Železar, 11. maj 1978
Severna stena Triglava ni samo naša najvišja (1250 m) in najširša (preko 3 km) stena pri nas, temveč je tudi tretja najmogočnejša v vzhodnih Alpah, takoj za 1800 m visoko severno steno Watzmanna in 1500 m visoko severno steno Hochstadla. To nikakor ni samo edinstveno mogočna stena, to je svet drzno izoblikovanih stebrov, razov in robov, to je čudoviti svet grap, tokav, zajed, to je svet drzno speljanih polic pod strehastimi previsi nad prepadi, ki mora zadovoljiti, navdušiti in osrečiti de tako zahtevne in razvajene ljubitelje in obiskovalce gora. Severna stena Triglava se ponaša s slovenskim stebrom in grapo, z Ustoličenjem s Zimmer-Jahnovo grapo in nemškim stolpom, z Wagnerjevo grapo in Lasovim izstopom, z Malo in Veliko črno steno, s slovenskim in nemškim oknom, s Šivankinim ušesom, s prižnico in ladjo.
Med vsemi temi čudesi in posebnostmi so tudi Zlatorogove police z Zlatorogovimi luknjami, enkratna razgledna počivala na gradu in skalaškem ter gorenjskem stolpu. Neuhojene poti in smeri se stekajo pod Sfingo, brezpotja povezujejo Vzhodno smer s Tumovo, slovensko, nemško, z gorenjsko in bavarsko. Skalaška je nekaj posebnega in Szalay-Prusikova se komaj da primerjati z Jugovo ali Tržaško in Ljubljansko ter Bohinjsko. Prek trideset jih je z najrazličnejšimi težavnostnimi stopinjami, prav toliko pa tudi vstopnih, vmesnih in izstopnih variant.
Po letu 1890, ko je Steno prvi preplezal in ukrotil skalni zid severne stene Triglava trentarski divji lovec Ivan Berginc-Štrukelj, so se 16 let pozneje, leta 1906, vpisali v zgodovino Stene avstrijski plezalci iz Gradca in Dunaja: F. König, H. Reinl in K. Domenigg, takoj za njim pa tudi F. Zimmer in G. Jahn. To so bili drzni, srčni in pogumni pionirji plezalnega športa v Steni, ki so prižgali zeleno luč vsem drugim, ki so krotili stebre, robe, grape, zajede in previse v Steni.
Komaj dve leti po prvih pristopnikih se leta 1908 pojavi v Steni prva ženska, Ana Klauer, ki je z bratom preplezala smer prvih plezalcev. Ana Klauer je bila prav tako pogumna in neustrašna kot Rozalka Škantar-Šestova iz bohinjske Srednje vasi, ki je že pred 38 leti, leta 1870, stopila na teme »očakov Kranjskih siv’ga poglavarja«, na vrh Triglava.
Tem pionirjem plezalnega športa v Steni so sledili se mnogi odlični domači in tuji, svetovno znani plezalci in alpinisti vseh generacij. Šestnajst let za Ano Klauer je premagala in ukrotila severno steno Triglava tudi prva Slovenka Nevenka Rebek-Prevec. Za dr. Henrikom Tumom in Pavrom so okusili slast zmage v Steni tudi mnogi drugi, ki so visoko kotirali v domačem in svetovnem plezalnem športu in alpinizmu, med njimi zasledimo za Ano Klauer in Nevenko Prevec tudi zmagovalko 900 metrske severne stene Špika Miro Marko Debeljakovo, krotilko »skalaških« smeri po naših gorah Pavlo Jesihovo, prvo Slovenko v severni steni Matterhorna Nadjo Fajdigo. Za Bergincem-Štrukljem iz Trente so krotili previse in zajede v Steni »zlata naveza« Milan Gostiša, Klement Jug in drugi, ki so čutili v sebi toliko volje, znanja in moči, da so zmagovali poleti in pozimi tudi tam, kjer je bilo to resnično težko.
