Od 6. do 10. julija 1958 so: Lothar Brandler, Dietrich Hasse, Jörg Lehne, Sigi Löw splezali smer v severni steni, najvišje od Cin, ki premeri osrednjo rumeno steno, v vpadnici vrha na njenem najvišjem in tudi najbolj prevesnem delu. Prvi plezalci so iskali naravne prehode in smer je spodaj zelo vijugava. Srednji del smeri poteka po izraziti previsni zajedi, ki se zgoraj nadaljuje v navpični zajedi. Ta pelje k izstopu tik levo od vrha. Smer je seveda opremljena, vendar se rado kaj izpuli in je dobro imeti nekaj rezerve! Povratek ali morebitno reševanje je težko predstavljivo. Stojišča so presenetljivo dobra, vrh previsov pa (čaka) idealno mesto za bivak.
Leta 1980 sta Štremfelj in Manfreda plezala smer Hasse-Brandler v Veliki Cini in po vpisih v knjigi sredi stene ugotovila, da sta 360. naveza. Zasledila sta tudi imeni Petra in Barbke Ščetinin, ki sta se tu prek povzpela kot 60. ponavljalca. Dandanes se dnevno v beležko vpiše več (navdušenih) navez, …
To, kar je pomenila Comici – Dimai za trideseta leta, je pomenila Direttissima (Hasse-Brandler) za petdeseta in šestdeseta. Torej gre za nadaljevanje razvoja v alpinizmu. Smer je vnesla novo kvaliteto v razvoj plezalstva in je takrat pomenila najtežje plezanje v svojem času v suhi skali. Seveda je ob nastanku kladivo pelo kot še nikoli poprej in v skali je obtičalo tudi nekaj tedaj spornih svedrovcev. Vsekakor je ta smer naznanjala začetek prevlade tehnike v plezalstvu. Novi slog pa je kasneje pripeljal do prenekaterih absurdov in se končno znašel v slepi ulici. Velja pa dodati, da prvi plezalci niso pretiravali in so številna mesta, kjer današnji ponavljalci veselo bingljajo v lestvicah, preplezali prosto. Morda je bila že tedaj sploh prvič v velikih stenah dosežena VII. stopnja. Ocene 550 metrske smeri segajo od prvih VI/A2 do prosto 7a+. Neizpodbitno pa gre za izjemno kvalitetno in zahtevno smer, ki še danes spada med najznamenitejše in najuglednejše dolomitske vzpone in je v desetletjih obstoja pritegnila tudi veliko znanih alpinistk in alpinistov, …
