Ivan Zika: Kamniški planinci so se takoj po ustanovitvi društva lotili gradnje gorskih poti, da bi turistom omogočili lažji dostop do vrhov. Gradnjo so zaupali izkušenemu gorniku in najboljšemu poznavalcu planinskega sveta pod Grintovci Jožetu Ajdovcu, ki je vse svoje življenje preživel v bistriških gozdovih. Jože Ajdovec, doma iz Bistrice pri Stahovici, je že od štirinajstega leta delal kot drvar pri kamniški meščanski korporaciji. Po 63 letih dela je bil kot upokojenec še vedno eden najboljših organizatorjev velikih lovov na gamse v Kamniških planinah. Preživel je vse svoje vrstnike, in ko je 23. marca 1960 praznoval stoletnico, so se zbrali okrog njega v hiši v Godiču št. 1, ki jo je sam sezidal, številni potomci: vsi štirje otroci — žena mu je bila umrla pred 20 leti po 49 letih skupnega življenja — 14 vnukov, 19 pravnukov in dva prapravnučka. Sredi tako številnega potomstva je krepki stoletnik pripovedoval tudi svoje planinske doživljaje.
Zabeležili smo nekaj njegovih spominov, kakor zvenijo iz ust stoletnika: Pri gradnji potov v planinah sem imel 10 delavcev. Klesali smo skale proti Skuti, Podih in Sedlu. Čeprav sem bil vodja, sem še bolj delal kot drugi. Pa so mi prigovarjali, češ, nikar tako ne hitimo, saj ni nikogar, ki bi nas nadziral. — Saj vas ne priganjam, sem jim rekel, toda zaupano delo moramo v redu izvršiti. Po 24 grošev sem dobil na dan. Enkrat sem imel zasluženih 32 dnevnic. Izplačali so mi jih v pisarni meščanske korporacije, pa sem jih kar v rokah nesel v trgovino na nasprotni strani ceste in plačal strešno opeko za hišo, ki sem jo zidal.
Več poletij smo gradili turistična pota, pri tem pa marsikaj doživeli. Prijazen turist me je nekoč, ko smo delali pot na Kamniško sedlo, vprašal: Ali ste vi mojster? — Ne! sem mu odgovoril. — Ali ste geometer? — Ne, kar z očmi merim, sem mu rekel. — Ni mogoče, kako pa potem speljete pot? Pa sem mu odgovoril, da pot dela denar. Če je več denarja, bolj varno in bolj naravnost se da zgraditi. Spet enkrat je prišel gosposki turist iz Ljubljane in se nameril na Skuto. Čez čas se je vrnil, češ da ne more naprej, ker ni dobre poti. Pa sem se ponudil, da ga vodim do vrha. — Saj nisem vol, da bi me vodili, je rekel ošabno in se vrnil v dolino. Ko sem bil lovski čuvaj pri kamniškem trgovcu Kemperlu in načelniku kamniške korporacije Koširju, je Kemperle nekoč pripeljal s seboj sina Pavleta. Otrok se je na pobočju Mokrice podil za metulji in je pri tem zašel preveč navzdol, da se ni mogel povzpeti do naju. Tako je jokal, da se mi je v srce zasmilil in sem hotel iti ponj. Oče Kemperle pa je rekel, naj kar sam pride gor, zgodaj se mora naučiti plezati, da bo pravi planinec. No, Pavle Kemperle je res postal prvak kamniških plezalcev in znan alpinist. Na planinah sem se najbolj bal strele. Saj veste, kako nastane nenadna nevihta. Sredi najlepšega dne se pripodi oblak, zagrmi in že se ulije ploha, da si takoj premočen do kože, če se nimaš kam skriti. Ko smo 1891 delali pot proti Skuti, nas je presenetila taka nevihta. Tam za Štruco je bila v skalni steni zijavka, v katero smo se zatekli. Bilo nas je pet. Štirje smo se kar varno stisnili k steni, peti, Bertuc smo mu rekli, pa je samo še glavo lahko spravil na varno, po hrbtu pa mu je rožljala debela toča. Še dolgo ga je bolel hrbet.
Ko smo gradili planinska pota in kasneje jezdne steze za lovce, smo prenočevali kar v planinah. Najboljše zavetišče nam je nudila velika zijavka v Jurjevcu pod Malimi vrati. Izogibali pa smo se drevja, ker v planinah najraje trešči v drevo. Nekoč smo na Veliki planini vedrili pod visoko smreko. Ko je udarila strela v drevo, smo vsi popadali po tleh, pa smo se takoj postavili na noge. Samo eden je obležal nepremičen. Tresli smo ga, a ni dal nobenega znamenja življenja. Šli smo po pomoč in nosila, da »mrliča« prenesemo v dolino. Ko smo se vrnili, je sedel pod smreko in se čudil, da je ostal sam. Dež, ki je padal po njem, mu je spet vrnil zavest. To je bil pokojni Podrebernik iz Zakala. Še enega podobnega dogodka se spomnim z Velike planine. Ko se je 12-letni France Balantič ob nevihti z živino zatekel pod smreko, je strela ubila 3 krave, fanta pa samo omamila. Z drgnjenjem in dihanjem so ga spet oživili.
Takih in podobnih dogodkov se je stoletni Jože Ajdovec živo spominjal in jih rad pripovedoval vse do zadnjega. Živel je še točno 9 mesecev drugega stoletja in je mirno zaspal 23. decembra 1960. Kot marljiv in vesten graditelj prvih planinskih poti v Kamniške Grintovce je bil zaslužen za slovensko planinstvo.
