prvotna linija ni bila v razmerah)
18. maj: Contrafforte Centrale du Miage, zahodna stena Mont Blanca
19. maj: Sentinelle Rouge, južna stena Mont Blanca
Ta niz je bil dokaz njegove izjemne fizične pripravljenosti, psihične trdnosti in sposobnosti branja razmer v visokogorskem svetu.
Akhourfi je del generacije, ki briše meje med disciplinami: smučanje, speed‑riding, padalstvo in alpinistična tehnika se pri njem prepletajo v celoto. Prav ta kombinacija mu omogoča dostop do linij, ki so bile še pred desetletjem nepredstavljive. Speed‑riding mu daje možnost, da se v zadnjem trenutku umakne, če razmere niso prave, ali da po smuku odleti iz stene, kjer bi bil klasičen umik nemogoč.
Toda ta svoboda ima svojo ceno. Morgan se zaveda, da tak pristop zmanjšuje varnostne rezerve in povečuje tveganje. Predstavlja novo generacijo visokogorskih športnikov, ki živijo med športom, improvizacijo in stalnim iskanjem razmer. Njegov slog je hkrati svoboden in izjemno zahteven: življenje v kombiju, dnevi na vrvi, noči v treningu in jutra, ko se s (hitrim) padalom poda v stene, kjer še nihče ni pristal.
Njegovi dosežki niso le športni, temveč tudi kulturni znak časa – obdobja, ko se meje med disciplinami brišejo, ko se gore doživljajo na nove načine in ko posamezniki, kot je Akhourfi, premikajo meje mogočega.
