EPIcenter, junij 2008
Ajaccio, Posočje – Operaciji, v kateri je 60-članska ekipa gorskih reševalcev, gasilcev, helikopterske enote Slovenske vojske in spremljevalcev pod vodstvom Uprave RS za zaščito in reševanje čistila posledice letalske nesreče na gori San Pietro, so slovenski mediji posvetili precej pozornosti. Prav pa je, da v EPIcentru kot lokalnem glasilu izpostavimo pet mož iz naših krajev, ki so se med 12. in 27. majem na zahodnem delu najvišje korziške vzpetine borili z nedostopnim terenom, vetrom in skoraj neprestanim dežjem ter prispevali svoj del k uspehu operacije.
Marko Bokan in Peter Poljanec.
Foto: Marko Bokan
Gorski reševalci Marko Bokan iz Tolmina, Marko Matajurc s Trnovega ob Soči, Peter Čufer iz Podbrda in Peter Poljanec iz Idrije so petnajst dni čistili širše območje zahodnega dela gore San Pietro, kjer je 1. decembra leta 1981 življenje izgubilo vseh 180 potnikov in članov posadke Adriinega letala DC 9. Na Korziki je bil še en Tolminec Mitja Roner, ki se je vodstvu odprave pridružil kot prevajalec francoskega jezika. Vsak dan je spremljal ekipo na terenu, druga prevajalka pa je bila medtem v bazi – le tako je namreč komunikacija s tamkajšnjima lokalno skupnostjo in lokalno oblastjo potekala nemoteno.
Ekipa je bila razdeljena v skupine, ki so se razporedile po grapah in grebenih, še vedno polnih razbitin izpred 27 let. Te so spravljali v 1,5 m x 1,5 m velike vreče z nosilnostjo do 1500 kilogramov, ki jih je nato helikopter odpeljal na sedlo, od koder jih bodo Korzičani odpeljali na deponijo. Vsega skupaj se je nabralo za 27.3 tone materiala. “Počistili smo res veliko, tudi zelo majhne koščke, a vsega se seveda ni dalo. Odstranili smo vse, kar je bilo na očeh,” je dan po vrnitvi povedal Bokan. Odkrili so tudi nekaj posmrtnih ostankov ponesrečencev. Predali so jih tamkajšnji policiji, Slovenija pa bo zanje po diplomatski poti zaprosila po končani preiskavi.
Kot še poudarja Bokan, je šlo za tehnično zelo zahtevno akcijo, ki jo je dodatno oteževalo tudi vreme.
“Od petnajstih dni so bili sončni le štirje, sicer pa je večinoma hudo deževalo, nenehno je na gori tudi pihalo,” je pojasnil. Dnevi so si bili zelo podobni: vstajanje zgodaj zjutraj, ob 6. uri je sledil zajtrk in nato odhod proti gori. “Na goro in z nje smo se v glavnem vozili, saj je to pomenilo velik prihranek časa in energije, ki smo ju lahko porabili za delo. Kljub temu smo bili velikokrat prisiljeni sklepati kompromise. Vsako jutro smo se v letalski bazi glede na vreme na gori odločili, ali bomo na vrh šli s helikopterjem ali avtobusom in peš. Zadnje je pomenilo od uro do uro in pol vožnje do sedla in nato ravno toliko hoje do vrha,” je še povedal Bokan. Po izčrpavajočem delavniku na San Pietru se je večerja ob 19. uri še kako prilegla, pred spancem pa ji je sledil še vsakodnevni sestanek. Izbrani člani operacije so se še pred odhodom na Korziko najprej dvakrat dobili na celodnevnem usposabljanju s predavanjem.
Uspehu akcije je prikimala tudi širša slovenska javnost, najbolj pa so bili odločitve vlade za odhod ekipe strokovnjakov na prizorišče nesreče gotovo veseli svojci žrtev, ki bodo sedaj morda lažje zaključili to poglavje. Mnogi so se udeležili spominske slovesnosti 31. maja, na kateri so na mestu, kjer je letalo s krilom usodno zadelo v vrh gore, odkrili spominsko ploščo iz brona. To je na skalo zadnji dan akcije pritrdila ravno skupina, v kateri so bili tudi Bokan, Čufer in Poljanec.
Špela Kranjc
Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/epicenter-06-2008.pdf
