Alpinistična odprava na Karakorum doma
Glas, 23. avgust 1977
Na vrh 8068 metrov visokega Gasherbruma I v pogorju Karakorum sta po doslej še nepreplezani jugozahodni smeri po grebenu 8. julija stopila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, člana alpinističnega odseka Kranj, Drago Bregar pa je hotel sam na vrh, vendar se ni vrnil v tabor.
Tržič — V nedeljo, 21. avgusta, se je vrnila v Tržič jugoslovanska alpinistična odprava, organizirana v počastitev 70. obletnice Planinskega društva Tržič. Dosegla je svoj cilj. Dva člana odprave sta se povzpela na 8068 metrov visoki Gasherbrum I po doslej še nepreplezanem jugozahodnem grebenu, po katerem poteka sedaj jugoslovanska smer. Tako je bil v izredno težkih razmerah osvojen drugi jugoslovanski osemtisočak. Žal je odprava svoj podvig plačala z življenjem. Član odprave Drago Bregar iz Višje gore se ni vrnil v dolino. Člani odprave so imeli z njim zadnjič radijsko zvezo 9. julija ob šestih popoldne …
Alpinistična odprava v Karakorum v Pakistanu, ki so jo sestavljali vodja odprave Janez Lončar, Filip Bence in Borut Bergant, člani alpinističnega odseka Tržič, Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, člana alpinističnega odseka Kranj, Drago Bregar (Železničar Ljubljana), Franc Čanžek (Celje), dr. Martin Košak (Ljubljana) in šofer tovornjaka Marinko Pintar iz Nove Gorice, je krenila iz Tržiča 8. maja. Deset dni kasneje je bila v glavnem pakistanskem mestu Ravalpindi, od koder so alpinisti s tovornjakom in kombijem prevozili 7600 kilometrov. Sledilo je avionsko potovanje do 2200 metrov visokega Skarduja in popotovanje s traktorji do podnožja gore, kjer je odprava najela 100 nosačev. Bazno taborišče, do katerega so hodili 14 dni, je bilo 5100 metrov visoko.
»Na gori smo postavili štiri višinske tabore in sicer 5500, 6200, 7200 in 7500 metrov visoko,« pripoveduje vodja odprave Janez Lončar. »Osmega julija sta se Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj povzpela iz tabora IV. na vrh. Proti temu taboru sta se napotila tudi Franc Čanžek in Drago Bregar, vendar se je Čanžek zaradi slabega vremena med potjo obrnil, Bregar pa je nadaljeval vzpon proti štirici, kamor je 8. julija prispel in v njej prespal skupaj z Zaplotnikom in Štremfljem. Ker je bilo vreme vedno slabše, sta Nejc in Andrej Bregarja nagovarjala, naj se z njima vrne v tabor III, vendar je Bregar vztrajal in se odločil, da se povzpne na vrh. Z njim smo imeli zadnjič radijsko zvezo 9. julija ob šestih popoldne. Še naslednji dan smo ga čakali v taboru III. Lahko bi nas poklical, saj smo imeli ojačano radijsko zvezo in smo celo slišali pogovore drugih odprav v sosednjih gorah. Vreme se je še naprej slabšalo, zato smo se zaradi varnosti odločili za sestop. 10. julija smo bili v baznem taboru in tam čakali še 10 dni. Bregar se je 10. julija najverjetneje vseeno odločil za vzpon, saj pričakovanega lepega vremena ni bilo. Snega je bilo vedno več in obstaja možnost, da je med plezanjem zdrsnil in omahnil. Enkrat smo se še povzpeli do tabora I, upajoč, da ga bomo mogoče našli tam, vendar sledov ni bilo … «
J. Košnjek