VELIKA STENA JE MORALA ČAKATI POLNIH 154 LET PO ZMAGI »ŠTIRIH SRČNIH MOŽ? NA TRIGLAVU, DA JE DOŽIVELA PRVI OBISK V TRDI, LEDENI IN GLOBOKI ZIMI
Franc Setničar iz Gorice, nas prvi začetnik zimskega alpinizma po Valentinu Staniču, je že pozimi 1908 začel redno obiskovati globoko zasneženi vrh Triglava. Leta 1910 zasledimo v višavah Triglava, na Ledinah, prvega zgodnjega posnemalca pionirjev smučarskega športa Matija Zdarskega, Georga Bilgerija in Rudolfa Badjura. Fritz Sommer je bil tisti, ki je vrisal prve smučine v triglavske višave. V vseh časih je slovensko planinstvo po Triglavskih prijateljih (1870) nenehno doživljalo renesanse in preporode. Po letu 1890 s Piparji, ki so 23. julija 1892 zaklicali z vrha Stola »Vzdramimo se!« Leta 1906 so Drenovci vnesli v klasične oblike našega planinstva novo progresivno vsebino. Z bratoma Jožetom in Pavlom Kunaverjem ter Rudolfom Badjuro smučarski šport, z Bogomilom Brinškom planinsko fotografijo, razen tega pa tudi jamarstvo in plezalni šport. Dr. Josip Cerk se je smrtno ponesrečil 3. aprila 1912, B. Brinšek pa je padel v začetku prve svetovne vojne na avstrijskosrbskem bojišču.
Po veliki prvi svetovni moriji so za Triglavskimi prijatelji, Piparji in Drenovci leta 1921 Skalaši močneje in hitreje zavrteli razvojno kolo našega ljudskega planinstva v plezalno in alpinistično smer. Kmalu so najboljši stopili v korak z elito in vrhom svetovnega plezalnega športa in alpinizma. Napadali in zmagovali so tudi tam, kjer so generacije pred njim obstale in ohromele, znali so š e boriti v strehastih previsih nad prepadi, popotne palice Piparjev in Drenovcev so zamenjali s cepini in namesto okornih krpelj so s pridom začeli uporabljati smuči kot stari Bločani. Pesem klinov, kladiv in derez je vedno bolj prešerno, odločno in zmagovito odmevala po nadih gorah, stenah in grebenih v pripeki poletne vročine in tudi v ledenem mrazu zim, ko so snežne zastave vihrale po grebenih in vrhovih od Mangarta preko Jalovca do Martuljka in Triglava. Skalaši so tako podaljšali planinsko, plezalno in alpinistično sezono od treh mesecev na vse leto. Po naših gorah je od pomladnih mesecev preko poletja in jeseni do zime odmevala pesem in vriski veselih in praznično razpoloženih planincev, plezalcev in alpinistov. Kar v začetkih našega klasičnega ljudskega planinstva ni uspelo Triglavskim prijateljem, Piparjem in Drenovcem, so hiteli reševati in urejevati Skalaši v Ljubljani, Bohinju, na Jesenicah in Lučah.
Naše planinstvo je med obema vojnama skupaj s plezalnim športom in alpinizmom hitelo z naglimi koraki, v skokih v množičnost in vrhunskost. Kljub temu, da so gore po letu 1815, ko je bila pod Jalovcem na Velikem Kotu zabeležena prva smrtna nesreča in letom 1822, ko je v viharni noči med 5. in 6. julijem strela ubila na vrhu Triglava Antona Korošca, zahtevala in terjala iz leta v leto vedno večji krvni davek, je mladi rod planincev, plezalcev in alpinistov neustrašno naskakoval premagane in še neukročene skalne vršace.
Stena je terjala leta 1908 smrt Karla Wagnerja in že naslednje leto Viljema Lassa. Stena bi kmalu postala grobnica mladih drznih in predrznih naskakovalcev. Prve generacije Skalašev so plezale in krotile nove prvenstvene plezalne smeri. Turistični klub Skala je kmalu po ustanovitvi postal številčno najmočnejši smučarski klub v državi.
Leto 1924 je bilo zavito v črn žalni trak. Smrtno so se ponesrečili Ante Lenarčič, Vladimir Topolovec in dr. Klement Jug, ki so bili srce, motor in udarno jedro našega plezalnega športa in alpinizma v prvem desetletju med obema vojnama. Skalaši pa so hiteli kljub številnim velikim in dragocenim žrtvam v zidove kopnih in zasneženih in v led vkovanih gora. Za najboljši so nezadržno prihajali še boljši in Še bolj neustrašni. Cvet našega plezalnega športa je krotil in zmagoval v Steni, v severni steni Špika, Jalovca, Travnika in povsod tam, kjer je bilo potrebno braniti čast našega planinstva. Skalaši so hodili v visoko šolo. V gorah in stenah so si kovali in kalili značaje. Njihov cilj in pot je bilo prekaljeno tovarištvo, ki odpira vse duri v prevesni svet gora, v tokave in zajede, kjer je treba premagovati lastne slabosti in neznanje.
