Preiskovalci tragedijo obravnavajo kot nesrečo – Torkova nesreča v severni steni Turske gore nad Okrešljem je najhujša v 85-letni zgodovini slovenske Gorske reševalne službe – Kaj jo je povzročilo?
Gorenjski Glas, 13. junij 1997
Načelnik celjske UNZ Stanislav Veniger je o dosedanjem zbiranju informacij o tragediji petih gorskih reševalcev povedal: “Do nesreče je prišlo v trenutku, ko je policijski helikopter dobil znak, da lahko s sidrišča v steni, na katerem je bilo sedem gorskih reševalcev, z vitlom v helikopter dvigne reševalca in reševalko, ki je igrala vlogo ponesrečenke.”
Po dosedanjih ugotovitvah se eden od reševalcev ni odpel in tako je bilo vseh pet reševalcev na sidrišču povezanih z vlečno vrvjo oziroma žico iz helikopterja in z varovalno žico sidrišča. K o se je helikopter dvignil, je prišlo do močnega sunka, helikopter je začelo vleči navzdol, na sidrišče pripete reševalce pa je dvignilo v zrak. Takrat se je odlomil vrh skale, na katero je bilo pripeto sidrišče. Izpulilo je vrv sidrišča, popustila pa je tudi vez med reševalcema na vrvi vitla in tistimi spodaj. Zato je vseh pet na sidrišče privezanih reševalcev skupaj z odlomljeno skalo vrglo s stene in padli so 300 metrov globoko.” Stanislav Veniger pravi, da policijska preiskava še ni končana, zaenkrat pa izključujejo možnost, da bi napako zagrešila posadka policijskega helikopterja. V naslednjih dneh bo komisija UNZ Celje skupaj z Inšpektoratom za letalstvo RS poskušala ugotoviti, kaj se je v usodnem trenutku dejansko zgodilo, kateri izmed petih umrlih reševalcev se ni pravočasno odpel in kateri je mehanik helikopterja Milošu Kokotoviču dal znak, da pilot Jože Brodar lahko začne dvigati helikopter.
Torkovo tragedijo tako tudi v celjskem pravosodju za zdaj obravnavajo kot nesrečo. Preiskovalni sodnik tamkajšnjega okrožnega sodišča Darko Belak, ki je bil skupaj z okrožnim državnim tožilcem Jožetom Manfredo na kraju nesreče, je že v torek odredil zaseg vrvi in alpinistične opreme, ki so jo našli ob truplih petih umrlih reševalcev, ter odredil sodno obdukcijo trupel. Zaenkrat nikakor ni mogoče govoriti o krivdi ali krivcih za tragični dogodek, še manj o kaznivem dejanju. Tako sodišče kot tožilstvo še čakata na poročilo ali morebitno ovadbo UNZ Celje.
Dobri reševalci, delavci, očetje
Gorenjska se poslavlja od štirih gorskih reševalcev, ki so bili veliko več, kot samo to. S srcem so se predajali goram, poklicu, družinam. Slednjim morda najmanj, ker niso pomišljali niti na čas niti na tveganje ob odhodu na reševanja v gorah. Vedeli so, da jih doma čakajo. Tokrat, na žalost vseh, so odšli zadnjič, zaman jih bomo čakali znova in znova.
Luka Karničar je bil poleg bratov Izidorja, Dava in Drejca, sestre Irme in očeta Andreja eden stebrov P D Jezersko. V letih 1977 – 1988 je vodil alpinistični odsek, od leta 1991 pa je bil tudi načelnik samostojne postaje GRS Jezersko. Kot alpinist se je v Ande, na novo kalil na odpravah Zelandijo, Pamir, Kavkaz, Nanga Parbat, Tibet in lani v Ande, dvakrat pa je obiskal tudi himalajsko šolo za šerpe. Izkazal se je kot alpinistični smučar, gorski vodnik, alpinistični inštruktor in reševalec-letalec. Manjkal ni niti pri obnovi Češke koče in tovorne žičnice. V osnovni šoli Preddvor se ga bodo spominjali kot vzornega ravnatelja, v družini pa ga bosta pogrešali tudi dve hčerki.
Rado Markič, strojni inženir z Jezerskega, je delal v zavarovalnici Triglav v Kranju. Bil je poročen, brez očeta sta ostali dve hčerki. Z alpinizmom se je začel ukvarjati v osemdesetih letih, član postaje GR S Jezersko pa je bil od ustanovitve. Že nekaj let je v njej deloval tudi kot reševalec-letalec. Tudi njega je privlačilo smučanje; bil je vaditelj smučanja in dober alpinistični smučar.
