Pavle Kemperle: Dež je ponehaval, noč je prinesla iz zasneženih Grintovcev hladno jesensko jutro, nad Kamnik pa je legla gosta neprodirna megla tako trdo, kot bi se nikoli več ne hotela dvigniti.
In človek si je zaželel sonca. »Dobro, da je sobota,« je dejal, »ni mi treba, da bi se s teboj vlačil po mestu« — si oprtal nahrbtnik, vzel palico v roke in odšel — svetlobi nasproti.
Iznad spuščajoče se bele tančice je vstala ožarjena gora, ponosna, trda mogota Planjave. Ob njenem vznožju se je pletla kita živih jesenskih barv kamniškega predgorja. Kot nametani cvetovi so se v mehko zelenih gubah bleščale bele skalne čeri, iz temnega žameta spodaj ležečega zelenega smrekovega gozda pa je plamenela rdeča rumen gostega bukovja. In tam po zelenih sončnih rebrih in strmih travnatih robeh so se kakor nalepljena gnezda nizali stanovi gorjancev. Takle dom v gorah. Oče drvar in sin prav gotovo tudi drvar.
Visoko gori stoji macesen, samorastnik v skalovju Kalc nad bistriško dolino. Narava ga je vzgajala zase in ga postavila na težko preizkušnjo za trdi in dolgi boj. Koliko vzgojenih rodov dolinskih dreves bi v tem času že podrla sekira?
In kot ta od viharjev skrivljeni samorastnik, zakoreninjen v globoke skalne razpoke pečevja, visi gorjanec na tisti borni grudi zemlje in črpa iz virov, ki mu jih nudi gorski svet. Gora je njegova krušna mati, iz njenih trdih kamnitih prsi srka življenjske sokove. Pa gleda zviška na to široko cesto dolinca. Le redko zaide nanjo, obstane za čas in se vrne ves truden in zmeden od vrtoglave naglice življenjskega toka.
V deževnih pustih dneh smo se čestokrat zadrževali v domu Kamniške Bistrice.
Mladi ljudje, vino, petje, ples in harmonika.
V kotu za štedilnikom pa prede stara mati Jerinčkova spominske niti svojih mladih dni.
V neugnani ritem harmonike upadejo burni, prepirom podobni glasovi, v kotu se zdrami mati Jerinčkova in prisluhne dvojici pri bližnjem omizju. Pogovor o nesrečah in reševanju ponesrečencev z gora. Pa se oglasi tudi ona: »Kaj boste vi! Ko sem bila jaz mlada, takrat še ni bilo reševalnih društev, gorske steze še niso bile obdelane. Visoko v grebenih si slišal vrisk divjega lovca ali strel gonjača, takratnega lastnika bistriškega lova. Kadar je pretila sila človeku v gorah, smo klicali Bosovega Tineta na pomoč. On vam je bil hribovec, da mu od vas ni nihče enak, pa ni nosil tehle copat za po skalah kot jih vi danes.«
Po smrti starega Bosa se je v tej dolini Kamniških planin marsikaj spremenilo. Iz Bistrice je zbežala prvotna romantika. Stara idilična planinska koča je spremenila svoje lice. Na njenem mestu stoji danes planinski dom, ki služi gostom za zabavišče in letovišče.
V skalovje romantične galerije je zaoral vrtalni stroj, spodkopal pečevje. In nastala je široka cesta tam, kjer se je dolga leta vila turistovska pot. Ob pogledu na veliko spremembo tega mirnega planinskega kota nam stopi pred oči vsa nekdanja romantika te slikovite poti, ozke brvi, studenca ob poti, počival, botanični vrt in zopet steza med gosto zaraslim drevjem.
Spremenili so se kraji in ljudje. Mnogi so stopali za napredkom, drugi zaostali. — Veliko je takih, katerim je bila z novo cesto zabrisana pot v gore, niso se strinjali z napredkom, zato se tudi niso več vračali v gore. Le iz daljave so se ozirali na mlada leta in doživetja v gorah. Še si jih srečal tu v Silvestrovi noči. S prižganimi bakljami v rokah so hiteli med zasneženimi kronami bukovega drevja. Uklonjeni od teže starosti so prehitevali svoj lastni korak. A dalje jih tudi v teh nočeh gore niso več privabile. Ali so zaslutili, da jih mladina prerašča, ali pa se niso sporazumeli s časom in mu niso hoteli slediti. Mladina pa je šla svojo pot. — Njej ni več zadostovala uhojena steza, hotela si je razmaha, sprostitve duha in tesnejše združitve.
Gora je dvignila svoj tisočletni zastor, vanjo pa je stopil duh alpinizma. Danes, v času motorizacije, ne vidiš na bistriški cesti več človeka, ki bi šel s palico v roki kot nekdaj planinec po poti v Kamniško Bistrico.
Bos, lovec in pastir divjih koz, reševalec in alpinist, ta legendarni junak romana »Beli macesen«, ni dočakal tega velikega prerojenja Bistrice. Že v poznih letih se je preselil v svoj dom v Spodnjih Stranjah, kjer je leta 1933 v starosti 83 let umrl. Še danes pripovedujejo tamkaj živeči stari ljudje o dogodkih iz življenja tega bistriškega lovca, o njegovi spretnosti in drznosti. Mater Jerinčkovo pa sem še dolga leta srečaval na cesti pri Belskem mostu ali pred malim izvirkom, tako kot nekdaj na stari poti. Še vedno otovorjeno s košem in z istim lahkotnim korakom. Tudi ta stara bistriška žena se je v poznih življenjskih letih preselila v Stranje. Njeni sinovi in hčere so bili preskrbljeni, zato je odšla od njih v dolino. Toda hrepenenje po gorah je bilo močnejše od starosti, to ji je dajalo moč, da se je vračala nazaj.
Nekega dne pa je ostala cesta prazna — brez nje. Premagala so leta tudi njo, še zadnjo živo pričo nekdanje bistriške romantike. Stara 87 let še danes živi v Stahovici pri svoji starejši hčerki Francki Uršičevi. Po tridesetih letih se v bistriški dolini zopet gradi — tokrat žičnica na Veliko planino. Čas na planini gre novemu življenju nasproti! Kakšno bo to novo življenje, nam bo pokazala prihodnost.
Macesen na Kalcah je klonil pod sunkom viharja, — podrl ga je čas. Svet tam gori v pečevju pa še danes stoji osamljen, ves tak kot pred štiri sto leti.