STANE HUDNIK IN BOGDAN BRECELJ STA BILA MED VODEČIMI PIONIRJI ZIMSKEGA ALPINIZMA PRI NAS V JULIJSKIH ALPAH, v Savinskokamniških planinah in Grintavcih pa sta z visoko dvignjeno zastavo kazala pot in smer Vinko Modec in Boris Režek. Krog plezalcev in alpinistov se je naglo širil. Cilj najboljših so bili težko dostopni, zasneženi in v led vkovani vrhovi. Za vodečimi protagonisti zimskega alpinizma pri nas, so prihajali številni mladi, ki so nezadržno silili v ospredje v naj ostrejši konkurenci prekaljenih plezalcev in alpinistov, ki so se ponašali z novimi, težkimi in nevarnimi letnimi smermi in prvimi pristopi na zasnežene najvišje vrhove Jalovca, Prisojnika, Špika, Triglava, Planjave, Ojstrice, Mrzle gore in Rinke. Tiho so tekmovali med seboj, kdo bo prvi po novem letu pristopil na Škrlatico, Rokave, Oltarje ali druge težko dostopne še neosvojene in ne premagane vrhove.
42 LET PO IVANU BERGINCU-ŠTRUKLJU
Plezalci in alpinisti iz naših prvih generacij med obema vojnama so se dobro in v polni meri zavedali, da zasnežena in v led vkovana zima nudi in daje v gorah mnogo več kot poletje, ko se po robeh gora sprehaja in razdaja bogata sončna luč. Spoznali in dobro so vedeli, da snežni meteži, vseuničujoči plazovi, kratek dan in ledeni mraz zahtevajo od naskakovalcev neprimerno več, kot spokojne letne gore in stene. V dolino Vrat pod mogočno Steno so vodile smučine in globoke gazi. Pogumni in neustrašeni mladci so se neizmerno navduševali nad zasneženim skalnim zidom. Plazovi so bobneli in merili višine in globine sten Cmira. V slapovih so se spuščali z Begunjskega vrha, preko Praga, skozi slovensko in Zimmer-Jahnovo grapo, skozi Črni in Jugov graben. Na stolpih nad Sfingo in preko Plemenic so se vesile snežne opasti. Tudi najbolj srčne je stisnilo v grlu in jim je pošla sapa. Vračali so se mimo Peričnika v Mojstrano, a prihajali še in še. Vztrajno so iskali Ahilovo peto in slabe, ranljive točke Triglava. Pet najboljših, zagnanih in navdušenih je tik pred Silvestrovo nočjo leta 1931 občutilo in komaj preživelo viharno in ledeno mrzlo noč na Hribaricah na prehodu z Velega polja v Zajezersko dolino. Tako hromeče in žugajoče dni ali noči so posamezne plezalno-alpinistične naveze in smučarske druščine doživljale v zadnjih zimah v stenah Jalovca, Planjave ali na Komni in še kje drugje.
Drugega februarja leta 1932 sta poizkušala svojo srečo prva naskakovalca severne stene Triglava. Stena je bila zasnežena, vse police so bile okrašene s snegom in preko temnih preves so visele ledene sveče. Pogumna, neustrašna in predrzna sta bila Bogdan Brecelj in Stane Hudnik v slovenski smeri. Pod »belimi ploščami« sta zgrešila pravo smer in plezala preveč na levo. To bi za prva naskakovalca lahko postalo usodno. Popoldanski mrak je pozimi v Steni naglo ožil vidnost in onemogočil orientacijo. Še pod robom skrajno vzhodnega dela Stene sta bila prisiljena k naglemu in tveganemu povratku. Pri poizkus premagati in ukrotiti pozimi Steno je tako propadel. Srečno sta v trdi temi sestopila.
Knjiga plezalnih vzponov v Aljaževem domu v Vratih pod Steno se je polnila. V njej so se vpisovali številni novi in novi naskakovalci z velikimi načrti in željami.