Mitja Brajnik, načelnik inšpektorata policije UNZ Kranj, je živel na Bledu. Bi l je oče treh otrok. Že blizu dve desetletji je sodeloval v Gorski reševalni službi, kjer je postal reševalec-letalec in inštruktor GRS. Dolžnost načelnika v postaji GRS Kranj, ki ima 52 članov, je prevzel leta 1991. Čeprav je od vseh zahteval resno delo, so ga spoštovali vsi, od najmlajših do starejših. Ni se sramoval, če je moral kot načelnik poprijeti skupaj z drugimi za lopato, ali postoriti karkoli drugega v korist društva. Ni skrivnost, da je kot dober alpinist in reševalec smel spremljati predsednika države Milana Kučana pri vzponih v naših in tujih gorah.
Dr. Jani Kokalj, splošni zdravnik v Kranjski Gori, je bil priljubljen tako med domačini kot med prebivalci daljne Burme, kjer je zastonj zdravil bolne ljudi. Tudi v vrstah gorskih reševalcev so ga spoštovali kot medicinskega strokovnjaka in enega najbolj izkušenih zdravnikov v letalskem reševanju. Skoraj dve desetletji se je ukvarjal z reševanjem, sam pa se je preizkušal tudi v zahtevnih alpinističnih vzponih. Enako je imel rad domače in tuje gore ter ljudi. Svoj odnos do njih je popisal v knjigah Trenutki in Šerpe umirajo počasi. V pevskem zboru Vinko Vodopivec so izgubili člana, ki je bil med ustanovitelji zbora. Za njim žaluje kar pet otrok.
Boris Mlekuž, komercialist iz Bovca, je bil eden najbolj izkušenih reševalcev v dolini Trente. S člani postaje je pogosto sodeloval tudi z gorenjskimi reševalci pri urjenjih. Podkomisija za letalsko reševanje pri GRS Slovenije ga je – izbrala za pripravnika inštruktorja. Če mu tega ne bi preprečila nesreča, bi kot četrti Slovenec dosegel inštruktorski naslov.
S. Saje
Najhujši nesreči na Gorenjskem
Ob torkovi nesreči gorskih reševalcev smo pobrskali po naših arhivih, ter našli zapise o dveh nesrečah gorskih reševalcev.
V nedeljo, 29. junija 1975, se je nekaj po 19. uri na reševalno akcijo odpravil policijski helikopter. Njegov cilj je bila Češka koča, od koder naj bi v dolino prepeljal huje ranjenega Franca Grudna, ki se je tisto dopoldne ponesrečil Y severni steni Kočne. Helikopter je upravljal pilot Franc Štajer, ob ponesrečencu pa je bil zdravnik in gorski reševalec dr. Gorazd Zavrnik iz Kranj. Kmalu po vzletu s Češke koče je helikopter strmoglavil na severno ostenje Grintovca. V nesreči so izgubili življenje vsi trije potniki. Štiri leta kasneje, v petek, 6. julija, pa se je na Krvavcu Zgodila druga helikopterska nesreča, tokrat med vajami. V enem izmed poskusov so v helikopter Augusta Bell sedli pilot Andrej Andolšek, zraven njega Volodja Tkačev, Zadaj pa gorski reševalec Franci Ekar in mehanik Emil Stepančič. Helikopter je hotel poleteti v levi zavoj proti dolini, takrat pa se je iz neznanega razloga elisa zasekala v hudo ranjen Volodja Tkalčev iz Ljubljane. Gorski reševalci so se takoj začeli boriti za njegovo življenje, že tez slabih deset minut pa je ponj priletel drug helikopter in ga odpeljal v ljubljanski klinični center.
U.Š.
Pomoč družinam umrlih reševalcev
Kaj žene gorske reševalce, da tvegajo svoja življenja za druge, ne da bi bili za to plačani, bo večna uganka, najbrž pa odgovor ni daleč od resnice, da predvsem srčnost. S tem, ko v nevarnih stenah in pogosto v slabem vremenu kljubujejo naravi, pa ne izpostavljajo le sebe, ampak polagajo usodi v naročje tudi svoje družine. Tragično umrli gorski reševalci so zapustili večinoma dokaj številčne družine, vdove in nepreskrbljene otroke. Njihovi prijatelji in sodelavci v GRS se dogovarjajo, kako bi jim pomagali, nekateri pa imajo tudi že povsem konkretne predloge. Tako v GRS Kranjska Gora želijo pomagati družini dr. Janija Kokalja tudi z denarjem. Prosijo vse, ki so nameravali darovati cvetje, naj raje nakažejo denar na žiro račun Planinskega društva Kranjska Gora in GRS, številka 51530-678-88088.
