Kaj vse je (še) alpinizem?
Ali je alpinizem šport ali ne, sedaj menda ni več vprašanje, je pa zato drugih vprašanj več – Ob porajanju novih idej in »usmeritev«
Medtem ko na Hrvaškem javno polemizirajo o tem ali je alpinizem šport ali ne in ali je potreben ali ne, kakšen smisel imajo odprave in podobno (začelo se je 31. julija letos s člankom novinarja Zarka Susića v Vjesniku), so razprave pri nas (še) bolj ali manj le v ozkih krogih in o drugačnih vidikih.
Osnutek nove kategorizacije postavlja v ospredje ozko specializacijo alpinistov: skalno plezanje, ledno in zimsko, pa odpravarstvo itd. Tudi brez ostrejših kriterijev za dosego posameznih razredov ne bo šlo, ob tem pa bo dosledneje potrebno uveljaviti vsaj parolo, da je to le za tiste, ki jim je za športno vrednotenje. Večini izbiro ture upajmo – vendarle ne bodo diktirale točke.
Proste ponovitve in ocene VII pa tudi VIII ne vzbujajo več začudenja, kot so ga še lani. Tudi ponovitev treh klasičnih šestic v enem dnevu in podobna dejanja vzburijo le še redke. S tem, da imamo v Sloveniji vrsto takih, ki v enem letu opravijo po sto in več alpinističnih tur, pa smo se lani tudi dodobra seznanili
Tudi plezanja za preskus največkrat seveda v solo vzponu in v vsaj pol krajših časih, kot so običajni, so vsaj v nekaterih krogih, kaže, že dobila domovinsko pravico. Ob tem pa se mnogi čudijo, da npr. skalolazenje, ki ima pobornike takorekoč že po vsem svetu, pri nas ni naletelo na plodna tla. Ga pa ponekod menda na tihem vendarle že goje!
Kje je ob vsem tem klasični alpinizem? Ga lahko smatramo samo še za predhodnika današnjim usmeritvam, bo morda postajal vse bolj le rekreativna aktivnost ob vrhunskih športnih dejanjih, ali pa bo prišlo celo do kakih (organizacijskih in podobnih) cepitev? Lani smo imeli večkrat (s ponosom) v mislih vzpon Frančka Kneza prek severne stene Eigerja. Le šest ur je porabil za to mogočno steno! 2. avgusta letos pa je Salzburger Nachrichtens objavil, da je še ne 21-letni Thomas Bubendorfer za isto smer potreboval komaj štiri ure in 50 minut. Kje je že 8 ur in pol Habelerja in Messnerja, tedaj so pisali se leto 1974.
Veliko pove tudi novica, da je Jean Marc Boivin, ki je presenetil že z marsikaterim dejanjem, preplezal celotni Peutereyski greben v vsega desetih urah in nekaj minutah. Novico so hitro povzele vse večje evropske tiskovne agencije.
Da pa niso vsi, ki se hočejo izkazati gorah, le rekorderji, je lepo prikazal v svojem članku (del je ponatisnjenega v PV 8/83) že Jozef Nyka. Primere je zbral izključno med francoskimi alpinisti, ki so nekdaj veljali za svojevrstne puriste.
Christopher Profit je 25. februarja letos, torej v trdi zimi, sam in takorekoč brez odmora, v manj kot 23 urah, preplezal tri vsega spoštovanja vredne stene: SZ steno Les Droites, SZ steno Aig. de Telefre in Mrtvaški prt v Grandess Jorasses; 20 km po dolžini in 3500 m v višino!
Ali pa: kam bi lahko uvrstili 23-letnega Patricka Edlingerja? Atletske postave, težak je 63 kg in visok 176 cm, na dan trenira šest ur, na leto pa enajst mesecev, skozi vseh zadnjih pet let. V Franciji je postal znan pravzaprav šele po TV projekciji kratkega filma Življenje na konicah prstov. V steni se namreč lahko vleče s katerim koli prstom in pravijo da ni še nikoli uporabljal drugih tehničnih pomagal kot čevlje in magnezijo. V njegov redni repertoar pa sodijo tudi posebne dihalne vaje, za koncentracijo joga. In: za skalolazenje se je navdušil v SZ.