15. maja 1932, tri mesece in pol za Brecljem in Hudnikom, se pojavita pod Steno dva tedaj najbolj zagnana jeseniška skalaša — Tomaž Ravhekar in Pavel Lukman (Op. ur.: Pavel Lukman, brat okupatorskega župana in izdajalca Karla Lukmana, ki so ga partizani obsodili na smrt, je bil kasneje petokolonaš in se je izdajalsko udinjal nemškemu okupatorju.). Snežne in vremenske razmere v Vratih, pod in v Steni niso bile najbolj ugodne in jima niso dajale velikega upanja na uspeh. Toda oba sta trmoglavila in kljub večjim količinam novo zapadlega snega v zadnjih dneh skušala izsiliti prehod in vzpon po slovenski smeri. Že zgodaj, sredi dopoldneva so se začeli prožiti večji ali manjši plazovi v Stenarju. Pesem plazov se je naglo selila iz sten Stenarja v Gamzovec in prek Pihavca v robe, grebene in police nad Jugovo grapo na Plemenice. Počasi sta Jeseničana krotila sneg. Na »šrangi« sta duškala dalj časa, opazovala in prisluhnila sta pesmi plazov, ki so se naglo selili in približevali Ladji in preko Črnega grabna tudi vedno bliže k njima. Plaznice v slovenski grapi so bile vedno polne plazov. V tako močno zasedeni grapi je bilo mnogo premalo varnega prostora za plezalca, zato sta se na varnem, na Zlatorogovih policah pred vstopom v grapo predala počitku, opazovanju, prisluškovanju in toplemu soncu. Na varnem in razglednem počivalu sta bila ujetnika Stene. Premočena od snega in premražena sta si uredila skromen, zasilen bivak. Šele drugi dan, 16. maja 1932, sta zgodaj zjutraj, predno so se prebudili plazovi premagala in ukrotila zadnji, vršni del zasnežene in plazovom močno izpostavljene slovenske smeri v Steni.
Prva zmagovalca slovenske smeri v Steni sta v njej preživela 31 ur. To je bil za tedanje čase velik uspeh, ki se s sedanjimi dosežki ne da primerjati, posebno če vemo, da so vse druge težke in najtežje smeri v Steni pozimi že premagane in ukročene v najtežjih vremenskih in snežnih razmerah.
Štiri dni pozneje, 20. maja 1932. se je pojavil pod zasneženo steno Uroš Župančič. Nikakor se ni hotel sprijazniti z dosežkom Tomaža in Pavla, hotel je doseči nekaj več, nekaj težjega in bolj nevarnega. Uroš ne bi bil Uroš, če bi hodil po sledeh in stopinjah tovarišev. Nad vstopom v slovensko smer, ki je bil zasnežen in ga je krasila strma od ledu zlizana plaznica, je namesto, da bi zavil na levo ali navzgor v slovenske kamine, zavil na desno in preko plaznice iz Zimmer-Jahnove grape zavil in vstopil v nemški steber. V zelo kratkem času je izplezal po nemškem stebru preko Gradu do pod okna na Zimmer-Jahnov izstop.
Osem dni pozneje, 28. maja 1932, se je začel dva dni trajajoč tretji zimski vzpon v Steni skozi Jugovo grapo. Naveza petih vrhunskih plezalcev: Joža Čopa, dr. Stanka Tominška, Miha Potočnika (zlata naveza) je z Matevžem Frelihom in Jožetom Kunstlerjem potrebovala za to skrajno težko in zahtevno smer dva dni (28. in 29. maja 1932). Med vzponom je zapadlo 25 cm novega snega, ki je plezalcem do skrajnosti otežkočil napredovanje. Taki so bili prvi poizkusi v zasneženi severni steni Triglava.
Prvi srčni naskakovalci, napadalci in zmagovalci so morali premagati strah pred številnimi objektivnimi nevarnostmi, ki so pretile v obliki kratkih dni, snežnih padavin in plazov. Premagati so morali tudi samega sebe in svoje slabosti. Pozimi pred njimi v Steni še ni bilo nikogar, tam so vasovali le snežni meteži, po robeh in stebrih so vihrale snežne zastave, po tokavah, zajedah in grapah so peli vseuničujočo pesem plazovi, ki so z vrha Triglava merili višino in globino Stene do Praga v zatrep Bistrice. Prvi zmagovalci zasnežene Stene so morali bivakirati v mokrih in kot rog trdih čevljih, strganih in mokrih nogavicah in rokavicah, premočeni obleki, ki jo je oklepal požled in led, brez nepremočljivih naylon ali perlon puhastih spalnih in bivak vreč ter druge opreme. Še posebno po osvoboditvi je naš zimski alpinizem naredil velik razvojni korak. V Steni so domači plezalci in alpinisti tudi v najslabših pogojih premagali vse najtežje smeri s Čopovim stebrom in drugimi. Sedanjost se komaj da primerjati s pogoji, kakršni so bili v majskih dneh pred 46 leti, leta 1932.
Žuro