Poseben žiro račun sta odprli tudi občina Preddvor in krajevna skupnost Jezersko, ki tako želita pomagati družinama Luke Karničarja in Rada Markiča. Račun je odprt pri SHP v Kranju, številka 51500-625-2005/ 05-1010115-80000.
Priče nesreče reševalcev pretresene
Gorenjska žaluje – Gore so vzele predane prijatelje
Moste pri Žirovnici, Kranj, 13. junija – “Že naslednji dan po vrnitvi iz Himalaje sem bil na vaji gorskih reševalcev nad Okrešljem, tokrat zaradi omrznjenih nog kot opazovalec. Ko smo videli, kaj se je zgodilo v steni, sem se brez oklevanja vkrcal z dr. Vladom Jurekovičem in dr. Miranom Remsom iz postaje GRS Radovljica v helikopter. Nekaj minut po nesreči nas je odložil pod steno, kjer smo odšli do ponesrečencev. Žal smo lahko ugotovili samo smrt. Čeprav sem okrog 20 let član GRS, me je smrt sodelavcev in prijateljev močno presunila. Človek nehote pomisli, da se to lahko zgodi prav vsakomur izmed nas, na vaji, ali pri resničnem reševanju. Žena, ki je tudi zdravnica in reševalka, je srečno prišla iz stene z eno skupino prej, potem pa se je zgodilo…” je globoko pretresen še dan po nesreči povedal zdravnik iz Tržiča dr. Iztok Tomazin, ki sedaj deluje pri radovljiški postaji GRS.
“Kot član podkomisije za letalsko reševanje pri GRS in inštruktor reševalcev-letalcev že vrsto let sodelujem pri usposabljanju reševalcev in preverjanju njihovega znanja. Temu je bila namenjena tudi torkova vaja, na kateri je sodelovalo 52 članov, pripravnikov in zdravnikov iz 17 postaj GR S v Sloveniji. V ponedeljek zvečer smo opravili preizkus znanja iz prve pomoči, v torek dopoldan pa je sledilo praktično delo v steni. Bili smo približno na polovici vaje, ko se je zgodila tragedija. Preminuli reševalci so odnesli v grob skrivnost o pravem vzroku zanjo. Obstaja pa sum, da je v delcu sekunde nekdo nekaj spregledal. Reševalci smo opravljali že težje manevre v slabših vremenskih razmerah, pa je šlo vse gladko. Pri pravih reševanjih poteka delo še pod večjimi psihičnimi obremenitvami. Res pa je, da je pri reševanju manj pristopov v steno. Na vaji je bilo tega zaradi številnih udeležencev veliko več, zato je tudi tveganje večje. Mrtve tovariše smo odnesli naložiti v mrliški voz. Nihče ni mogel na kosilo; z minuto molka smo se poslovili od prijateljev in odšli domov. Čeprav nas je dolgoletno reševanje prekalilo, nas je tako huda izguba močno prizadela. Z drago izkušnjo več bomo morali nadaljevati svoje poslanstvo v gorah,” je po žalni slovesnosti v prostorih Planinskega društva Kranj razmišljal Franc Zupanc, ki je že četrt stoletja med kranjskimi reševalci.
V Kranju so se reševalci, alpinisti in planinci zbrali na žalni slovesnosti v sredo popoldan. Predsednik planinskega društva Franc Ekar je žalost izrazil na poseben način: “Prekleta knjiga, v katero smo vpisali. novo ime našega člana! Tam je zapisan Nejc Zaplotnik, sedaj je odšel Mitja Brajnik…”
Jezerjani in drugi se poslavljajo od Luke Karničarja in Rada Markiča na žalnem odru v planinski pisarni. Na zadnjo pot ju bodo pospremili v petek popoldan pri farni cerkvi. Danes ob 20. uri bo žalna seja reševalcev v Kranjski Gori, kjer je živel dr. Jani Kokalj. Od vseh ponesrečenih so se včeraj zvečer poslovili na komemoraciji, ki jo je pripravila Planinska zveza Slovenije v Ljubljani.
S. Saje
