V »varovalnem« svetu, kjer se oprema iz leta v leto izpopolnjuje, kjer se varovalne naprave množijo (le zaradi boljše prodaje?) in kjer je tehnologija vse bolj zapletena, je nekaj skoraj ganljivo dobr(e)ga v tem, da eden najpomembnejših vozlov v zgodovini alpinizma ostaja tudi eden najpreprostejših. Polbičev vozel — Halbmastwurf, HMS, »Munter hitch«, itd. —, ki nedvomno tudi izhaja z »morskega področja,« je dokaz, da v gorah pogosto zmagujejo rešitve, ki jih lahko narediš z eno roko, v vetru, v temi, z ledenimi prsti.
Njegova (alpinistična in plezalna) zgodovina je vijugasta kot sam vozel. Prve sledi vodijo daleč nazaj, verjetno že k Feničanom, ki so ga uporabljali pri ladijskih manevrih. V gorah se pojavi v tridesetih letih prejšnjega stoletja pri ruskih plezalcih, a šele po drugi svetovni vojni začne dobivati obliko, kakršno poznamo danes. Bundeswehr ga v šestdesetih letih uči kot »Seilkreuzbremse«, namenjeno improviziranemu spuščanju.
Pravi preboj pa pride konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko se alpinistični svet začne oddaljevati od fizično zahtevnih, včasih preveč statičnih, trdih načinov varovanja. Pojavi se potreba po dinamiki, po tehniki, ki ne ustavi padca kot zid, temveč ga ublaži, raztegne, razprši. V tem trenutku se polbičev vozel izkaže kot razodetje: preprost, eleganten, učinkovit.
Vozel je v svet plezanja vstopil (šele) konec leta 1967. Takrat so se vse bolj poudarjale slabosti statičnih metod varovanja, potreba po dinamičnih tehnikah pa je naraščala. Franz Ruso je predlagal metodo, imenovano »zanka z zavoro v karabinu«, ki je identična današnjemu vozlu HMS. Med številnimi drugimi tehnikami, razvitimi med to spremembo paradigme, je bil Rusov predlog spregledan. Italijani ga predstavijo na UIAA srečanju v Trentu leta 1971, a ga Avstrijci sprva zavrnejo — bojazen pred trenjem »vrv ob vrv« je bila prevelika. Šele nekaj let pozneje, ko Pit Schubert in varnostna komisija DAV opravijo laboratorijske teste, postane jasno, da je vozel ne le uporaben, temveč izjemno zanesljiv. Od takrat naprej se začne njegova pot v svetovno gorniško prakso. Tam nekje so se tudi pojavile potrebe po spremembah oblik vponk in nastale so tudi »hruškaste izpeljanke«, da gresta vrv in sistem boljše skupaj, …
In prav tu se skriva njegova »bit«. Polbičev vozel je skoraj smešno preprost: en obrat, ena vponka, ena roka. A hkrati omogoča nekaj, kar je v gorah neprecenljivo — dinamično varovanje, ki lahko reši življenje. Ni naprave, ni posebne opreme, ni mehanizma, ki bi se lahko pokvaril. Samo vrv, karabin in znanje.
Če se omejimo na svet pred svojimi vhodnimi vrati, je še bolj množično uporabo zavrl vsaj malo smrtni padec v Koglu (še brez dodatnega varovanja). Čeprav ga danes v športnih dvoranah skoraj ne vidimo več v resnih stenah, ostaja doma. V dolgih smereh, pri menjavi vodstva, pri improviziranih reševanjih (še kdo zna, še kdo uči pomoč padlemu tovarišu v dobi, ko je lažje pritisniti na tipke in poklicati skoraj vedno pripravljene na pomoč?) pri situacijah, ko se smer obrne, ko veter zavije vrv, ko se zgodi nekaj, česar nismo predvideli. Polbičev vozel je tam kot stari prijatelj: nevsiljiv, zanesljiv, vedno pripravljen.
V vozlu je vedno tudi nekaj takšnega, kar presega tehniko. Je opomnik, da alpinizem ni tekmovanje v opremi, temveč veščina. Da varnost ni odvisna od najnovejše naprave, temveč od tega, kar znaš narediti z lastnimi rokami. Da včasih najboljše rešitve niso nove, temveč tiste, ki so preživele desetletja preizkušenj.
Polbičev vozel je majhen kos gorniške modrosti, ki nas uči, da preprostost ni pomanjkljivost, temveč prednost. In da je v gorah — tako kot v življenju — pogosto prav najpreprostejša rešitev tista, ki nas varno pripelje nazaj v dolino …