Francoz je tudi sedaj že 35-letni Jean Grelos. Lani 2. in 3. oktobra je ta izzivalec 25 ur plezal v 150 m visoki steni, menjaje se po dveh različnih smereh (ocena VI in VI+). Partnerje je menjaval, sam pa je bil ves čas prvi v navezi, podnevi in ponoči, med vsemi desetimi ponovitvami. Menda so bile daleč najhujše tiste tri, ki jih je opravil v siju lunine svetlobe: plezal je bolj ali manj na pamet, energije pa je porabil vsaj trikrat toliko kot podnevi.
Zlata doba alpinizma je že davno za nami, to vsi vemo. Deviških vrhov skorajda ni več, v stenah pa je komajda še kje prostor za nove, prvenstvene smeri, pa še te so večinoma vse prej kot naravne. Mladi, ki prihajajo – in vedno več jih je! si morajo torej iskati kaj novega. Je to tekmovanje s samim seboj ali le boj s steno brez tehničnih pomagal? Odkrit izziv, glasno povedan ali prečitan med vrsticami: Jaz sem bil doslej najhitrejši, kdo me bo? Proste ponovitve in vzponi brez dodatnega kisika, brez Šerp, na alpski način, v solo vzponu in podobno, vse to se zdi, kot bi bilo le uvertura. Nekdaj smo govorili, da je alpinizem način življenja, da v njem ni neposrednih dvobojev med privrženci… Kako ga bomo opredeljevali v prihodnje?
Deljena mnenja o posegih v gore
V okviru raziskave javnega mnenja na Slovenskem, so anketiranci (reprezentativni vzorec 1989 naših državljanov obeh spolov iz več kot 250 krajev, starih od 18 do 70 let) odgovarjali tudi na vprašanje, kaj mislijo o posegih v naš planinski svet. Ga je potrebno pustiti nedotaknjenega v njegovi naravni lepoti, četudi ostanejo težko dostopni predeli težko dostopni za številne ljudi ali pa bi bilo treba graditi pota, ceste in žičnice, četudi bi s tem gore izgubile nekaj svoje lepote, bi pa postale s tem dostopne večini?
Podatke so obdelali na oddelku za računalniško obdelavo Instituta za kineziologijo Fakultete za telesno kulturo v Ljubljani, članek asistenta mag. Borisa Sile pa je izšel v drugi letošnji številki revije Telesna kultura.
Prav neverjetno je, kako različna mnenja imamo Slovenci o tem problemu. Polovica (46,9%) nas – kaže želi ohraniti gore nedotaknjene, skoraj enak del (45,1%) pa je za tehnizacijo (7,9% se jih ni izjavilo ne za eno ne za drugo). Na to razmerje bistveno ne vpliva ne spol ne starost.
Knez in 21 prvenstvenih
Franček Knez je 15. in 16. septembra opravil 21 prvenstvenih vzponov. V četrtek ga je prijatelj že navsezgodaj pripeljal v Vrata. Po Tominškovi se je povzpel pod steno Cmira in preplezal Steber (III), levo od smeri Blažej-Pšenica. Potem pa je začel zares v ostenju Urbanove špice. V 200 m, ponekod pa morda še malo več, visoki steni z odlično kamnino, je do večera opravil še enajst prvenstvenih vzponov. V petek je nadaljeval (v levem stebrastem delu) in kljub slabemu vremenu (med veter in meglo se je mešal tudi dež) opravil še 9 prvenstvenih. Nadaljevanje pa mu je preprečila megla, ki se je tako zgostila, da orientacija ni bila več mogoča, ne morda volja do plezanja!
Tri gracije
Igor Radovič (AO Črna) in Drago Slavič (AO Ravne) sta 8. septembra preplezala še eno novo smer v Veliki Raduhi. In ker se je Radoviču nekaj dni pred tem rodila tretja hčerka, sta jo poimenovala Tri gracije. Spodaj vodi vzporedno z Y kaminom, zgoraj pa se mu odmakne v levo. Ocena V/III-IV, 350 m, 4.30 h, ponekod poraščeno in krušljivo.
