Železar, 22. september 1983
Prebivalci Srednjega vrha (960 m), ki žive na sončni terasi v Karavankah nad Rutami, so resnično lahko srečni, bogati in zadovoljni ljudje. Življenje na šestih kmetijah pri Vavčarju, Vahu, Kocijanu, Hlebanju, Smoleju in Jurežu je zares razkošno med polji, travniki in gozdovi z enkratnimi pogledi na venec gora, ki se dotika neba na južni strani Doline nad mlado Savo.
Prebivalci nimajo lahkega življenja, žuljava dlan in nenehna skrb za polne hleve goveje živine in trope ovac, težko in nevarno delo v obsežnih gozdovih so stalni spremljevalci vseh pri Robičevih, Hlebanjevih, Smolejevih in Mertljevih od mladih do poznih jesenskih dni življenja.
V tesneh Jermana, ki izvira visoko v robeh Blekove (1746 m) in Vošče (1738 m) in preseka Srednji vrh na dva dela, vzhodnega in zahodnega so že zelo zgodaj, v času slovenskega protestantizma Trubarjevi učenci našli varno zatočišče. Najstarejši prebivalci Srednjega vrha se ponosno spominjajo ustnih izročil, ki govore o tej davni zgodovini, ko so se tam skrivali najbolj vneti oznanjevalci nove vere.
Vzhodno proti Podkužam, Belci in Dovjem napaja mlado Savo hudournik Hladnik, ki priteče izpod Maloškega poldneva (1822 m), Lepega vrha (1926 m) in drugih gozdnatih vrhov, ki meje na koroško stran. Mimo Srednjega vrha na zahodu pa priteče Smeč skozi Frtalež v Savo.
Vsi ljubijo svoje njive, rovte, travnike in gozdove, ponosni pa so na gore nad Rutami, ki so najlepše in edinstveno mogočne ne le pri nas, temveč tudi v širnem planinskem svetu. Tako domačini kot številni obiskovalci in tranzitni potniki se ne morejo nagledati teh enkratnih gora, ki se čredi jo od Kukove špice, Škrnatarice, do Široke peči, Oltarjev, Rutarskega poldneva ali Martuljških Ponc in zobatega Špika, Frdamanih polic in Rigljice ter Rušica.
Stene Kukove špice (2427 m), Gulc, Škrnatarice (2448 m) in še prav posebej Široke peči (2497 m), Špika in Frdamanih polic (2273 in 2234 m) pa so izredna vaba za plezalce, ki si iščejo svoja težka in nevarna pota, ki zahtevajo maksimalne napore za uspeh in zmago tam, kjer je to resnično nevarno in težko. V prevesnih in prepadnih stenah martuljških ali rutarskih gora je pravo kraljestvo šeste ali celo sedme težavnostne stopnje za vrhunske in ekstremne plezalce. V teh stenah, stebrih, grapah in grebenih je do sedaj našlo smrt že več kot 34 mladih plezalcev, med katerimi so bili nekateri premalo previdni ali pa so precenjevali svoje znanje, opremo in sposobnosti in niso upoštevali številnih velikih nevarnosti gora.
Domačini vsak dan gledajo tem lepotam iz oči v oči. Nepretrgane kolone motoriziranih nomadov, ki hite z naših zahodnih mejnih prehodov (Korena in Rateč), se ustavljajo, gledajo in snemajo s foto ali filmskimi aparati, prizadevajo si ujeti vsaj za kratek čas to lepoto in veličino.
To neizkoriščeno bogastvo, ki je združeno v teh veličastnih gorah, pa je domačinom iz Srednjega vrha že pred 116. leti, 2. januarja 1777, prizadejalo veliko žalost. Tedaj je bila v Dolini in gorah ob njej, v rutarskih, Martuljških gorah in Karavankah, huda zima. V skrbi za drobnico so takoj po novem letu odšli skozi Hude hleve, visoko proti Blekovi lastniki kmetij iz Srednjega vrha, skupaj s pastirji in hlapci v hleve in stanove pogledat, kako preživljajo ovce hudo in mrzlo zimo. Zla usoda je tako hotela in snežni plazovi so visoko v Hudih hlevih ujeli v ledeni, snežni objem osem domačinov iz Srednjega vrha. To je bila prva naša lavinska nesreča, prava katastrofa, ki je bila kdajkoli zabeležena pri nas. Nesrečniki v Hudih hlevih so bili stari, izkušeni domačini, v starosti od 19 do 55 let.
Takrat, leta 1777, pred 116. leti, se je tragično začela pisati naša žalostna zgodovina lavinskih nesreč, ki so do danes zahtevale že več kot 170 smrtnih žrtev.
Planine so tudi pozneje neusmiljeno, kruto gospodarile med prebivalci Srednjega vrha in Rut. Tudi v slapovih Smeča nad Jurežem so bili drvarji, vozniki in gozdarji mnogokrat izpostavljeni velikim življenjskim nevarnostim. Domačin Alojz Mertelj pa se je 28. avgusta pred petimi leti smrtno ponesrečil v stenah Pirenejev.
V gorah nad Rutami in Srednjim vrhom je raztreseno veliko lepote in bogastva, ki ju je treba ljubiti in spoštovati.
Žuro
Dne 2. januarja 1777 je v Srednjem vrhu zasul sneženi plaz sledeče moške:
1. Benet Janez, hlapec, Srednji vrh 5, star 20 let.
2. Cuznar Jurij, Smolej, Srednji vrh 4, star 50 let. 5 .
3. Lavtižar Simon, pastir, Srednji vrh 4, star 25 let.
4. Zima Lenart, Kocjan, Srednji vrh 6,star 20 let.
5. Lah Matevž, Lah, Srednji vrh 7,star 55 let.
6. Lah Primož, njegov sin, Srednji vrh 7, star 24 let.
7. Lah Anton, njegov brat, Srednji vrh 7, star 19 let.
8. Zima Jurij, gostač, Srednji vrh 7,star 49 let.
20. XII. 1933.
Župnik: Karel Čuk
