Slovenske novice 30. januar 2019
PRED MNOGO LETI
Jakob Aljaž pred 115 leti zaslužen za Tominškovo pot. Med slovesnostjo se je uradni fotograf iz Ljubljane izgubil.
BOHINJSKA BISTRICA – Prav malo je manjkalo, pa bi se veliko slavje pod Triglavom končalo s tragedijo. Ko so v Aljaževem domu v Vratih že proslavljali odprtje prve slovenske planinske poti na Triglav, so pogrešili uradnega fotografa te slovesnosti, ki so ga posebej naročili iz Ljubljane, da bi ovekovečil za slovensko planinstvo pomemben dogodek. Pa so se hrupno odprla vrata, v kočo so stopili domači lovci in namesto pozdrava glasno sporočili: »Gospod Aljaž, tukaj imate svojega fotografa! Med grmovjem smo ga komajda našli.«
Natančno tako je ta dogodek, od katerega je lanskega 6. septembra, ko se je z druge strani odpravljalo na vrh najvišje slovenske gore naših sto žensk, minilo 115 let, opisal triglavski župnik Jakob Aljaž. Enako kot je bil zaslužen za stolp na vrhu Triglava, za kočo na Kredarici pod njim in za kočo v Vratih, ki se še dandanašnji imenuje po njem, je bil tudi največji »grešnik« pri nadelavi prve slovenske planinske poti na Triglav. Ker je bil eden od tistih, ki so vedeli, da je treba zaradi primernega učinka stvar obesiti na veliki zvon, je dogodek in njegovo ozadje opisal in objavil.
Izzvali so ga Nemci
Piše, da je nekega dne sedel »v tako rekoč svoji koči v Vratih«. K njemu sta prisedla nemška planinca, ki sta ga prepoznala kot »triglavskega kralja Matjaža«, in ga začela zbadati: res je, sta rekla, da imate zasluge za to, da ste okoli Triglava natresli slovenske koče, res ste na vsakem koraku dali narediti slovenske napise, res je z vašo pomočjo zaživelo tudi slovensko planinsko društvo, toda vsi slovenski planinci hodite na Triglav po nemških poteh. Čeprav jima je župnik ugovarjal, da so pravzaprav vsa pota naredili domači, slovenski pastirji in lovci, se nista dala: plačali smo jih vendarle mi, sta rekla.
Celo trmasti Aljaž je pri sebi priznal, da sta imela prav. Na hitro se je poslovil in odšel – »pa ne domov, tekel sem naravnost k pastirju Turku, ki mi je pred časom pripovedoval, da je na Cmiru ustrelil gamsa, potem pa ga je kar prek Praga prinesel v Vrata, kar pomeni, da se pride s Cmira in Begunjskega vrha tudi na Kredarico.«
Foto: arhiv Franca Ekarja
Aljaž je bil mož hitrih dejanj. Naslednje jutro se je s prvim vlakom odpeljal v Ljubljano k predsedniku Slovenskega planinskega društva dr. Franu Tominšku. Ta odvetnik in planinski prijatelj je Aljažu brez vsake omembe plačila uredil vse potrebne uradne zaplete, ko je pred časom postavljal kočo na Kredarici. Zdaj mu je Aljaž popihal na dušo: »Dragi prijatelj, rad bi ti nekaj podaril. Če le želiš, imaš lahko iz Vrat svojo lastno pot na Triglav. No, pravzaprav slovensko planinsko pot na Triglav, ki bi se imenovala po tebi.«
»V petih minutah sva bila zgovorjena,« nadaljuje Aljaž, ki je takoj naslednji dan najel zanesljiva domača hribovca Požganca in Kobarja, Janez Lakota – Turk, ki se je predstavljal za pastirja, čeprav je bil bolj lovec, prav tisti, ki je pred časom čez Prag prinesel ustreljenega gamsa v Vrata, pa jim je kazal pot. Naslednjih štirinajst dni je četverica tako rekoč noč in dan, kot piše Aljaž, preživela nad dolino Vrat. »Vsi skupaj smo vihteli krampe kot obsedeni, premetavali kamenje, razstreljevali skale, podirali drevesa – in čez Cmir je bila speljana čisto nova pot na Triglav.«
6. septembra 1903 so odprli Tominškovo pot.
Nazaj ni znal več priti
Še preden so 6. septembra 1903 slavnostno odprli prvo čisto slovensko planinsko pot na Triglav, so jo planinci že hvalili, »kajti speljana je veliko bolj počasi in položno kot tista čez Prag. Vmes je sicer nekaj precej nevarnih prehodov, ki pa smo jih dobro zavarovali z jekleno vrvjo in s klini,« kot piše Jakob Aljaž. Ob tem niti ne omeni, da je delavce poplačal z dediščino svoje nečakinje in kuharice Marije Žagar, ki je vse do današnjih dni znana kot farovška Micka.
V Vratih se je tistega 6. septembra zbrala številna druščina, da bi proslavila odprtje poti. »Ker smo dogodek hoteli ovekovečiti tudi za javnost,« piše njegov duhovni oče Aljaž, »smo v Ljubljani najeli fotografa Gregorca. Toda ko naj bi prišel na prigrizek v kočo v Vratih, ga ni bilo nikjer. Nekdo nam je povedal, da se je odpravil po Tominškovi poti visoko navzgor, da bi naredil še nekaj planinskih panoramskih slik … Ko ga vse do večera ni bilo nazaj, smo se začeli bati zanj. Vame se je obregnil tisti planinec Alpenvereina, ki je bil pred tedni v Vratih najbolj zgovoren. Hja, lepa stvar, tale slovenska pot na Triglav, je rekel, takšna je, da se na njej vsakdo zgubi!«
Fotograf Gregorc je po rešitvi presrečen, da je na varnem, pripovedoval, kako ga je s poti najprej zvabil gams, potem lep macesen nad dolino in slednjič divji petelin, za katerim je šel, nazaj na pot pa ni znal več priti. Njegove klice na pomoč so slišali lovci in ga rešili z nevarnega brezpotja. Fotograf je od veselja, da se je njegova pustolovščina srečno končala, dal za liter, »proti jutru pa je bil med najglasnejšimi, ki so vzklikali, naj živi slovenska Tominškova pot na Triglav«. Alpenverajnovci so bili po Aljaževih besedah tako jezni nanj, ker je preživel, da bi ga kmalu pretepli, »pa smo ga mi obvarovali, kajti prav tako kot za Gregorca nam je šlo za njegove pomembne zgodovinske slike«.
Marjan Raztresen