Kristalna v Popeni
Filip Bence in Željko Perko, člana AO Tržič, sta se vrnila iz Italije z veselo novico: kot vse kaže, sta v Popeni, sosedi Mt. Cristala, preplezala novo smer. V nedeljo, 18. septembra sta preplezala (kamin in poči) velik kot v tej steni, koder doslej nismo mogli izslediti se nobenega vrisa. Primerna je tudi ocena: V-VI (prosto!). nekaj več kot 400 m, toda plezala sta le nekaj več ko štiri ure. Ker sta v smeri našla nekaj prelepih kristalov, sta novo smer krstila za Kristalno. V četrtek je Bence, kot po navadi, po šihtu v Velikem vrhu (Košuta) opravil še tri solo vzpone: po Prontarski (V/III), Desnem Y (VIII) in Strašilu (V+A1).
Tudi motimo se
Pred tednom dni smo poročali o vzponih Staneta Belaka. Toda nekako se je vrinila napaka. Ponovitev Desne zajede v Rakovi špici ni bila šele 1. P, temveč že četrta. Tretjo sta 25. junija letos opravila Kladnik in Vičić. Drugo napako pa lahko pripišemo Knezu. Na opis in shemo prvenstvene, ki jo je preplezal 6. septembra, je napačno zapisal Oltar; pravilno je Visoki Rokav. Pri tolikih opisih, kot jih mora napisati, pa tako napako lahko opravičimo.
Solkanska v Planji
Simon Bizjak in Melana Ekar, člana AO Nova Gorica, sta pred nekaj več kot tednom dni preplezala novo smer (Solkansko: VI-/V, zgoraj III, 300 m) v južnem ostenju Planje, nad Amfiteatrom; po zajedi v predelu stene, ki kaže proti SZ Liberška in PP.
Brata Silvo in Stane Kragelj (AO Litostroj) sta 9. septembra ponovila Liberško v Frdamanih policah. Pet dni za tem je Silvo prosto ponovil (8 PP. za Srečom Rehbergerjem, ki jo je na enak način preplezal letos avgusta z Igorjem Kalanom) Akademsko Vežici. Naslednji dan je (prav tako s Tomažem Stražarjem, članom AO Matica) opravil še 4 PP Hunikine.
Republiški zbor PLV
Komisija za vzgojo in izobraževanje PZS sklicuje 15. in 16. oktobra letos republiški zbor planinskih vodnikov. Zbor bo v soboto ob 12. uri v Kamniku, kjer bodo predavanja (metodika dela, spoznavanje gorstev in nesreče), zbor pa se bo z družabnim srečanjem nadaljeval v Kamniški Bistrici. V nedeljo bo na sporedu tura po manj znanih poteh. Ker poimenskih vabil ne bodo pošiljali, prosijo vse, da obvestijo tudi tovariše
Vabijo na otvoritev
Avstrijska planinska organizacija OAV je našo PZS povabila na otvoritev šole v Peilsteinu. Vabijo navezo, ki bi bila sposobna tudi najtežjih (športnih) vzponov. Naša KA k temu dostavlja, da morajo kandidati obvladati nemški jezik in se prijaviti do 10. oktobra. Odhod na Dunaj, kjer bo zbirni center, bo 20. prihodnji mesec, prireditve pa bodo trajale tri dni.
Kukuczka na šestem osemtisočaku
Wojciech Kurtyka in Jerzy Kukuczka sta v dneh od 20. do 23. julija letos preplezala novo smer v JZ steni Gašerbruma I (8068 m). Toda to ni vse. Le malo pred tem, 1. julija, sta bila na vrhu Gašerbruma II (8035 m). prav tako po prvenstveni smeri (dolg V greben). In sedaj sta s »Doug Scott Cooperativo« pod vesinami K 2. Tudi če se jima ne posreči ta vzpon, sta se na seznamu najvišjih krepko povzpela. Kukuczka je takoj za Messnerjem, saj je bil že na šestih osemtisočakih, njegov tovariš jih pa ima tudi že štiri. Skupno so bili Poljaki, če štejemo tudi stranske vrhove, že na desetih osemtisočakih.
Franci Savenc
